Predpostavka popolne konkurence je deviacija od normalne nepopolnosti trga

Tudi Alan Kruger, nedavno tragično preminuli ekonomist trga dela, je imel glede delovanja trga dela podobno stališče: normalna situacija na trgu dela je, da deluje nepopolno (iz učbeniškega vidika) in učbeniška predpostavka popolne konkurence je dejansko deviacija od te normalne nepopolnosti trga dela. In nič drugače ni na ostalih trgih. Generacijam bodočih poslovnežev na ekonomsko-poslovnih šolah delamo veliko škodo, ko jim ekonomijo predstavimo iz stališča popolne konkurence, namesto iz vidika dejanske konkurence v svetu, ki je pri vseh proizvodih in storitvah, ki zahtevajo visoka vlaganja, običajno oligopolna ali monopolna (na lokalnem trgu pa nasploh), pri ostalih proizvodih in storitvah pa Pareto monopolistična (lognormalna porazdelitev).

Popolna konkurenca je škodljiv učbeniški mit. Pa ne zato, ker prodaja iluzijo, pač pa, ker zavaja tako poslovneže in politike, kot medije in širšo javnost, da nas “liberalizacija trga” in “deregulacija trga” vodita bližje k (učbeniško superiorni) popolni konkurenci. V bistvu pa liberalizacija in deregulacija vodita k oligopolizaciji ali celo monopolizaciji posameznih trgov oziroma panog. Če ne verjamete, si poglejte primer roaminga v mobilnih telekomunikacijah znotraj EU, kjer nobena liberalizacija dostopa na tuje trge ali deregulacija pogojev delovanja, kljub dolgim prehodnim obdobjem, nista vodili k učinkovitejši konkurenci, ki bi znižala cene. Potrebna je bila ostra regulacija s strani Evropske komisije, ki je na silo (postopno) znižala cene gostovanja v tujih omrežjih. Za to, da lahko na dopustu na Hrvaškem brez slabe vesti surfate na mobilnih telefonih in gledate filme na tablicah, se morate zahvaliti ostri regulaciji in ne liberalizaciji trga.

Vir: Larry Mishel

3 responses

  1. Zame ravno v taki kritiki tič problem dobro namernih progresivnih ekonomistov Stieglitz, Krugman, Piketty et.al. Če pozorno beremo najbolj sofisticirane neoklasične ekonomiste (npr. Frank Night je eden izmed takih), potem lahko razumemo, da je neoklasična teorija normativna in ne deskriptivna kategorija. “Economic theory is not a descriptive, or an explanatory, science of reality. Within wide limits, it can be said that historical changes do not affect economic theory at all. It deals with ideal concepts which are probably as universal for rational thought as those of ordinary geometry. (Knight, 1969). Neoklasika torej ni znanost v smislu, da opisuje, temveč predpisuje (tukaj se je v svojem velikem 1953 eseju Friedman tako zelo opekel). Tako imenovana dobro-namerna-progresivna-ekonomska-kritika zgreši bistvo, ker se bi pravi neoklasiki z njimi strinjali – “seveda so trgi nepopolni, ravno zato moramo stremeti k tem, da jih čimbližje približamo idealom.” Tudi Marx v tem smislu ni prišel daleč, njegova delovna teorija vrednosti in eksploitacije je v bistvu kritika distribucije, s tem pa se direktno veže na marginalno teorijo – delavci dobijo nižjo vrednost, kot jo proizvedejo, zato, ker je edini vzročno produktivni dejavnik delo, medtem ko kapital nima “svoje produktivnost”, zato ne more upravičiti lastnega dohodka. Če hočemo zrušit hegemonijo neoklasične paradigme, vsekakor potrebujemo novo teorijo. Priporočam v branje – http://reemslovenia.weebly.com/uploads/2/6/4/1/26412253/ellerman.pdf

    T. Gonza

  2. Čakajte, Miha, če razumem prav, trdite naslednje:
    – neoklasika ni znanost v smislu opisovanja tega, kar je, temveč tega, kako bi stvari morale biti, čeprav vemo, da tega itak ne bomo dosegli.
    In za potrditev, da je tudi tak pristop v znanosti možen, navajati, da je tudi Marxova misel normativna (ergo, je tudi to OK).
    Hm, tole se bere kot sofizem.

    Če uporabim vašo oznako – kritika progresivnih ekonomistov – je ravno v tem, da kritiško ugotavlja, ne samo, da stvari nikoli ne bodo takšne, kot bi normativno morale biti, temveč gre naprej v tem, da pod vprašaj postavi same norme. In potem družbeno-kritično razlaga, zakaj so take norme in kako so objektivno v interesu kapitala. Ali, če parafraziram Marxa, vladajoče misli so misli vladajočega razreda. In neoklasika je misel vladajočega razreda. Ki je družbeno afirmacijo dobivala takoj po tem, ko se je začela nižati stopnja davka na dobiček. To se je pa začelo v začetku šestdesetih let in to je doba, ko so se ZDA in Evropa že opomogle po drugi svetovni vojni, ko so ljudje že imeli zaposlitve in večjo kupno moč, skratka,ko se je povečal srednji sloj in je bila potem maksima, da naj srednji sloj prispeva več in da se naj zmanjša obremenitev kapitala, ker se bo tako bolj širil in bo posredno omogočil, da bo še več delovnih mest. In če pogledate Pikettyjeve grafe, se točno vidi, kako se je ravno takrat začela tudi povečevati neenakost. Torej, neoklasični normativizem je bil zelo zelo v interesu vladajočega razreda in znanost, ki ne prepozna družbenega konteksta, v katerem so se vzpostavile ideje, je, kar se mene tiče, malo zgrešila. Za konec bi seveda lahko parafrazirala tudi 11. tezo o Feuerbachu, pa ker vem, da veste, kam merim, tega ne bom storila.

    • Jasmina lep pozdrav. Mislim, da ste me malo napačno razumeli – pravim, da kritika dobronamernih progresivnih ekonomistov v smislu “trgi so dejansko nepopolni” ne dela problemov neoklasikom, ker bi se neoklasiki v okviru svoje dogme s to kritiko strinjali. Vsekakor je res, da je neoklasična misel misel vladajočega razreda in zato določa normative, torej stremenje k liberalizaciji trgov in približevanju gospodarstva k laissez faire, ampak to ni bistvo mojega komentarja. Bistvo je, da progresivci (in Marxova DTV) pravzaprav delajo uslugo neoklasiki (do neke mere seveda, zavoljo ideje pretirano raztegujem svoj argument). Še enkrat bi priporočal članek, ki sem ga prilimal v komentar, saj se v veliki meri ukvarja prav s tem.

%d bloggers like this: