Globalna kriza konzervativizma

John Stuart Mill, britanski ekonomist in poslanec, je dobrih 150 let nazaj v britanskem parlamentu izjavil legendarno misel o konzervativcih, in sicer, da čeprav ni res, da so vsi konzervativci neumni, je res, da je večina neumnih ljudi konzervativnih (Although it is not true that all conservatives are stupid people, it is true that most stupid people are conservative). Logično, biti konzervativen pomeni zavzemati se za stare stvari in biti proti razvoju, slednjemu (biti proti razvoju) pa seveda pritiče nižja intelektualna raven. No, mnogo konzervativcev, ki izhajajo iz elite, je to predvsem iz pragmatičnih razlogov – želijo ohraniti svoje pridobljeno premoženje, status in privilegije, zato so proti družbenemu razvoju.

Konzervativizem, ki se je po svetu precej razcvetel po sredini 1970 let in ekonomsko dominiral na krilih neoliberalne ekonomske doktrine, se je v zadnjem desetletju po izbruhu finančne krize (2018) znašel v velikih težavah. Zadnja finančna kriza namreč pomeni krizo kapitalizma, ki je v nebrzdanem pohlepu konzervativnih elit šel predaleč in pojedel svojo ekonomsko podstat. Zaradi pretirane koncentracije premoženja v rokah peščice, je zmanjkalo kupne moči pri veliki večini in s tem olja v mašini kapitalizma. Povečana socialna razslojenost je na oblast bodisi prinesla levo-sredinske stranke, bodisi ponovno legitimirala social(istič)ne ideje v centru kapitalizma. Na drugi strani so konzervativne stranke, ki so še na oblasti, bodisi zašle v tragikomično parodijo samih sebe, bodisi se transformirale v populistične nacionalistično-fašistične izrodke. Konzervativizem je zašel v globoko krizo, kot v novi številki v naslovni zgodbi ugotavlja tudi The Economist. In naslednja desetletja, če se izognemo globalni vojni, bodo upajmo bolj socialna, konzervativce pa potisnile na politično margino.

Our cover story this week is the global crisis in conservatism. In two-party systems, like the United States and (broadly) Britain, the right is in power, but only by jettisoning the values that used to define it. In countries with many parties the centre-right is being eroded, as in Germany and Spain, or eviscerated, as in France and Italy. In Hungary the right has gone straight to nationalist populism. “To be conservative”, wrote the philosopher Michael Oakeshott, “is to prefer the familiar to the unknown, to prefer the tried to the untried, fact to mystery, the actual to the possible, the limited to the unbounded, the near to the distant.” The new right, however, are aggrieved and discontented. They are pessimists and reactionaries. They look at the world and see what President Donald Trump once called “carnage”. You do not have to be a conservative to find that deeply troubling.

Vir: The Economist

%d bloggers like this: