Adam Tooze, ekonomski zgodovinar in avtor knjige “Crashed: How a Decade of Financial Crises Changed the World“, je včeraj v Financial Timesu imel podobno poanto, kot jaz. In sicer, da v današnjih razmerah ne moremo pričakovati izbruha inflacije, ker pač denar iz centralnih bank ostaja v obliki depozitov poslovnih bank na centralnih bankah (tisti iz odkupovanja državnih obveznic pa je v balonih na kapitalskih trgih), s čimer pa ostajajo perpektive glede spodbujene gospodarske rasti dokaj mizerne.

Vendar Toozeja skrbi nekaj drugega, in sicer kako bomo odplačali te povečane dolgove držav, če jih – tako kot po drugi svetovni vojni – ne bo delno pojedla višja inflacija, delno pa višja gospodarska rast? Skrbi ga, da ne bi v neki točki sredi naslednjega leta po nareku Evropske komisije vlade spet začele s fiskalnimi konsolidacijami (s politikami varčevanja), ki so se v preteklem desetletju izkazale kot katastrofalne za okrevanje in stabilno rast.

Jaz situacije ne vidim tako črno, saj tokrat države novo izdan dolg (po letu 2015) dolgujejo večinoma same sebi (vlade dolgujejo centralnim bankam). In centralne banke lahko določijo, kako hitro – če sploh kdaj – se bo ta dolg poplačal. Drugi moment pa je, da so pred nami tako pereči problemi, kot so klimatske spremembe in staranje prebivalstva. Oba problema sta v bistvu priložnost za višjo in stabilno rast. Klimatske spremembe zahtevajo nove investicije v zelene (nizko ogljično intenzivne) proizvodne tehnologije, energetske vire in proizvode. To pa ob visokih investicijah prinaša povsem nove tehnološke rešitve in proizvode. Prav tako staranje prebivalstva prinaša povsem nove poslovne priložnosti (varovana stanovanja, dolgotrajna oskrba, bolj kompleksne zdravstvene storitve, industrija zabave za starejše itd.) in nove poslovne modele za ponudnike. Oboje prinaša gospodarsko rast, le da se težišče prenaša drugam.

Nadaljujte z branjem→

Kam je izginila inflacija? Že več kot desetletje je ni. Po finančni krizi iz leta 2009 je v razvitih državah praktično izginila. Na Japonskem je izginila po njeni finančni krizi leta 1991. Pojavi se le še občasno zaradi nenadnih šokov v cenah energentov ali hrane. Vendar temeljna inflacija (brez cen energentov in hrane) ostaja daleč pod inflacijskim ciljem centralnih bank 2% letno. Kam je torej izginila inflacija?

Centralne banke širom razvitega sveta se trudijo preko vseh meja, da bi jo ustvarile. Vendar zaman. Japonska centralna banka je od leta 1997, ko je začela ekperimentirati s politiko kvantitativnega sproščanja, za oseminpolkrat (za 860%) povečala monetarno maso, indeks inflacije pa je danes le za 2% višji kot takrat. Podobna je izkušnja ZDA, V. Britanije in držav evroobmočja, ki so v zadnjem desetletju pred začetkom epidemije monetarno maso povečale za okrog petkrat, vendar se inflacija noče pojaviti. V evro območju se je temeljna inflacija zalepila na 1% letno.

Nadaljujte z branjem→

Slike španske gripe, 1918-19

Podatki o porabi električne energije (EE) v realnem času ilustrirajo, kako se je okrevanje v obliki Nikejeve kljukice do sredine oktobra, ko je poraba EE za lansko v istem tednu zaostajala le še za 1%, po vnovičnem lockdownu sprevrglo v recesijo z dvojnim dnom (v obliki črke W). Dobra novica je le ta, da ima za razliko od pomladnih mesecev sedanji lockdown bistveno manj negativne ućinke na gospodarsko dejavnost. Med aprilom in sredino maja smo beležili padec porabe EE med tednom za 15% do 18%, tokrat pa je upad porabe EE manjši le za okrog 5%. Industrija in večina gospodarstva deluje na polnih obratih, problem so samo storitvene panoge, ki temeljijo na kontaktu s strankami, ki jih je vlada zaprla.

Glede na to, da je v prvih treh četrtletjih slovenski BDP upadel za 6% glede na isto obdobje lani, je mogoče za letošnje leto pričakovati skupen upad BDP za okrog 7% do 7.5%.

Nadaljujte z branjem→

Ta tvit si več kot zasluži objavo tukaj. Saj veste, na koga leti.

Pred dnevi je Bine Kordež objavil analizo slovenskih javnih financ v prvi polovici leta in pokazal, da je slovenska vlada letos pridelala dvakrat večji proračunski primanjkljaj v primerjavi z ostalimi članicami EU. Natančneje v prvih šestih mesecih je slovenski proračunski primanjkljaj znašal 11%% BDP, povprečje primanjkljaja držav EU-27 pa je znašalo 6%. Kordež je tudi pokazal, da se odgovor skriva predvsem v večjih javnofinančnih izdatkih Slovenije (in ne manj prihodkih), in sicer v večjih subvencijah države kot v ostalih članicah EU. Kljub temu pa je pustil odprto dilemo, da – “če je bila pomoč v drugih državah bolje usmerjena, hitrejša in obsežnejša – zakaj potem finančni podatki kažejo drugačno sliko“? Oziroma ali je bila “pomoč pri nas izvedena manj učinkovito ter zanemarila določene segmente prizadetih in določena bolj prizadeta področja“?

Če analiziramo zadnje dostopne podatke Eurostata do konca tretjega četrtletja letos in primerjamo subvencije države glede na BDP na eni ter rast BDP na drugi strani, dobimo spodnjo sliko (prikazujem samo ključne sosednje države in skandinavske države). Kot je razvidno, je slovenska vlada v prvih treh četrtletjih v obliki subvencij izplačala za 4.6% BDP, pri tem pa pridelala za 6% nižji BDP glede na isto obdobje lani. Podobno tudi Avstrija, Hrvaška pa nekoliko več, čeprav obe z nekoliko večjim padcem BDP. Nasprotno pa je večina držav za subvencije namenila le med 2% do 3% BDP, pri tem pa (z izjemo Italije) pridelala manjši upad BDP od Slovenije. Slovenska vlada je za vsako izgubljeno odstotno točko BDP plačala za skoraj 0.8% BDP subvencij, Nemčija, Slovaška in Madžarska pa le med 0.3% in 0.5% BDP (bela linija v sliki).

Slika 1: Učinkovitost državne pomoči: Subvencije države (kot % BDP) in rast BDP v Q1-Q3 2020 glede na isto obdobje 2019

Nadaljujte z branjem→

Posvetovalna skupina koalicije KUL za Covid-19

Po sedmih tednih zaprtja javnega življenja je očitno, da vladni ukrepi ne delujejo v zaželeni smeri. Podatki kažejo, da se epidemija ne umirja, ampak vztraja na visoki ravni okrog 1.700 novih primerov okužb dnevno. Odstotek pozivnih testov ostaja zelo visok, med 25 % in 30 %. Podatki tudi kažejo, da se je četrtina tistih, ki so razkrili mesto okužbe, okužila na delovnih mestih, četrtina pa znotraj družine. Kar četrtina okuženih za vir okužbe ne ve ali ga ne želi razkriti. To nakazuje, da se večina okužb prenaša med delovnimi mesti in domovi ter se nato širi v druge delovne organizacije, zdravstvene ustanove in domove starejših občanov (DSO).

Očitno je, da zelo ostri vladni ukrepi niso uspeli zajeziti žarišč širjenja okužb, ne na delovnih mestih ne v družinah, saj prebivalstvo ni bilo dovolj podučeno, kako zaščititi sebe in druge oziroma preprečiti prenos in širjenje virusa Covid-19 v okolico. To pomeni, da ukrepi, kot so omejitev gibanja med občinami in regijami, omejitev izhoda med 21. in 6. uro, zaprtje vrtcev in šol, zaprtje vseh trgovin z nenujnimi proizvodi, omejitev javnega prevoza, obvezno nošenje mask na prostem, ne delujejo. Ob tem, da ti ukrepi očitno ne delujejo na zmanjšanje števila okužb, pa ustvarjajo »pandemsko utrujenost« in odpor prebivalstva do omejitvenih ukrepov.

Zadnji, čez vikend sprejeti ukrepi so strokovno nedomišljeni in pravno sporni. Žal predstavljajo kontinuiteto vladnega improviziranega početja, ki ne vključuje ključne epidemiološke stroke in se požvižga na odločbe oz. jasne usmeritve Ustavnega sodišča. Zato so nujno polovičarski, nedosledni, diskriminatorni ter posledično neučinkoviti oz. pogosto celo direktno škodljivi – in kažejo na odsotnost kakršnekoli odgovorne strategije.

Zato je nujna sprememba strategije. Temelji naj na novejših dognanjih, da se okužba ne širi samo s kapljičnim prenosom, temveč tudi z aerogenim prenosom z aerosolom, kar prenaša poudarek glede boja proti epidemiji od zunanjih na notranje prostore. Ni smiselno nadaljevati s sedanjimi ukrepi ali jih še okrepiti z zaprtjem celotnega gospodarstva (za 4 tedne), ker bo to samo še povečalo odpor med prebivalstvom, ne bo pa vplivalo na umiritev širjenja epidemije. Ob gospodarski škodi bi povzročilo še večjo psihofizično škodo prebivalstvu in javnemu zdravju. Covid – kot vsaka epidemija – v osnovi ni le zdravstveni, ampak je socio-ekonomski, psihološki in družbeni problem.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Za razliko od prejšnje krize, ko se je reševalo predvsem bančni sistem[1], vodijo tokrat države popolnoma drugačno politiko reševanja nastale situacije. Za pokrivanje izpada dohodkov podjetniškega sektorja in posameznikov vse države namenjajo ogromna finančna sredstva in s tem zagotavljajo ohranjanje zaposle  anosti, preprečujejo propadanja podjetij ter nadomeščajo zmanjšanje prejemkov prebivalstvu. Zbiranje napovedi vlad o različnih oblikah pomoči kaže, da se skupni zneski gibljejo tudi do 30 % ali 40 % BDP, čeprav gre pri teh zneskih v veliki meri za garancije in poroštvene sheme, ki neposredno ne obremenjujejo javnih financ. Dodatno pa gre seveda za napovedi, ki imajo večkrat tudi “promocijski” vidik in realizacija je potem lahko drugačna. Tipičen primer je naša garancijska shema, ki se je razglašala kot 2-milijardna pomoč gospodarstvu, do sedaj pa je bila izkoriščena le v nekaj deset milijonih evrov.

Nadaljujte z branjem→