Bine Kordež

Za razliko od prejšnje krize, ko se je reševalo predvsem bančni sistem[1], vodijo tokrat države popolnoma drugačno politiko reševanja nastale situacije. Za pokrivanje izpada dohodkov podjetniškega sektorja in posameznikov vse države namenjajo ogromna finančna sredstva in s tem zagotavljajo ohranjanje zaposle  anosti, preprečujejo propadanja podjetij ter nadomeščajo zmanjšanje prejemkov prebivalstvu. Zbiranje napovedi vlad o različnih oblikah pomoči kaže, da se skupni zneski gibljejo tudi do 30 % ali 40 % BDP, čeprav gre pri teh zneskih v veliki meri za garancije in poroštvene sheme, ki neposredno ne obremenjujejo javnih financ. Dodatno pa gre seveda za napovedi, ki imajo večkrat tudi “promocijski” vidik in realizacija je potem lahko drugačna. Tipičen primer je naša garancijska shema, ki se je razglašala kot 2-milijardna pomoč gospodarstvu, do sedaj pa je bila izkoriščena le v nekaj deset milijonih evrov.

Kakorkoli, tokratne ekonomske politike vlad (vključno s politiko naše vlade) so praviloma usmerjene v pomoč dejansko prizadetim subjektom in za izvedbo teh politik so k sreči na voljo zadostni in praktično brezplačni (brezobrestni) finančni viri (zaradi prav tako spremenjene monetarne politike). Seveda pa so eno napovedi vlad o pomoči, drugo pa so potem dejanski učinki na javne finance in tudi konkretna izplačila.

Kot je bilo prikazano v prejšnjem, prvem tekstu na temo učinkov covid krize na javne finance, smo po primerljivih podatkih Eurostata v Sloveniji v prvem polletju zabeležili največji javno-finančni primanjkljaj med vsemi državami EU. Glede na razpoložljive informacije o ukrepanju drugih držav, o manj zapletenih postopkih, večji hitrosti in tudi obsegu pomoči na primer v Nemčiji ali Avstriji, takšni podatki vsekakor presenečajo. A tudi iz podrobnejše analize je razvidno, da smo v Sloveniji za različne oblike neposredne pomoči (izplačil iz proračuna) do junija letos namenili največji delež BDP. Zaradi tega smo izkazali relativno tudi največji proračunski primanjkljaj (11 % BDP preračunano na letno raven, medtem ko povprečje EU znaša le 6,6 %).

Glede na te presenetljive primerjave naše letošnje javne finance analiziram še nekoliko podrobneje. Za našo državo imamo seveda na voljo precej več podatkov, na voljo pa so tudi že bilance do meseca oktobra z možnostjo realne ocene za celo leto. Do konca oktobra smo imeli v proračunu 2,43 milijarde eur primanjkljaja, po oceni pa naj bi leto zaključili z okoli 3,3 milijarde eur minusa. To je sicer manj kot načrtovanih 4,2 milijarde, a ta sprejeta številka je vsebovala tudi 1,25 milijarde “rezerv”, od česar predvidoma 900 milijonov ne bomo porabili. Ministrstvo za finance si je s takšnim proračunom zagotovilo proste roke za dodatne izdatke do konca leta. Zaradi drugega vala epidemije ter zaprtja javnega življenja bomo to rezervo deloma tudi izkoristili, a precej manj (veliko decembrskih izdatkov se bo izkazalo šele v januarju naslednje leto).

Objektivno torej lahko računamo na 3,3 milijarde eur primanjkljaja. Ker pa je to ocena, bi za analizo proračunskih dogajanj raje pogledali dejanske številke do oktobra. Kot rečeno, je v proračunu do tega meseca zmanjkalo 2,43 milijarde, primerjalno z istim obdobjem lanskega leta pa so se nam javne finance poslabšale za okvirno 2,7 milijarde eur (lani smo izkazovali do oktobra skoraj 300 milijonov presežka). Pogledali bomo torej kje se nam je “izgubilo” teh 2,7 milijard. Ta znesek je sestavljen iz približno 2,0 milijardi več izdatkov ter 700 milijonov manj prihodkov.

Ti dve milijardi višji izdatki izhajajo predvsem iz pomoči podjetjem in posameznikom ter tudi iz višjih plač zaposlenih v javnem sektorju. Ključna povečanja glede na lani so sledeča:

1. Najbolj obsežna pomoč je bila namenjena podjetniškemu sektorju (podjetjem in zasebnikom) in sicer je bilo teh izdatkov do oktobra za 990 milijonov eur več kot lani do oktobra. Pri tem je šlo v pretežni meri za nadomestila podjetjem. Deloma zato, da niso odpuščala (plačila čakanja na delo), deloma pa za pokrivanje stroškov redno zaposlenih (prispevek ZPIZ), da so podjetja lahko izplačala zaposlenim dodatnih 200 evrov neobdavčene nagrade. Načeloma je torej šlo pretežno za zagotavljanje prejemkov zaposlenih, posredno za pomoč zaposlenim, ki bi sicer izgubili službo ali ostali brez plač. Nekega pomembnejšega pokrivanja ostalih stroškov podjetjem do sedaj ni bilo (razen odlogov plačil nekaterih davčnih obveznosti). Šele zadnji paket (PKP 6) prinaša nekaj pokrivanja fiksnih stroškov, a to bo vplivalo na javne finance šele v naslednjem letu.
2. V drug sklop pomoči pa bi lahko zajeli neposredno pomoč (izplačila) prebivalstvu v višini 627 milijonov eur. To zajema predvsem razne socialne pomoči (največ transferi za zagotavljanje socialne varnosti, denarna socialna pomoč, nadomestilo nezaposlenim…), k njim smo prišteli tudi dodatni transfer proračuna v pokojninsko blagajno za kritje povečanih izdatkov za pokojnine. V tem znesku so upoštevani tudi izdatki za turistične bone (150 milijonov), ki so prav tako nekakšna oblika neposrednih plačil prebivalstvu.
3. Nato pa gre še za dobrih 400 milijonov povečanih izdatkov za plače in materialne stroške v javnem sektorju, verjetno največ v zdravstvu. Masa plač v javnem sektorju se je do oktobra povečala za 13 % (336 mio eur), 90 mio eur pa je bili večji tudi materialni stroški (blago in storitve).

To so torej najpomembnejša povečanja izdatkov v proračunu kjer je šlo za dejanska izplačila in tu niso zajete razna poroštva ali odlogi plačil in podobno. Skupaj nekaj preko 2 milijardi eur, kar bo do konca leta naraslo na kakih 2,6 milijarde eur pomoči. Pri ostalih izdatkih države kakih večjih odstopanj niti ni, posebno če jih primerjamo z zgoraj navedenimi zneski (investicij je bilo npr. 78 mio manj, plačila obresti 20 mio manj, iz EU smo dobili neto 96 mio eur več).

Država je torej relativno močno poskrbela da ni prišlo do večjega dviga nezaposlenosti (vsaj formalne – načeloma je tudi čakanje na delo neka oblika nezaposlenosti). Dodatno pa tudi, da so se prejemki prebivalstva kar precej povečali. Povprečna bruto plača (pri pravnih osebah) je tako letos do septembra porasla kar za 5,7 %, neto celo za 6,7 % zaradi dodatnih neobdavčenih izplačil. Pri tem je bila rast v javnem sektorju sicer nekaj višja (6,9 %), a tudi v zasebnem so se plače dvignile povprečno za 4,6 % (septembra na primer za 5,2 %). Tudi pregled po posameznih dejavnostih kaže, da se je plača podobno dvignila skoraj v vseh sektorjih. Nižje plače so edino v gostinstvu (- 2 %) in nekaj manjša rast v dejavnosti Skladiščenja in transporta (panoga H). Pri plačah torej v povprečju kljub krizi in največjemu upadu BDP dejansko beležimo skoraj najvišjo realno letno rast do sedaj.

Enako velja tudi za pokojnine, kjer smo imeli nekdaj (tudi v “dobrih” letih) prisotno zaostajanje za rastjo plač. Letošnje povprečne pokojnine so tako do oktobra porasle za 5,5 %, upoštevaje še dva dodatka pa bo ta dvig celo preko 8 %. Ker se je število upokojencev dodatno še nekoliko povečalo (0,8 %), bo skupni obseg letošnjih  pokojninskih izdatkkov višji kar za 9 %. To je tudi razlog, da je morala država nekaj več nameniti v blagajno ZPIZ-a in ta znesek (210 mio eur) je zajet med neposredno pomoč prebivalstvu pod točko 2 zgoraj.

Vse navedene pomoči oz. izplačila plač pa so imele še en učinek. Zaradi tega so se namreč povečala tudi plačila prispevkov in dohodnine od plač. Na prihodkovni strani s zato javne finance izkazale manj izpada kot bi ga sicer, če omenjenih pomoči ne bi bilo. Če ima država npr. 100 milijonov več izdatkov za plače, to pomeni tudi blizu 50 milijonov večje  prilive v javnih financah, kar se pogosto spregleda. Obseg vseh pomoči omenjen zgoraj je bil torej realno, v neto znesku, vsaj kakih 500 milijonov nižji, saj se je ta znesek potem pojavil v prihodkih javno-finančnih blagajn.

Poglejmo pa sedaj še drugo, prihodkovno stran in sicer kje je do oktobra izpadlo omenjenih 700 milijonov eur glede na prihodke lanskih deset mesecev:

1. Največji izpad so nižja vplačila davkov na potrošnjo (DDV, trošarine) v skupni višini 468 milijonov eur ali preko 9 % glede na lani do oktobra. To znižanje je podobno kot je tudi zmanjšanje potrošnje prebivalstva v prvih treh kvartalih in je v tem smislu pričakovano. Seveda pa je v nekem “nasprotju” s povečanimi prejemki prebivalstva kot izhaja iz navedenih pomoči države. Odgovor seveda vemo – prebivalci (vsaj večina njih, kateri so prejeli te višje prejemke) so kljub temu manj trošili, deloma zaradi previdnosti ali oblikovanja rezerv in seveda tudi zaradi omejitev pri potrošnji. Tudi rezultat je znan. Do oktobra se je višina depozitov na bankah povečala skoraj za 1,5 milijarde evrov. Samo upamo lahko, da se bo v bodoče kak pomemben del teh rezerv preselil v potrošnjo in pomagal pri ponovnem dvigu BDP.
2. Drug večji izpad prihodkov so vplačila davka na dobiček (220 milijonov eur). Podjetja so imela možnost odložiti davčne obveznosti, objektivno pa bodo imela letos tudi precej manj dobička in zato je upravičeno, da se ne vplačuje akontacij in obremenjuje proračuna za 2021 z naknadnimi povračili.
3. Precejšen izpad je tudi pri dohodnini (150 milijonov ali 15 % manj). To sicer nekako ne gre skupaj z zgoraj omenjenim povečanjem vplačila davščin od plač, a dohodnina od plač je bila dejansko višja. Izpadli pa so dohodki od ostale dohodnine (iz dejavnosti, od dividend), več je bilo vračil dohodnine (lanska oprostitev dohodnine od regresa), dodatno pa je država nakazala 8 % več dohodnine občinam (te prejemajo okoli polovico dohodnine), zaradi česar je dohodnine v proračunu ostalo toliko manj.
4. Dobrih 100 milijonov pa je bilo še pričakovanega izpada od dividend državnih podjetij.

To so torej ključna gibanja v proračunu do letošnjega oktobra, kjer je izpad prihodkov podoben kot v drugih državah EU, visok obseg izplačanih pomoči pa je primerjalno pri nas naredil bistveno večji proračunski primanjkljaj, kot so ga do junija izkazovali v drugih državah. Kako točno potekajo izplačila po drugih državah je seveda precej bolj zahtevno preverjati, precej manj zanesljive so tudi razne vladne napovedi. Če pa gledamo uradne proračunske dokumente pa so rezultati dejansko takšni.

Številke za Slovenijo smo seveda lahko natančneje pregledali in letošnje spremembe so predstavljene v zgornjih pojasnilih. Skupni obseg pomoči države je bil dejansko visok in to se odraža tudi v dvigu povprečnih plač in pokojnin. Seveda pa povprečje ne pove vsega. Veliko je še skupin, segmentov družbe in posameznikov, ki so  zaradi krize močno prizadeti in marsikdo ni bil vključen v do sedaj sprejete programe pomoči. Kljub visokim zneskom pomoči, bo potrebno še kar nekaj napora, da se država z ustreznim ukrepanjem posveti tudi tem, mejnim odstopanjem. Praviloma ne gre za velike številke, a na ravni posameznika so posledice lahko zelo težke.

_____________

[1] V obdobju 2009 – 2013 se je izpostavljajo, da države rešujejo predvsem banke, kar so ljudje pretežno razumeli kot reševanje bank kot takšnih, tudi reševanje direktorjev in lastnikov bank ali dolžnikov. A takratno reševanje bančnega sistema je bilo prvenstveno usmerjeno v reševanje depozitov v bankah, torej zagotavljanje dodanih sredstev bankam, da so lahko v celoti poplačale ves denar vložen v banke s strani deponentov in vlagateljev in s tem zagotovile stabilnost bančnega in celotnega denarnega sistema (ter zaupanje vanj). S tem so mišljeni običajni vlagatelji, pri nas pa vemo, da so poleg lastnikov premoženje izgubili imetniki podrejenih vrednostnih papirjev, kar je odstopalo od običajne prakse v drugih državah.