Kot sem pisal pred dvema dnevoma, bi zamrznitev ruskih deviznih rezerv lahko Rusijo pahnila v resno finančno krizo. Če ruska centralna banka (CB) ne more do svojega premoženja (svojih rezerv) pri tujih CB, ne more z evri ali dolarji, spravljenih pri tujih CB, kupiti rubljev ali pa prodati ameriških, nemških, francoskih itd. vrednostnih papirjev, da bi prišla do potrebne likvidnosti za vzdrževanje tečaja rublja). To pomeni, da ob tem zunanjem šoku ne more braniti tečaja svoje valute, ki bo zaradi tega zgrmel. Posledice tega so večplastne. Takšna velika devalvacija domače valute in velika negotovost glede dinamike tečaja v prihodnje privede do navala na banke, saj komitenti želijo dvigniti svoje vloge in jih konvertirati v tuje valute, da bi ohranili realno vrednost svojega denarja. Na drugi strani banke, ki preživijo naval komitentov na vloge, posledično preidejo na poslovanje v trdni valuti (predvsem dolarjih).

Gre za finančni potop, ki smo ga videli že mnogokrat – predvsem v Latinski Ameriki, nekdanji Jugoslaviji, v azijski finančni krizi leta 1997 in tudi ruski finančni krizi leto kasneje. V Rusiji se to (spet) dogaja prav zdaj. Včeraj (v ponedeljek) je rubelj izgubil več kot petino vrednosti, ljudje se vijejo v kolonah pred bankami, da bi dvignili svoje prihranke in jih zaščitili pred razvrednotenjem. Pozivi ruske CB, da denarja ne bo zmanjkalo, nimajo učinka. Niti ukrep ruske CB, da morajo izvozniki 80% tujih valut iz izvoznih prihodkov obvezno prodati centralni banki. Ljudje ne verjamejo svoji centralni banki. Ne verjamejo, da lahko ubrani vrednost valute. In ko ljudje izgubijo zaupanje v svojo valuto, izgubijo zaupanje v državo.

Nadaljujte z branjem→

Veličino nacije izoblikujejo herojske zgodbe navadnih ljudi. Zelensky, prej posmeh mnogih tujih politikov zaradi svojega prejšnjega poklica komika, je v nekaj dneh postal heroj nacije, simbol upora proti okupatorju in s stavkom “Potrebujem orožje, ne vožnje” inspiracija za prebivalce zavezniških držav. Vojaki na Kačjem otoku so z enim stavkom (“Jebite se”) izrazili stališče nacije do okupatorja. Posamezniki, ki so z golimi rokami in telesi zaustavljali tanke, so napisali herojsko zgodovino Ukrajine.

In boj praktično golorokih prebivalcev Ukrajine proti največji jedrski velesili na svetu so inspiracija za ves svet. Da se borimo, da gremo na barikade za to, kar nam je pomembno. Leta 1988 smo šli na Kongresni trg in na Roško. Leta 1991 z molotovkami na tanke jugoslovanske vojne. V letih 2020-2021 s kolesi na ulice. Leta 2022 pa na volitve. Iz teh dogodkov, iz angažmajev posameznikov se dela veličina slovenske države.

Nations are ultimately built on stories. Each passing day adds more stories that Ukrainians will tell not only in the dark days ahead, but in the decades and generations to come. The president who refused to flee the capital, telling the US that he needs ammunition, not a ride; the soldiers from Snake Island who told a Russian warship to “go fuck yourself”; the civilians who tried to stop Russian tanks by sitting in their path. This is the stuff nations are built from. In the long run, these stories count for more than tanks.

The Russian despot should know this as well as anyone. As a child, he grew up on a diet of stories about German atrocities and Russian bravery in the siege of Leningrad. He is now producing similar stories, but casting himself in the role of Hitler.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

S Pariškim sporazumom leta 2005  se je večina držav, tudi naša, zavezale, da bodo obdržale segrevanje planeta pod 2 st. C in se trudile, da omejijo segrevanje na 1,5 st. C. Da bi to dosegle, bi morale po izračunih Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC) in sklepih evropskih organov omejiti glavnega povzročevalca segrevanja, to je emisije toplogrednih plinov (TGP), v primerjavi z izhodiščnim letom 1986 (v Slovenii je to izhodišče enako letu 2005), za 20% do leta 2020 in za 40% do leta 2030 (po zadnjih usmeritvah Evropske komisije celo za 55%) ter doseči ničelne neto emisije do leta 2050.

Nadaljujte z branjem→

Za tiste, ki še vedno iščejo simpatije z agresorjem na Ukrajino in poudarjajo predvsem olajševalne okoliščine in tiste, ki kot odziv na agresijo še vedno zmorejo zgolj harekrishnovski poziv k miru v svetu:

Idem ja tako ulicom i vidim ženu udario auto i vozač pobegao. Ja sam uvek bio protiv udaranja ljudi kolima i protiv bežanja nakon toga. Ali što je išla preko ulice? Ko ju je nagovorio? I gde je ona bila kad je meni puklo slepo crevo na letovanju 2011?

Plus, taj vozač nije ni izbliza loš ko jedan drugi koji je zgazio petoro dece! Nije sve crno i belo na svetu i lako čovek bude izmanipulisan.

I ja sam mogao nju odneti u bolnicu ali šta ako ona onda preživi i sutra postane pedofilka?

Nadam se da će udaranja kolima jednom prestati!

Vir: Uspeh Petrović, via twitter

Izključitev ruskih bank is sistema SWIFT (sistem za komunikacijo med bankami, ki omogoča varen prenos finančnih informacij) lahko onemogoči izvajanje vseh mednarodnih plačil iz Rusije in v Rusijo in s tem prizadene ruska podjetja in posameznike. Seveda pa lahko prizadene tudi vsa podjetja, ki poslujejo z ruskimi partnerji. In v tem okviru tudi plačevanje za energente iz Rusije, od katerih so nekatere EU države zelo odvisne. Od tukaj tako velik odpor Nemčije, ki je v zadnjih dveh desetletjih naredila energetski samomor in postala odvisna od ruskega plina, do izključitve ruskih bank is sistema SWIFT. Kot kaže, naj bi Nemčija pristala le na selektivno izključitev Rusije iz sistema SWIFT, kar bi omogočalo normalno plačevanje za ruske energente in še kaj.

Čeprav pomembno, pa je onemogočanje mednarodnih transakcij ruskih bank kratkoročno mogoče vzdržati, ker pač ne pride tudi do odliva sredstev v tujino in ker lahko centralna banka omogoči likvidnost poslovnim bankam. Večji problem je lahko omejitev na strani sredstev centralne banke (CB), in sicer predvsem deviznih rezerv (predvsem v obliki tujih rezervnih valut, tujih obveznic in zlata). S slednjimi CB, ob vzdrževanju plačilnega prometa s tujino (likvidna sredstva naj bi zadoščala vsaj za 3-mesečno financiranje plačilne bilance), predvsem intervenira na mednarodnih valutnih trgih, da lahko vzdržuje tečaj domače valute. Denimo Slovenija se leta 1991 ni odločila za fiksni tečaj tolarja, ker ni imela na voljo (dovolj) deviznih rezerv. Če država v času finančne krize nima dovolj deviznih rezerv, lahko pride do kolapsa tečaja valute, zmanjšanja vrednosti premoženja v domači valuti in povečanja kreditnih obveznosti do tujine, denominiranih v tuji valuti. Takšna katastrofa se je zgodila v azijski finančni krizi 1997 in takoj zatem 1998 v Rusiji. Velika devalvacija domače valute običajno privede do navala na banke, saj komitenti želijo svoje vloge konvertirati v tuje valute, banke, ki preživijo, pa posledično preidejo na poslovanje v trdni valuti (predvsem dolarjih).

Nadaljujte z branjem→

Z nasiljem ali tanki ni mogoče prepričati drugega (partnerja, države) v sobivanje ali celo naklonjenost. Nasilje in tanki so zgolj obupan odraz intelektualne nemoči. In sila rodi zgolj popolni odpor pri nasprotni strani. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije. Spodaj je dober tekst v ruski Meduzi na to temo.

The popular saying holds that war is the continuation of politics by other means. Prussian military theorist Carl von Clausewitz formulated this idea in the early nineteenth century. However, in the modern world — which has been through two world wars and had the monstrous experience of the use of nuclear weapons, — war isn’t a continuation of politics, it’s evidence of their complete failure. In our case, it’s evidence that Russia’s leadership, having committed to a military invasion of Ukraine, failed to meet the challenges it set for itself. Whatever they may have been.

Nadaljujte z branjem→

Najbolj zavržno dejanje je, ko poskuša nekdo s silo prepričati drugega v sobivanje ali celo naklonjenost. Sila rodi zgolj popolni odpor. In zato bi tragična izkušnja nekdanje Sovjetske zveze v 20. stoletju z vsemi državami, ki jih je s silo podjarmila, morala biti dovolj, da bi Putina prepričala, da vdor Moskve v življenja sosedov le-teh ne bo približal Rusiji, ampak jih bo za vedno odgnal stran od Rusije (Meduza).

Vendar ne samo Ukrajincev, Putinov nerazumen napad na nedolžno Ukrajino je usodno skrhal simpatije do Rusije tudi med tistimi ljudmi širom sveta, ki so takšne simpatije do sedaj gojili. Spodaj je Salkotov protest proti Putinu (verjamem, da razumete “bosansko nemščino”).

Odziv zahodnih držav na rusko invazijo v Ukrajini je bil absolutno predvidljiv – in absolutno neučinkovit. Jasno, zahodne države bi intervenirale brez lastnega vojaškega angažmaja in brez zaustavitve uvoza nafte in plina iz Rusije, pač pa zgolj s pošiljanjem vojaške in humanitarne pomoči. In s sankcijami. Problem pa je, da so ekonomske in finančne sankcije, v arzenalu od prepovedi izvoza tehnologije, nezmožnosti zadolževanja na Zahodu do izključitve ruskih bank iz mednarodnega plačilnega prometa, povsem neučinkovite na krajši in srednji rok. To so ZDA že naredile leta 1962 s Kenendyjevim “Trade Expansion Act”, čemur so se pridružile ostale zahodne države v Kenendyjevi trgovinski rundi v okviru GATT (1964). Toda nekdanja Sovjetska zveza je propadla šele tri desetletja kasneje. Sankcije delujejo izjemno počasi, vplivajo predvsem na obubožanje prebivalstva, pri čemer pa se predpostavka, da se bodo lačni prebivalci uprli avtokratskemu režimu, nikakor ne izide. Glejte samo Kubo, nekdanjo Sovjetsko zvezo, Venezuelo in Severno Korejo. Tovrstne sankcije so zgolj piarovska poteza zahodnih politikov v priznanju nemoči ali pomanjkanja želje po kaznovanju agresorja.

V primeru Rusije bi bila najbrž edina zares boleča in edina kratkoročno delujoča sankcija, če bi se zahodne države zares lotile korupcije v lastnih vrstah. Torej če bi se lotile sankcioniranja pranja in skrivanja ruskega denarja v zahodnih državah. Edina delujoča sankcija proti Putinu bi bila takojšnja zamrznitev njegovega premoženja ter premoženja ruskih oligarhov in ruskih podjetij v zahodnih državah. Toda to bi pomenilo priznanje, da “Londongrad”, švicarske in ciprske banke, športni klubi ter prevzemi in veliki gradbeni projekti na Zahodu temeljijo na gnilih temeljih umazanega ruskega denarja.

Nadaljujte z branjem→

Obsojamo napad Rusije na Ukrajino. Napad pomeni kršitev ozemeljske celovitosti in suverenosti sosednje države ter ruši temelje evropske povojne ureditve.

Pridružujemo se zahtevi mednarodne skupnosti, da mora Rusija takoj prenehati z napadi. Oboroženi napadi so že terjali prve žrtve. Pogovori z namenom doseganja dogovorov so edini vzdržen način za reševanje konfliktov. Želimo mir za državljane Ukrajine, Rusije in evropske celine.

Od slovenskih oblasti pričakujemo, da bodo zaradi dramatičnosti nevarnosti o dogovorih in koordinacijah znotraj EU in NATO obvestile vse politične akterje in nemudoma sklicale Svet za nacionalno varnost.

Od slovenske vlade pričakujemo, da bo pripravila pogoje za sprejem morebitnih beguncev iz Ukrajine, ki si zaslužijo brezpogojno solidarnost Slovenije.

Upamo, da so naši rojaki, ki so trenutno v Ukrajini, na varnem in da se bodo s pomočjo naših diplomatsko-konzularnih predstavništev uspeli čim prej vrniti v Slovenijo.

Skladno z razvojem dogodkov bo Demokratična alternativa tudi v prihodnje opozarjala na posledice rusko-ukrajinskega konflikta za Slovenijo in naše državljane ter skupno evropsko zunanjo politiko.