Prejšnji teden sem s kolumno Izumiranje nacije: Ko zmanjka veselja do reprodukcije spodbudil kar nekaj diskusije na temo, če karikiram, “kdo je kriv” za izumiranje nacije. Ženski del populacije se seveda otepa kakršnekoli sokrivde glede padca rodnosti in posledičnem izumiranju nacije ter prevaljuje krivdo na moški del populacije. Kot je napisala Jasmina: “ženske pri tridesetih mi precej često razlagajo, da z neodraslimi vrstniki pa res nimajo nobenega reproduktivnega veselja. Ker že imajo 30 let starega otroka“. In seveda na nedostopnost stanovanj (Tudi današnji 25 letniki živijo pri starših. 30 letniki tudi. Ne po svoji želji. V tem kontekstu misliti o tem, kako bi imeli veliko otrok, deluje kot znanstvena fantastika).

Moja poanta pa je drugje, in sicer v porastu ženske emancipacije, spremembi družbenih vlog in povečanju blaginje:

• Ne gre za nedostopnost stanovanj, saj gre za dolgoročne trende. Upadanje rodnosti je posledica rasti blaginje. Gre za “prekletstvo razvitosti”. Povsod. Rodnost v razvitih državah nekako držijo pokonci le še priseljenci,
• “Dostopnost do stanovanj” je bila še slabša pred 50 ali 70 leti, ko smo imeli še velike družine, po 4 do 10 otrok na družino. Pa je bila rodnost kljub temu visoka,
• Z rastjo dohodkov, z emancipacijo žensk, z njihovim zaposlovanjem, pridejo do izraza druge prioritete – blaginja, uživanje, kariera itd.,
• Zmanjševanje družin in nižja rodnost je znak rasti razvitosti in blaginje. Vollrath (2020) to jemlje kot znak razvojne uspešnosti. Je pa posledica tega nižja gospodarska rast in težave pri financiranju zdravstva in pokojninskega sistema ter tudi izumiranje nacije.
  

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V brezogljični družbi bo fosilna goriva nadomestila predvsem elektrika, proizvedena iz brezogljičnih virov (sonce, veter, voda in jedrska energija). Zaradi fizikalnih lastnosti elektrike mora potekati njena proizvodnja in poraba istočasno, kar je možno, če so proizvajalci in porabniki neposredno priključeni na električno omrežje in se proizvodnja sproti prilagaja porabi. Če to ni mogoče, kot je to v cestnem prometu, ali pri spremenljivih OVE (sonce, veter), pri katerih je proizvodnja odvisna od naravnih pogojev in ne od potreb porabnikov, je treba elektriko začasno skladiščiti. Do sedaj najbolj uporaben način skladiščenja elektrike v večjem obsegu je v obliki mehanske energije vode v črpalnih in akumulacijskih hidroelektrarnah, v krajših, nekajurnih količinah tudi v pretočnih hidroelektrarnah. Ker je to že znan princip, ga v tem gradivu ne bom obravnaval, ampak se bom posvetil sodobnejšim načinom skladiščenja elektrike.  Za ta namen se bodo v bodoče uporabljale predvsem baterije in vodik.

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Računsko sodišče je decembra 2021 pripravilo Revizijsko poročilo o vodenju in prostorskem načrtovanju 3. Razvojne osi. To je cestna povezava med Avstrijo in Hrvaško, ki odpira povsem nov cestni koridor v Sloveniji. Zato ima tudi naziv »razvojna os«.

Gradivo je zelo kompleksno z množico podatkov in ugotovitev. Za povprečnega bralca je to zelo zahtevno gradivo, ki temelji na številnih zahtevnih določilih naše stalno se spreminjajoče in komplicirane zakonodaje. Pristop je sistematičen in zelo analitičen, bi pa bilo možno polemizirati z nekaterimi primerjavami in ugotovitvami. Vendar o tem morda kdaj drugič. V nadaljevanju bom poskušal moje ugotovitve prevesti v čim bolj razumljiv jezik.

V tem prispevku se bom ukvarjal predvsem z nekaterimi organizacijskimi vidiki postopkov prostorskega načrtovanja. Komentiral bi lahko tudi ostala področja kot so planiranje, investicijska dokumentacija itd., vendar bi bilo to preveč za en prispevek.

Nadaljujte z branjem→

Tale pesem je tudi 4 desetletja in pol kasneje še vedno top. Album Hysteria (1987) je klasika šminkerskega heavy metala.

Bine Kordež

Na ekonomskem področju se v zadnjem obdobju največ pozornosti namenja inflaciji, pri čemer še posebej izstopa rast cen energentov. V vladnih krogih se povsod po svetu razmišlja tudi v smeri, kako bi za potrošnike, porabnike energije te cenovne pritiske omilili. Zanimivo pa je, da le redko preberemo kaj o tem, kam se stekajo ta višja plačila za porabljeno energijo.

Nasploh ob višjih cenah tarnamo nad večjimi stroški, a le-ti se vedno odražajo tudi v sorazmerno večjih prihodkih drugih udeležencev na trgu. Seveda imajo tudi ti kake večje vhodne stroške, a inflacija vseeno na koncu pomeni predvsem prerazporejanje dohodkov iz enega segmenta družbe v drugega.

Ko rastejo cene nafte, nam je seveda popolnoma razumljivo, da se naši višji stroški odražajo v višjih prihodkih (zaslužkih) držav, proizvajalk nafte. Tu je sicer treba dodati, da so se povečani zaslužki na primer Rusije ali Savdske Arabije odrazili tudi v povečanih nakupih teh držav pri kupcih nafte, in veliko denarja se je na ta način vrnilo. Pri povečanih stroških električne energije pa zadeve niso tako enoznačne.

Nadaljujte z branjem→

Ervin Hladnik Milharčič je prejšnji teden lucidno ocenil, da nas je samo en milijon Slovencev, ki se lahko reproducirajo, da pa imamo s tem vedno manj veselja. V bistvu je še huje, samo še dobrih 900 tisoč nas je v reprodukcijski dobi med 15 in 49 let, žensk v rodni dobi pa je bilo lani za dobrih 50 tisoč manj kot pred desetletjem. Veselja do reprodukcije pa je še manj, saj se tudi stopnja rodnosti zmanjšuje.

Nadaljujte z branjem→

O romanu, ki ga morate prebrati in seriji, ki jo morate pogledati.

Jasmina Držanič

Ker ima ta blog nekaj prostora tudi za kulturo, velja opozoriti redne bralce, da nikakor ne smejo prezreti, da na HRT 1 od 27.12.2021 predvajajo serijo Područje bez signala. Gre za ekranizacijo (scenarij in režija sta delo Daliborja Matanića) istoimenskega dela pisatelja Roberta Perišića. Knjiga je prvič izšla leta 2015, v prodaji je tretji ponatis v hrvaščini. Pri nas Področje brez signala dobite pri Beletrini. Knjiga je bila prevedena tudi v angleščino (No Signal Area), francoščino (Les turbines de Titanic), pred izdajo pa je tudi italijanski prevod. Angleško govoreča kritika je bila nad romanom navdušena, ker so v besedilu prepoznali univerzalno zgodbo »majhnih ljudi, ki jih kapitalizem požira«, ta zgodba pa je povedana s svojevrstno »balkansko« pripovedno eleganco. Jaz bi dodala, eleganco, ki ji niti prevod ne more veliko odvzeti.

Nadaljujte z branjem→

Erik Margan (#)

Za nadomestitev TEŠ 6 (do leta 2033) bi bilo potrebno v 11 letih inštalirati 34,869 panelov (1,744 dnevno) in skupaj postaviti 75 vetrnic (7 letno), inštalirati 6,847 baterij zmogljivosti 22.2 MW (NGEN) in/ali 9 črpalnih HE. Skupen strošek bi znašal okrog 50 milijard evrov, kar je 7-krat več, kot so pričakovani stroški izgradnje JEK-2. O stabilnosti elektroenergetskega sistema in regulaciji raje molčimo.

V zadnjem času se je zvrstilo veliko razprav o nujnosti zaprtja TEŠ-6. Zaenkrat še vedno velja, da naj bi to storili do leta 2033. 

Gre za politično (in ne strokovno) odločitev, sprejeto pod pritiskom predvsem nevladnih organizacij, ki zagovarjajo čim prejšnji prehod na obnovljive vire energije. Pa tudi političnih strank, ki v svojih programih vključujejo elemente zelenega programa. To zadnje pa pomeni, v trenutni sestavi parlamenta, praktično vse stranke. Nekatere stranke imajo to vprašanje celo za prednostno. A temu vprašanju se nobena stranka v prihodnje ne bo mogla izogniti, saj je omejevanje izpustov CO₂ zapisano v Pariškem dogovoru, kateremu smo se leta 2015 »ambiciozno« zavezali in mimo katerega sedaj ne moremo.

Pustimo zaenkrat ob strani smiselnost tega dogovora in naš vpliv na lokalno podnebje in globalno segrevanje. Pa tudi z vprašanjem, ali bi bilo, takrat ali v prihodnje, mogoče doseči bolj ugodne pogoje dogovora za Slovenijo, se ne bomo tukaj ukvarjali.

Tukaj nas zanima izključno ali smo sploh sposobni nadomestiti TEŠ-6 z obnovljivimi viri energije v zadostni meri in v predvidenem roku. Predpostavili bomo tudi, da finančni vidiki te operacije niso vprašljivi, čeprav bo to na koncu verjetno najpomembnejše vprašanje.

Nadaljujte z branjem→