V Južni Afriki se je začelo 15. srečanje združenja petih BRICS držav. Srečanja se udeležuje v različnih vlogah več kot 70 držav. Dve glavni temi srečanja sta širitev BRICS združenja (interes je izkazalo 23 držav) in uvedba skupne obračunske enote, v kateri bi države združenja fakturirale medsebojne trgovinske tokove. Združenje BRICS in to srečanje spremlja precej negativne kampanje v zahodnem svetu. Vendar je ta nervoza v zahodnem svetu dokaj razumljiva, kajti BRICS postopno postaja gospodarsko močnejši od skupine G7. Merjeno v pariteti kupne moči je bil delež peterice BRICS v svetovnem BDP še leta 1995 manj kot dve petini BDP skupine G7 (16.9% proti 44.9%). Do leta 2010 se je po zaslugi hitre rasti Kitajske in Indije ter gospodarske stagnacije evropskih držav delež BRICS v svetovnem BDP povečal že na več kot tri četrtine deleža skupine G7 (26.6% proti 34.3%). No, zadnja leta je peterica BRICS že prehitela sedmerico gospodarsko največjih zahodnih držav G7 – letos je delež BRICS v svetovnem BDP že za 7% večji od deleža skupine G7 (32.1% proti 29.9%). Glejte več v spodnjem pregledu v Statisti.

Nadaljujte z branjem→

Za mojo ženo. Itak.

Bistvo je v razlikah v enegetski gostoti med različnimi viri. Pri solarnih panelih in vetrnicah je energetski izkoristek zelo majhen (zgolj 3.5 enote energije na investirano enoto energije), medtem ko je energetski izkoristek jedrske energije 100 enot energije na enoto investirane energije (kazalec EROI – Energy Return On Energy Invested). Seveda to ne pomeni, da sta sončna in vetrna energija povsem nesmiselna, pač pa, da sta omejeno smiselna kot koristno dopolnilo v majhnem deležu, vendar pa z energetskega, ekonomskega in okoljskega vidika preveč neučinkovita in nestanovitna, draga in umazana, da bi na njiju lahko utemeljili energetsko prihodnost.

Bine Kordež

Trenutno veljavni državni proračun (njegov rebalans), sprejet maja letošnjega leta, predvideva 2,9 milijarde eur primanjkljaja ali okvirno 4,5 % ocenjenega BDP. Nepričakovana škoda zaradi letošnjih neurij naj bi ta primanjkljaj lahko še nekoliko povečala, a ni nujno. Izdatki države za različne oblike pomoči bodo seveda bremenile proračun, a država je s sprejetim rebalansom proračuna oblikovala precejšnje rezerve za nepredvidene izdatke in odprto je vprašanje, kaj se bo pokrivalo iz te postavke. Pri tem pa je zanimivo še dejstvo glede evidentiranja takšnih dogodkov. Še tako visoka škoda in izgubljeno premoženje ne vpliva neposredno na višino BDP. Zaradi omejitev pri proizvodnji je le-ta lahko malenkost nižji, a na drugi strani se zaradi aktivnosti, zaradi vloženega dela za odpravo posledic škode, BDP praviloma poveča bistveno bolj.

Obstoječi proračun za letošnje leto torej predvideva visok primanjkljaj, čeprav ga je vlada v maju pospremila z oceno, da bo takšen proračun prispeval k stabilnosti javnih financ in izboljšal blaginjo državljanov. Komentarji so sicer izpostavljali preko 50 % rast izdatkov glede na 2019, torej glede na zadnje leto pred kriznimi dogodki v preteklih letih, kakšne podrobnejše analize pa bolj redko zasledimo. Ne glede na to, da se še vedno soočamo z visokimi cenami energentov ter tudi negativnimi vplivi vojne v Ukrajini, je vseeno odprto vprašanje, kaj je razlog za takšno povečanje primanjkljaja proračuna.

Nadaljujte z branjem→

Poglejte sliko spodaj in razliko med letoma 2000 in 2020. Vidite, kako je Kitajska gospodarsko izrinila ZDA kot najmočnejšega trgovinskega partnerja? No, to pojasni nervozo, ali bolje rečeno paniko na ameriški strani in zakaj si Bidenova administracija bolj od vsega na svetu želi zaustaviti Kitajsko. In pri tem ne izbira sredstev.

Obe zadnji ameriški administraciji (Trumpova in Bidenova) sta poskusili zaustaviti kitajski gospodarski vzpon prek vse bolj kompleksnega mehanizma carinskih ovir, prepovedi nastopanja kitajskih tehnoloških podjetij na ameriškem trgu, prepovedi izvoza visoke tehnologije v Kitajsko in prek prepovedi izvoza tehnologije za izdelavo polprevodnikov (čipov). Vendar se je Američanom ta tehnološka vojna povsem izjalovila.

Poglejmo nekaj podrobnosti glede te vojne. ZDA so leta 2018 začele delati težave kitajskemu tehnološkemu podjetju ZTE z izgovorom, da slednji posluje z Iranom. Takrat se kitajska podjetja na področju čipov še niso mogla upreti in ZTE je na koncu pristal na ameriške pogoje, sprejel kazen in celo na ameriškega nadzornika poslovanja. To je bil povod, da je Kitajska začela z lastnim razvojem čipov.

Nadaljujte z branjem→

Tega, da lahko ukrajinska vojska tudi ob vsej možni vojaški podpori Zahoda osvobodi zasedena ozemlja in prežene ruske okupacijske sile, v vladah zahodnih držav ne verjame nihče več. Njihove varnostne službe tega niso verjele niti pred začetkom tako dolgo pripravljane “protiofenzive”. Vendar pa to še ne pomeni, da bo aktualna ameriška administracija (ki dejansko edina vodi to igro na zahodni strani) ukrajinsko vlado začela siliti v mirovna pogajanja z Rusijo. Bidenova administracija je v precepu. Po eni strani ji ustreza, da Ukrajina čim dlje nadaljuje s to neuspešno protiofenzivo in izčrpava Rusijo ter vzdržuje zgodbo o ukrajinskem junaškem boju proti ruskemu zlu. Ruska zmaga naj ne bi pomenila samo signala, da se tovrstne agresije splačajo (kitajska invazija na Tajvan!), pač pa naj bi bila ogrožena globalna ureditev ter celo demokracija. Človeške žrtve na ukrajinski strani (samo v dveh mesecih in pol te protiofenzive jih naj bi bilo 45,000) Bidenove administracije ne zanimajo, saj ne umirajo ameriški vojaki in ni treba nikomur polagati računov (kot je rekel vodja republikancev v Senatu Mitch McConnell, je vojna v Ukrajini najboljša naložba ZDA, saj ob izčrpavanju Rusije ne umirajo ameriški vojaki, medtem ko na ta način ameriška vojska uspešno zamenjuje svojo zastarelo oborožitev, ki jo pošilja v Ukrajino, z novo). Na drugi strani pa nadaljevanje neuspešne ukrajinske vojne v leto 2024 ob, bognedaj, morebitnem ruskem napredovanju, drastično zmanjšuje možnosti demokratov za nov predsedniški mandat in večino v obeh domovih.

Poenostavljeno rečeno, Bidenovi administraciji nadaljevanje neuspešne vojne v Ukrajini ne ustreza, vendar se iz te godlje, ki jo je zakuhala, ne zna, in najbrž tudi ne more več, častno izvleči. Kot pravi Branko Marcetić v odličnem komentarju v Responsible Statecraft (spodaj), pod vprašanjem sta kredibilnost ZDA in Nata. V primeru priznanja neuspeha, se bo ponovno vzpostavljena enotnost vojške zveze sesula, ameriško vodstvo pa bo morda za vselej diskreditirano. Ta nepripravljenost priznati poraz naj bi bil razlog, da so ZDA toliko časa vztrajale v vojni v Vietnamu in Afganistanu. Kakorkoli se bo ameriška avantura v Ukrajini končala, jasno je le, da dlje kot bo trajala ta vojna, večja bo človeška tragedija v Ukrajini, več infrastrukture bo uničeno in težje se bo Ukrajina ponovno pobrala. Paradoksalno, če bi se vojna končala lani marca na osnovi parafiranega mirovnega sporazuma iz Istanbula, bi Ukrajina izgubila manj ozemlja (samo Krim), pol milijona ljudi manj bi umrlo in Ukrajina ne bi bila infrastrukturno in gospodarsko sesuta, pač pa bi lahko že lani prosperirala in se pripravljala na vstop v EU. Na žalost in tragedijo Ukrajine se je Bidenova administracija v svoj stavi grdo zakockala. Ali pač Ukrajino zavestno vrgla v prepad…

Nadaljujte z branjem→

Cela zgodba glede zahodnih demokratičnih načel in svetovne ureditve, utemeljene na pravilih, se bo tudi v Ukrajini sesirila v kravjo kupčijo gospodarjev vojne na račun šibkejšega. Rusija in ZDA se bosta dogovorili, koliko ozemlja bo Ukrajina morala prepustiti Rusiji in koliko ukrajinskega ozemlja se bo spremenilo v demilitarizirano področje kot tamponsko cono med Natom in Rusijo.

In če vas zanima bodoči zemljevid nekdanje Ukrajine, je spodaj najbrž dober približek (le tisti del med Hersonom in Odeso bo najbrž še treba prebarvati v sivo):

Contrary to New York Times, wind & solar won’t replace fossil fuels.

2/ Wind & solar power don’t help with 80% of our energy use.
They generate electricity.
But electricity is only 20% of our total energy use.

3/ 80% of our energy is for industry, transportation, agriculture & heating.
Wind & solar don’t help with these. Nadaljujte z branjem→

Kot kaže spodnji zemljevid, bi se naj po eni izmed rešitev Ukrajina odpovedala vsem ozemljem vzhodno od reke Dnjeper. Krim in štiri pokrajine, ki mejijo na Rusijo in Krim, bi naj bile ruske (označeno s sivo barvo na zemljevidu), preostanek ozemlja med novimi ruskimi pokrajinami in Dnjeprom (označeno z rdečo) pa naj bi bilo demilitarizirano območje.

Problem tega predloga je, da tudi če bi prepričali (prisilili) vlado Zelenskega v takšno rešitev, ta rešitev ne more biti sprejemljiva za Rusijo. Rusija bo težko pristala na članstvo Ukrajine v Natu, ker bi s tem dobila Natove vojaške baze na svojih mejah.