V Južni Afriki se je začelo 15. srečanje združenja petih BRICS držav. Srečanja se udeležuje v različnih vlogah več kot 70 držav. Dve glavni temi srečanja sta širitev BRICS združenja (interes je izkazalo 23 držav) in uvedba skupne obračunske enote, v kateri bi države združenja fakturirale medsebojne trgovinske tokove. Združenje BRICS in to srečanje spremlja precej negativne kampanje v zahodnem svetu. Vendar je ta nervoza v zahodnem svetu dokaj razumljiva, kajti BRICS postopno postaja gospodarsko močnejši od skupine G7. Merjeno v pariteti kupne moči je bil delež peterice BRICS v svetovnem BDP še leta 1995 manj kot dve petini BDP skupine G7 (16.9% proti 44.9%). Do leta 2010 se je po zaslugi hitre rasti Kitajske in Indije ter gospodarske stagnacije evropskih držav delež BRICS v svetovnem BDP povečal že na več kot tri četrtine deleža skupine G7 (26.6% proti 34.3%). No, zadnja leta je peterica BRICS že prehitela sedmerico gospodarsko največjih zahodnih držav G7 – letos je delež BRICS v svetovnem BDP že za 7% večji od deleža skupine G7 (32.1% proti 29.9%). Glejte več v spodnjem pregledu v Statisti.

Države BRICS postajajo godpodarska velesila in po letošnji širitvi bo skupina BRICS+ presegla 40% svetovnega BDP, po številu prebivalstva bo presegla 50%, pri rezervah plina več kot 60% in podobno pri ostalih energentih in surovinah, ki so ključne za zeleni in tehnološki prehod. To, da bodo BRICS države brez ali s širitvijo gospodarsko prehitele zahodno skupino G7 ni več nobeno vprašnje, je zgolj stvar statistike.

Z rastjo gospodarske moči pa narašča tudi politična moč (denimo nobena izmed BRICS držav ter držav, ki se pridružujejo, ni obsodila ruskega napada na Ukrajino, niti se ni pridružila sankcijam proti Rusiji) in geopolitična moč (BRICS, Belt & Road Initiative (BRI) in Shanghai Cooperation Organisation (SCO) so mehanizmi Kitajske pri postopnem prevzemanju globalne gospodarske prevlade). In ta prevlada Kitajske prek BRICS, BRI in SCO ustvarja nervozo v uradnem Washingtonu, ki se trudi na vse načine zaustaviti Kitajsko ter prek propagande zmanjševati pomen BRICS ter širitve in poglobitve sodelovanja te grupacije. Zahodni mediji (New York Times, Washington Post, Reuters, Financial Times…) so zadnje tedne in dni denimo polni negativnih člankov o napovedani skupni valuti BRICS držav, češ da je to slaba ideja. Razumljivo, saj bi skupna valuta pomenila de-dolarizacijo svetovne trgovine ter izrinjanje dolarja kot svetovne rezervne valute. Z upadanjem deleža dolarja v globalnih trgovinskih in finančnih bi se zmanjšala možnost ZDA, da ceneje financirajo svoj deficit prek izdaje obveznic.

Skupna valuta BRICS držav v enaki obliki, kot je evro, bi bila seveda slaba ideja, saj bi to zahtevalo skupno monetarno politiko grupacije, kar je misija nemogoče. Ni pa slaba ideja, da BRICS države ustanovijo skupno obračunsko enoto, kot je bil denimo desetletja ECU, preden ga je zamenjal evro). To omogoča večjo varnost medsebojnih transakcij, bolj stabilna valutna razmerja in nižjo inflacijo. Seveda pa pomeni, da skupna obračunska enota BRICS s tem postopno, vendar zanesljivo izpodrinja dolar kot mednarodno plačilno sredstvo in kot globalno rezervno valuto. Seveda pa je hudič v detajlih, zato bo zanimivo videti, kako sta si Kitajska in Rusija zamislili to skupno valuto (na podlagi česa bodo izračunani deleži držav v košarici, koliko držav bo sodelovalo in kdo bo upravljal s tem mehanizmom).

___________

Over the past two decades, the world has witnessed a profound shift in the global economic and geopolitical landscape, as the rise of the BRICS nations has introduced a growing counterweight to the traditional dominance of the G7. Starting on Tuesday, leaders of Brazil, Russia, India, China, and South Africa are meeting in Johannesburg, South Africa for the 15th annual BRICS summit, with the blocs’ possible expansion one of the talking points high on the agenda.

For a long time, the G7, consisting of the United States, Canada, the United Kingdom, Germany, France, Italy and Japan, has held sway over global economic governance and decision-making. However, as the BRICS nations experienced rapid economic growth and development, their collective influence and ambition began to grow.

China’s spectacular economic ascent in particular has reshaped global trade, investment and supply chains. The country’s manufacturing prowess, massive consumer market and innovation-driven growth have propelled it to the forefront of the global economy. While India is still a couple of steps behind, its massive population and bustling tech industry position it well to become the bloc’s second economic superpower. Meanwhile Russia, Brazil and South Africa have fallen short of expectations, with their share of global GDP (at purchasing power parity) actually declining over the past two decades.

Despite the aforementioned three failing to pull their expected weight, the five BRICS nations surpassed the G7 in terms of their combined GDP in 2020. That is when measured at purchasing power parity, i.e. adjusted for differences in buying power. According to the IMF, the bloc will collectively account for 32.1 percent of global GDP this year. That’s up from just 16.9 percent in 1995 and more than the G7’s share of 29.9 percent.

The rise of the BRICS nations, while not without challenges and disparities within the group, has led to increased calls for more inclusive and representative global governance, adding more weight to voices that deviate from the policies shaped by the Western-led G7. Nowhere has that deviation been more apparent than in the response to Russia’s invasion of Ukraine. While the G7 condemned the attack and imposed strict sanctions on Russia, none of the BRICS members have denounced Russia’s actions or joined in on the sanctions.

Vir: Felix Richter, Statista