John Burn-Murdoch v komentarju »We’ve moved from income world to wealth world« v Financial Timesu opozarja na pomembno spremembo v strukturi sodobnih zahodnih družb. Ključni problem po njegovem ni toliko v tem, da bi se neenakost v premoženju dramatično povečevala, temveč v tem, da je premoženje postalo bistveno pomembnejše od tekočega dohodka za določanje ekonomskega in družbenega položaja posameznika. Standardni kazalniki tega premika ne zaznajo. Delež premoženja, ki ga ima zgornjih 10 % oziroma 1 % prebivalstva v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, se namreč v zadnjih petnajstih letih večinoma ni povečal, ponekod se je celo nekoliko zmanjšal.

Toda Burn-Murdoch opozarja, da takšen pogled zgreši bistvo problema. Klasični kazalniki merijo relativno porazdelitev premoženja, ne povedo pa veliko o mobilnosti znotraj te porazdelitve. Če se zaradi rasti cen nepremičnin in finančnih naložb premoženje vseh podvoji, se relativna neenakost statistično ne spremeni. Toda če plače oziroma dohodki hkrati rastejo bistveno počasneje, se dramatično zmanjša možnost posameznika, da bi z delom in varčevanjem izboljšal svoj relativni premoženjski položaj. Razlika med tistimi, ki premoženje že imajo, in tistimi, ki ga šele poskušajo ustvariti, zato postaja vse težje premostljiva.

Nadaljujte z branjem→

The remarks were made by Hu Haiying, a top space expert in China:

“The incident in which the United States used the GPS global positioning and navigation system to put pressure on China remains deeply etched in the memory of many Chinese people. In 1993, when China’s cargo ship Yinhe was sailing in international waters of the Indian Ocean, the United States suddenly cut off GPS signals in the waters where the vessel was located. The Yinhe lost its navigational bearings and drifted at sea for 33 days before being forced to accept a US-led inspection onboard. Similar incidents had occurred more than once. These experiences made China realize that the lifeline of positioning and navigation must be kept in its own hands.

China then embarked on the challenging journey of independently developing the BeiDou Navigation Satellite System. In 2020, the BeiDou-3 global constellation was completed, and China finally regained control over its own navigation capabilities.

The lessons from GPS remain fresh. If China cannot build its own ‘Starlink’ in the field of low-orbit communications, a similar scenario may happen again. And when it comes to low Earth orbit resources, the space available to China — both in terms of orbital slots and time windows — is limited.”

Evropska komisija poskuša izboljšati konkurenčnost evropskih proizvajalcev nasproti kitajskim prek uporabe carin. Ukrepi Komisije temeljijo na predpostavki, da bomo z omejitvijo dostopa kitajskih proizvajalcev do evropskega trga evropskim podjetjem povrnili konkurenčnost. Težko si je danes zamisliti bolj zgrešen in zgodovinsko zavržen način »spodbujanja konkurenčnosti«.

Predpostavka Komisije temelji na razumevanju mednarodne trgovine iz 19. stoletja, ki je bilo opuščeno po drugi svetovni vojni. Prvič, obdobje po drugi svetovni vojni je temeljilo na liberalizaciji trgovine, ki so ga forsirale razvite države. Manj razvite države, ki so postale uspešne, kot so t.i. azijski tigri, svojega razvoja niso gradile na “pasivni zaščiti”, kajti carine vodijo zgolj k toleriranju višjih stroškov, temveč na aktivni – na industrijski politiki (od financiranja, raziskav in razvoja kadrov do spodbud za izvoz). Kitajska je naredila povsem enako v zadnjih štirih desetletjih, še posebej v zadnjih dveh, ko je v Made in China 2025 (iz leta 2013) identificirala ključne tehnološke panoge prihodnosti in ukrepe za njihovo spodbujanje. Vključno z globokimi dobavitelsjkimi verigami.

Nadaljujte z branjem→

Gillian Tett v komentarju v Financial Timesu “China is smarter about subsidies than everybody else” analizira enega ključnih ekonomskih fenomenov zadnjega desetletja – eksplozijo kitajskega izvoza, ki je leta 2025 dosegel skoraj 4.000 milijard dolarjev. Medtem ko Zahod govori o “drugem kitajskem šoku”, avtorica opozarja, da razlaga ni tako preprosta, kot jo predstavljajo ameriški in evropski politiki. Po njenem mnenju vprašanje ni zgolj, koliko Kitajska subvencionira svoje gospodarstvo, temveč predvsem, kako to počne.

Osrednji del članka povzema spor med OECD in kitajskimi ekonomisti glede dejanskega obsega kitajskih subvencij. OECD ocenjuje, da so bile kitajske subvencije v letu 2024 tri- do osemkrat višje kot v razvitih gospodarstvih ter da pojasnjujejo velik del rasti kitajskega svetovnega tržnega deleža. Kitajski ekonomisti temu oporekajo in trdijo, da OECD precenjuje pomen poceni posojil ter napačno meri dejansko državno pomoč.

Pri tem Tett izpostavi nedavno analizo Mednarodnega denarnega sklada, ki opozarja predvsem na metodološke razlike pri merjenju subvencij. IMF uporablja ožjo definicijo, ki vključuje predvsem neposredne državne podpore. Toda tudi po tej strožji metodologiji so kitajske subvencije leta 2023 dosegle več kot 2,5 % dodane vrednosti gospodarstva, kar je bistveno več kot leta 2015. Čeprav se odstotek zdi majhen, ima zaradi nizkih poslovnih marž pomemben vpliv na konkurenčnost podjetij.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič

V prejšnjih prispevkih (aprila in junija) sem na tem blogu objavil članka, ki govorita o napakah evropske energetske politike in kakšna naj bi bila primerna energetska politika Evropske Unije (tukaj in tukaj). Opozoril sem, da bo morala Evropska unija, če želi zagotoviti zanesljivo razogljičenje energetike in industrije, bistveno povečati vlogo jedrske energije. Toda razprava v Evropi je še vedno osredotočena predvsem na gradnjo novih elektrarn, precej manj pa na vprašanje, kako dolgoročno zagotoviti celoten gorivni cikel, učinkovito ravnanje z izrabljenim gorivom in ekonomsko vzdržnost celotnega sistema. Prav na teh področjih je Rusija danes tehnološko najdlje. Namen tega prispevka je pokazati, kako daleč je Rusija razvila koncept zaprtega jedrskega gorivnega cikla ter kakšne bi bile tehnične, ekonomske in razvojne implikacije podobnega pristopa za Evropsko unijo. Šele takšna primerjava nam omogoča realno presojo, ali evropska jedrska strategija odgovarja na izzive prihodnjih desetletij.

Članek obravnava naslednja vprašanja:

1. kako daleč je Rusija pri razvoju naprednih jedrskih tehnologij;
2. zakaj je zaprt gorivni cikel tehnološko in ekonomsko pomemben;
3. kakšne bi bile posledice uporabe podobnega koncepta za evropski jedrski sistem.

Nadaljujte z branjem→

Strategija AI Gigafactories je klasičen bruseljski produkt: velikopotezna napoved, simbolična številka in sistemske omejitve, ki jih ne more rešiti.

Pravkar lansirana Strategija AI Gigafactories je skoraj idealen primer klasičnega bruseljskega industrijskopolitičnega produkta: velikopotezna napoved, navidezno velika številka za naslovnice, dejansko pa simbolična, in množica sistemskih omejitev, ki jih sam razpis ne more odpraviti. Evropska komisija želi s sedmimi velikimi podatkovnimi centri Evropo spremeniti v »kontinent umetne inteligence«. Toda Evropa pri umetni inteligenci ne zaostaja samo pri številu procesorjev. Zaostaja pri temeljnih modelih, zasebnem kapitalu, oblačnih platformah, proizvodnji procesorjev, razpoložljivi električni moči in sposobnosti hitrega komercialnega razvoja podjetij. Gigatovarne lahko ublažijo eno od teh omejitev. Vseh drugih ne morejo rešiti.

Komisija je 30. julija 2026 objavila razpis za vzpostavitev do sedmih AI-gigatovarn. Evropska unija in sodelujoče države članice naj bi zagotovile do 10 milijard evrov javnih sredstev, s katerimi naj bi spodbudile najmanj 20 milijard evrov zasebnih naložb. Skupna vrednost programa naj bi tako presegla 30 milijard evrov. Gigatovarne naj bi evropskim zagonskim podjetjem, industriji, univerzam in javnemu sektorju omogočile dostop do infrastrukture za učenje, prilagajanje in uporabo najnaprednejših modelov umetne inteligence. Komisija obljublja napredne procesorje, programsko opremo, oblačne storitve, hitre podatkovne povezave in energetsko učinkovite podatkovne centre. Razpis se konča 12. novembra 2026, izbor naj bi bil opravljen v začetku leta 2027, objekti pa bi morali začeti delovati najpozneje 18 mesecev po podpisu pogodb (Digital Strategy Europe).

Program je del širšega paketa AI Continent, ki vključuje obstoječih 19 AI Factories, akcijski načrt za razvoj umetne inteligence, pobudo InvestAI, strategijo Apply AI in napovedani Cloud and AI Development Act. Nove gigatovarne naj ne bi bile zgolj večje različice obstoječih evropskih superračunalniških centrov, temveč naj bi vsaka razpolagala z najmanj 100.000 najnaprednejšimi AI-procesorji oziroma z večkratnikom zmogljivosti današnjih največjih evropskih AI-tovarn (AP News).

Že tu se začne terminološka inflacija. Podatkovni center ni »tovarna umetne inteligence« na enak način, kot avtomobilska tovarna proizvaja avtomobile. Računska moč je nujen proizvodni dejavnik, ne pa sama po sebi tehnološko znanje, podjetniški ekosistem ali konkurenčen proizvod. Lahko kupite sto tisoč najnovejših procesorjev Nvidia, jih postavite v veliko klimatizirano halo in infrastrukturo razglasite za evropsko. S tem še niste ustvarili evropskega OpenAI, Googla, Anthropica, Kimija ali DeepSeeka. Ustvarili ste predvsem velik podatkovni center, napolnjen pretežno z ameriškimi procesorji in programsko opremo.

Prav to je osrednji paradoks evropske strategije. Komisija govori o tehnološki suverenosti, hkrati pa je podpisala pisma o nameri z AMD, Nvidio in Qualcommom, da bi konzorcijem zagotovila dostop do potrebne strojne opreme. Razpis dovoljuje nakup procesorjev iz Evrope in iz »podobno mislečih držav«, kar v praksi pomeni predvsem iz ZDA (Digital Strategy Europe). Evropa bo torej z evropskim javnim denarjem subvencionirala nakup ameriških procesorjev, ameriške omrežne opreme in večinoma ameriškega softverja. Če je to tehnološka suverenost, gre za precej nenavadno obliko suverenosti: Evropa bo lastnica stavbe, medtem ko bodo ključna tehnologija, dobavna veriga in razvojni ekosistem v rokah njenega dobavitelja.

Nadaljujte z branjem→

Obstaja povezava s sporom med Belo hišo in Španijo?

Razprava o kitajskem trgovinskem presežku se je v zadnjih mesecih znova ujela v staro, udobno razlago: problem naj bi bil podcenjeni juan. Če bi Peking valuto revalviral, bi Kitajska manj izvažala in več uvažala, ZDA bi zmanjšale primanjkljaj, svetovna neravnotežja pa bi se postopoma izravnala. To je privlačna zgodba, ker kompleksni problem skrči na eno samo ceno – menjalni tečaj. Toda Gita Gopinath, nekdanja glavna ekonomistka IMF, Pierre-Olivier Gourinchas, njen naslednik na tej funkciji, in Hélène Rey, profesorica na London Business School, v komentarju za The Economist opozarjajo, da je takšna diagnoza napačna in da bi bila zato napačna tudi terapija.

Njihova osrednja teza je, da podcenjeni juan ni vzrok kitajskega presežka, temveč posledica kitajskega makroekonomskega modela. Država, ki sistematično omejuje delež gospodinjstev v nacionalnem dohodku, zavira zasebno potrošnjo in po zlomu nepremičninskih investicij še naprej spodbuja proizvodnjo v menjalnem sektorju, bo ustvarjala presežno varčevanje in posledično presežek na tekočem računu. Obratno velja za ZDA: prenizko zasebno varčevanje in kronično visoki fiskalni primanjkljaji ustvarjajo presežno domače povpraševanje, primanjkljaj na tekočem računu in močan realni dolar. Menjalni tečaj je torej simptom konfiguracije domačih politik, ne pa samostojen vzrok globalnih neravnotežij.

Tudi očitek, da Kitajska z deviznimi intervencijami umetno zadržuje juan na prenizki ravni, je po njihovem neprepričljiv, kot se zdi.Mimogrede, tako poročila IMF, skupine G7 kot ameriškega ministrstva za finance so eksplicitno ugotovili, da razlog za kitajski rekordni izvozni presežek v 2025 ni kitajsko manipuliranje tećaja juana.  Kitajski devizni režim res ni prost in Peking lahko z nadzorom kapitala, zatiranjem potrošnje ter intervencijami vpliva na tečaj. Toda v zadnjih letih je pogosto posredoval prav zato, da bi preprečil dodatno oslabitev juana. Nedavna realna depreciacija ni bila predvsem posledica agresivnega valutnega manipuliranja, temveč nižje kitajske inflacije v primerjavi z inflacijo pri trgovinskih partnericah. Realni tečaj se je torej znižal zlasti zaradi deflacijskih pritiskov doma.

Nadaljujte z branjem→

Robert A. Pape:

My recent Foreign Affairs article, “Iran and the New Rules of Global Power,” argues that the Iran war has fundamentally changed America’s strategic position in the Middle East.

On Thursday evening, I want to take the next step—and address the question the article leaves open.

What if the Iran war did not simply expose a weakness in American strategy?

What if it marked the end of the geopolitical model the United States has relied on since the 1991 Gulf War?

For more than three decades, American power rested on four assumptions: forward bases could safely project power, air superiority would dominate the battlefield, precision strike would produce rapid victories, and overwhelming technology would allow the United States to defeat regional adversaries quickly and at relatively low cost.

The Iran war challenges every one of those assumptions.

The United States has demonstrated overwhelming military superiority. Yet it has struggled to achieve the political objective that matters most: restoring secure commercial access to the world’s most important maritime corridors. At the same time, relatively inexpensive missiles and mass-produced drones have placed American bases, allies, and critical energy infrastructure under sustained pressure.

If that assessment is correct, then the question is no longer simply whether the United States wins in Iran. It is whether the military model on which Washington now spends roughly $1 trillion each year—and is preparing to spend substantially more—still produces the strategic outcomes it was designed to achieve. If not, this is no longer just a military debate. It could become one of the defining strategic, budgetary, and political questions heading into the midterm elections.

What if the Iran war is revealing not that America needs to spend more—but that it has been investing in the wrong theory of military power?

Has the second precision revolution fundamentally changed the relationship between military technology and military power?

Has precision warfare spread far enough that second-tier powers can now deny the United States the kind of rapid, decisive victories that defined the post-Cold War era?

And if the post-1991 model has broken, what replaces it?

Those are the questions I’ll examine Thursday evening—including why I believe the answers extend far beyond Iran and will shape American strategy in Europe, the Indo-Pacific, and every region where forward-deployed U.S. forces remain central to deterrence.

Prof Pape Live Briefing

Thursday, July 30 • 7:00 PM ET