Gillian Tett v komentarju v Financial Timesu “China is smarter about subsidies than everybody else” analizira enega ključnih ekonomskih fenomenov zadnjega desetletja – eksplozijo kitajskega izvoza, ki je leta 2025 dosegel skoraj 4.000 milijard dolarjev. Medtem ko Zahod govori o “drugem kitajskem šoku”, avtorica opozarja, da razlaga ni tako preprosta, kot jo predstavljajo ameriški in evropski politiki. Po njenem mnenju vprašanje ni zgolj, koliko Kitajska subvencionira svoje gospodarstvo, temveč predvsem, kako to počne.

Osrednji del članka povzema spor med OECD in kitajskimi ekonomisti glede dejanskega obsega kitajskih subvencij. OECD ocenjuje, da so bile kitajske subvencije v letu 2024 tri- do osemkrat višje kot v razvitih gospodarstvih ter da pojasnjujejo velik del rasti kitajskega svetovnega tržnega deleža. Kitajski ekonomisti temu oporekajo in trdijo, da OECD precenjuje pomen poceni posojil ter napačno meri dejansko državno pomoč.

Pri tem Tett izpostavi nedavno analizo Mednarodnega denarnega sklada, ki opozarja predvsem na metodološke razlike pri merjenju subvencij. IMF uporablja ožjo definicijo, ki vključuje predvsem neposredne državne podpore. Toda tudi po tej strožji metodologiji so kitajske subvencije leta 2023 dosegle več kot 2,5 % dodane vrednosti gospodarstva, kar je bistveno več kot leta 2015. Čeprav se odstotek zdi majhen, ima zaradi nizkih poslovnih marž pomemben vpliv na konkurenčnost podjetij.

Pomembna ugotovitev članka je, da Kitajska pri državnih intervencijah nikakor ni osamljen primer. Tudi ZDA, Kanada in Evropska unija obsežno subvencionirajo svoje gospodarstvo, zato se ameriške kritike kitajskega državnega intervencionizma zdijo licemerne. Razlika ni toliko v samem obsegu državne pomoči, ampak v njeni usmerjenosti.

Prav tukaj Tett vidi bistveno prednost Kitajske. Državna pomoč je tam izrazito koncentrirana v strateške panoge – predvsem polprevodnike, napredno elektroniko in zelene tehnologije –, kjer subvencije dosegajo približno 3 % dodane vrednosti. Nasprotno pa so subvencije v nestrateških dejavnostih, kot je kmetijstvo, bistveno nižje. V ZDA in Evropski uniji je slika obrnjena: največ podpore še vedno prejemajo tradicionalni sektorji z močnim političnim vplivom, medtem ko strateške industrije ostajajo razmeroma podhranjene.

Avtorica opozori še na dejavnik, ki ga statistike subvencij sploh ne zajamejo – celovitost industrijske politike. Kitajska subvencij ne razume kot izoliran ukrep, temveč jih povezuje z vlaganji v izobraževanje kadrov, energetsko infrastrukturo, elektroenergetska omrežja in drugo podporno infrastrukturo. Zaradi takšne koordinacije posamezni ukrepi ustvarjajo bistveno večje razvojne učinke, kot bi jih lahko dosegli vsak zase.

Nasprotno so zahodne politike po njenem mnenju razdrobljene. ZDA sicer uvajajo carine in podpirajo proizvodnjo čipov, vendar hkrati zmanjšujejo podporo zeleni energiji, premalo vlagajo v prenosna elektroenergetska omrežja in zanemarjajo sistematično usposabljanje delovne sile. Posledica je, da Kitajska hitro povečuje proizvodne zmogljivosti tudi na področjih, ki bodo ključna za razvoj umetne inteligence in drugih naprednih tehnologij.

V zaključku Tett ugotavlja, da bi bilo z vidika svetovnega gospodarstva najbolj smiselno zmanjšati subvencije in trgovinske napetosti, vendar tega v sedanjih geopolitičnih razmerah ni mogoče pričakovati. Kitajska ne kaže pripravljenosti opustiti svoje razvojne strategije, ZDA pa ne svojih carin. Zato svet vstopa v obdobje okrepljenega gospodarskega merkantilizma, v katerem bodo države vse bolj tekmovale z industrijskimi politikami.

Zato Tett evropskim vladam svetuje, naj se ne osredotočajo zgolj na carine proti Kitajski, temveč predvsem na prenovo lastnih industrijskih politik. Nadaljnje subvencioniranje politično vplivnih tradicionalnih sektorjev ob hkratnem zmanjševanju vlaganj v znanost, raziskave, energetsko infrastrukturo in razvoj kadrov označi za napačno razvojno strategijo, ki Evropo dolgoročno postavlja v vse slabši konkurenčni položaj.

Prav tu pa Tett naredi le polovico analitične poti. Kitajski izvozni razcvet ni predvsem posledica višjih subvencij, temveč bistveno pametnejše industrijske politike. Subvencije so le eno od orodij v veliko širšem razvojnem modelu, ki vključuje strateško izbiro panog, dolgoročno financiranje, usmerjanje raziskav in razvoja, gradnjo celotnih dobavnih verig, vlaganja v infrastrukturo, izobraževanje kadrov ter ustvarjanje domačega trga, ki podjetjem omogoča doseganje ekonomij obsega. Kitajska ni zmagala zato, ker bi porabila največ javnega denarja, temveč zato, ker ga je sistematično usmerjala tja, kjer ustvarja največje tehnološke in izvozne multiplikativne učinke.

To je tudi glavno sporočilo za Evropo in druge razvite države. Poskusi zajezitve Kitajske s carinami ali omejitvami uvoza lahko kratkoročno nekoliko omilijo konkurenčni pritisk, ne morejo pa odpraviti njegovega vzroka. Če želijo razvite države ponovno postati tehnološko konkurenčne, nimajo druge realne možnosti, kot da tudi same sprejmejo aktivno in strateško industrijsko politiko: usmerjeno podporo ključnim tehnologijam, razvoj domačih dobavnih verig, vlaganja v raziskave, infrastrukturo in človeški kapital ter tesnejšo koordinacijo med državo in zasebnim sektorjem. Prav Kitajska je danes najbolj prepričljiv dokaz, da v novem obdobju geoekonomskega tekmovanja konkurenčnosti ne določajo več zgolj tržne sile, temveč predvsem kakovost in doslednost nacionalne razvojne strategije.