Razprava o kitajskem trgovinskem presežku se je v zadnjih mesecih znova ujela v staro, udobno razlago: problem naj bi bil podcenjeni juan. Če bi Peking valuto revalviral, bi Kitajska manj izvažala in več uvažala, ZDA bi zmanjšale primanjkljaj, svetovna neravnotežja pa bi se postopoma izravnala. To je privlačna zgodba, ker kompleksni problem skrči na eno samo ceno – menjalni tečaj. Toda Gita Gopinath, nekdanja glavna ekonomistka IMF, Pierre-Olivier Gourinchas, njen naslednik na tej funkciji, in Hélène Rey, profesorica na London Business School, v komentarju za The Economist opozarjajo, da je takšna diagnoza napačna in da bi bila zato napačna tudi terapija.

Njihova osrednja teza je, da podcenjeni juan ni vzrok kitajskega presežka, temveč posledica kitajskega makroekonomskega modela. Država, ki sistematično omejuje delež gospodinjstev v nacionalnem dohodku, zavira zasebno potrošnjo in po zlomu nepremičninskih investicij še naprej spodbuja proizvodnjo v menjalnem sektorju, bo ustvarjala presežno varčevanje in posledično presežek na tekočem računu. Obratno velja za ZDA: prenizko zasebno varčevanje in kronično visoki fiskalni primanjkljaji ustvarjajo presežno domače povpraševanje, primanjkljaj na tekočem računu in močan realni dolar. Menjalni tečaj je torej simptom konfiguracije domačih politik, ne pa samostojen vzrok globalnih neravnotežij.

Tudi očitek, da Kitajska z deviznimi intervencijami umetno zadržuje juan na prenizki ravni, je po njihovem neprepričljiv, kot se zdi.Mimogrede, tako poročila IMF, skupine G7 kot ameriškega ministrstva za finance so eksplicitno ugotovili, da razlog za kitajski rekordni izvozni presežek v 2025 ni kitajsko manipuliranje tećaja juana.  Kitajski devizni režim res ni prost in Peking lahko z nadzorom kapitala, zatiranjem potrošnje ter intervencijami vpliva na tečaj. Toda v zadnjih letih je pogosto posredoval prav zato, da bi preprečil dodatno oslabitev juana. Nedavna realna depreciacija ni bila predvsem posledica agresivnega valutnega manipuliranja, temveč nižje kitajske inflacije v primerjavi z inflacijo pri trgovinskih partnericah. Realni tečaj se je torej znižal zlasti zaradi deflacijskih pritiskov doma.

Prisilna revalvacija juana zato sama po sebi ne bi prinesla želenega rebalansiranja. Večina kitajskih izvoznih cen je določena v dolarjih in se prilagaja počasi, zato bi bil kratkoročni vpliv močnejšega juana na izvoz omejen. Uvoz bi se v juanih res pocenil, kar bi lahko nekoliko povečalo uvoz in zmanjšalo presežek, vendar bi močnejša valuta hkrati dodatno okrepila deflacijske pritiske in zmanjšala skupno povpraševanje na Kitajskem. To bi bilo ravno nasprotno od tistega, kar je potrebno: Kitajska bi morala absorbirati več svetovne proizvodnje, ne pa zaradi močnejše valute še bolj stisniti domače povpraševanje. Brez spremembe fiskalne, socialne in dohodkovne politike bi se nominalna apreciacija zaradi deflacije lahko hitro pretvorila nazaj v realno depreciacijo.

Avtorji opozarjajo tudi na politično naivnost ideje o novem Plaza Accord. Dogovor iz leta 1985 ni deloval zgolj zato, ker je Japonska pristala na močnejši jen, temveč zaradi njene politične kooperativnosti in širšega paketa makroekonomskih prilagoditev, vključno z ameriško fiskalno politiko. Današnja Kitajska nima razloga, da bi simbolno kapitulirala pred zahtevo po revalvaciji valute. Bistveno realnejša bi bila razprava o krepitvi socialne države, pokojninskega sistema, storitvenega sektorja in dohodkov gospodinjstev. Peking bi bilo mogoče prepričati v reforme, ki podpirajo rast in domačo potrošnjo; zahteva po valutni koncesiji pa bi skoraj nujno postala vprašanje nacionalnega prestiža in geopolitičnega konflikta.

To Kitajske seveda ne razbremenjuje odgovornosti. Njen presežek je velik, realen in problematičen za preostanek sveta, zlasti za Evropo, ki ne more v nedogled služiti kot absorber kitajskega presežnega izvoza. Kitajska mora povečati delež dohodkov gospodinjstev v BDP, okrepiti socialno varnost, zmanjšati previdnostno varčevanje ter prenehati subvencionirati širjenje proizvodnje v menjalnem sektorju na račun potrošnje. Če bo preusmerila model iz investicijsko-izvoznega v potrošniško-storitvenega, bo temu sledila tudi realna apreciacija juana. Toda prilagoditev ni samo kitajska naloga. ZDA morajo omejiti fiskalne primanjkljaje in povečati domače varčevanje. Globalna neravnotežja so rezultat domačih makroekonomskih odločitev na obeh straneh, ne pa posledica enega samega menjalnega tečaja.

Z Gopinath, Gourinchasem in Rey se v osnovi strinjam. Vendar je treba predvsem poudariti, da so kitajski trgovinski presežki realni. Njihovo zmanjšanje bi res zahtevalo, da Kitajska del povpraševanja preusmeri iz izvoza v domačo potrošnjo. Toda to je samo polovica prilagoditve. Ključni del prilagoditve pa je, da mora biti preostanek sveta sposoben proizvajati izdelke, ki bi lahko nadomestili kitajski industrijski uvoz, hkrati pa ponuditi blago in storitve, ki bi lahko zadovoljili povečano kitajsko domače povpraševanje.

To pa zahteva popolno prenovo razvojnih, industrijskih, tehnoloških in energetskih politik v zahodnih državah. Ključne so kompleksne industrijske in tehnološke politike, podprte z obilno ponudbo zanesljive in cenovno dostopne energije.

Prav o tem pa na zahodu ni nobene resne diskusije. Namesto resne razvojne strategije poslušamo predvsem pritoževanje o domnevni kitajski valutni manipulaciji in carinah nakitajski izvoz kot nadomestku za industrijsko politiko. Menjalni tečaj je priročen izgovor. Problem pa je, da Zahod ne proizvaja dovolj, ne investira dovolj in nima več niti energetskih niti industrijskih temeljev, da bi lahko kitajski presežek nadomestil z lastno ponudbo.

In to je glavni vzrok kitajskega izvoznega presežka – neustrezne razvojne, tehnološke in energetske politike zahodnih držav, ki so dopustile, da se razvoj izdelkov in njihova proizvodnja (zaradi nekonkurenčnosti domačega okolja) preseli na Kitajsko.

Kdo je kriv, da se solarni paneli, inverterji in baterije skoraj v celoti proizvajajo na Kitajskem (kjer so inputi na voljo in energija bistveno cenejša)? Kdo je kriv, da so evropski avtomobilski proizvajalci razvoj električnih avtomobilov v celoti prenesli na Kitajsko (kjer je čas razvoja izdelka zaradi kadrov, komponent in regulacije za polovico krajši? Itd., itd.