John Burn-Murdoch v komentarju »We’ve moved from income world to wealth world« v Financial Timesu opozarja na pomembno spremembo v strukturi sodobnih zahodnih družb. Ključni problem po njegovem ni toliko v tem, da bi se neenakost v premoženju dramatično povečevala, temveč v tem, da je premoženje postalo bistveno pomembnejše od tekočega dohodka za določanje ekonomskega in družbenega položaja posameznika. Standardni kazalniki tega premika ne zaznajo. Delež premoženja, ki ga ima zgornjih 10 % oziroma 1 % prebivalstva v ZDA, Veliki Britaniji in Evropi, se namreč v zadnjih petnajstih letih večinoma ni povečal, ponekod se je celo nekoliko zmanjšal.

Toda Burn-Murdoch opozarja, da takšen pogled zgreši bistvo problema. Klasični kazalniki merijo relativno porazdelitev premoženja, ne povedo pa veliko o mobilnosti znotraj te porazdelitve. Če se zaradi rasti cen nepremičnin in finančnih naložb premoženje vseh podvoji, se relativna neenakost statistično ne spremeni. Toda če plače oziroma dohodki hkrati rastejo bistveno počasneje, se dramatično zmanjša možnost posameznika, da bi z delom in varčevanjem izboljšal svoj relativni premoženjski položaj. Razlika med tistimi, ki premoženje že imajo, in tistimi, ki ga šele poskušajo ustvariti, zato postaja vse težje premostljiva.

In prav to se je zgodilo v zadnjih treh desetletjih. Realno neto premoženje medianega gospodinjstva – nepremičnine in finančno premoženje brez pokojninskih pravic – se je v Veliki Britaniji, ZDA, Nemčiji in Franciji od sredine devetdesetih let približno podvojilo, medtem ko so se realni dohodki povečali samo za približno 30 %. Razmerje med premoženjem in dohodkom se je torej močno povečalo. Posledično posameznik svojega položaja vse težje izboljša z višjim dohodkom, delom in varčevanjem, saj rast vrednosti že obstoječega premoženja prehiteva njegovo sposobnost ustvarjanja novega premoženja iz tekočega dohodka.

Burn-Murdoch to zelo nazorno pokaže na primeru Velike Britanije. Pred generacijo bi posameznik potreboval približno 20 let varčevanja iz povprečne plače, da bi se iz spodnje četrtine premoženjske distribucije povzpel v zgornjo četrtino. Danes bi za enak premik potreboval približno 40 let. Podoben oziroma še izrazitejši razvoj je mogoče opaziti tudi drugod. Ekonomska lestev torej ni nujno postala bolj neenaka glede relativnih razdalj med posameznimi skupinami, postala pa je bistveno daljša. In zato jo je z delom bistveno težje preplezati.

S tem se spreminja tudi temeljni mehanizem družbene mobilnosti. V »dohodkovnem svetu« je bil ekonomski položaj posameznika predvsem rezultat njegove sposobnosti ustvarjanja dohodka. V novem »premoženjskem svetu« postajajo pomembnejši pasivni kapitalski dobički – predvsem rast cen nepremičnin in finančnega premoženja – ter podedovano oziroma podarjeno premoženje. Vse bolj torej ni pomembno samo, koliko posameznik zasluži, ampak predvsem, ali je pravočasno kupil nepremičnino, imel finančno premoženje v obdobju njegovega velikega vrednotenja ali pa se je rodil staršem, ki mu lahko premoženje prenesejo.

Ta premik ima tudi pomembne psihološke in družbene posledice. Burn-Murdoch navaja raziskave, po katerih je bil v devetdesetih letih za zadovoljstvo z življenjem in psihološko blagostanje pomembnejši relativni položaj posameznika glede na dohodek kot glede na premoženje. Od takrat se je razmerje obrnilo. Premoženjski položaj je postal pomembnejši dejavnik subjektivnega zadovoljstva. Če posameznik ugotovi, da tudi z dobro izobrazbo, visoko produktivnostjo in desetletji dela ne more doseči življenjskega standarda oziroma premoženjskega položaja generacije svojih staršev, začne izgubljati vero v meritokratsko naravo ekonomskega sistema.

K temu Burn-Murdoch dodaja še spremembo obnašanja najbogatejšega sloja. Medtem ko so se industrialci in milijarderji iz začetka 20. stoletja pogosto legitimirali z zelo vidno filantropijo in so politični vpliv izvajali bolj diskretno, je današnja tehnološka elita bistveno bolj neposredno vključena v politične in družbene konflikte. Kot najbolj očiten primer navaja Elona Muska, katerega politični posegi doma in v tujini so močno polarizirali javnost. Dodatna težava je, da so prav proizvodi in platforme, s katerimi so tehnološki milijarderji ustvarili svoje premoženje, pogosto vir družbenega nezadovoljstva in hkrati povečujejo vidnost življenjskega sloga najbogatejših.

Osrednja Burn-Murdochova poanta je zato precej bolj subtilna od običajne zgodbe o naraščanju neenakosti. Problem ni nujno v tem, da imajo bogati danes večji delež celotnega premoženja, temveč v tem, da je obstoječe premoženje postalo bistveno pomembnejše od dela pri določanju prihodnjega ekonomskega položaja. S tem se zmanjšuje družbena mobilnost in spodkopava implicitna družbena pogodba, po kateri naj bi izobrazba, delo, produktivnost in varčevanje omogočali napredovanje po družbeni lestvici. Če je odločilno predvsem to, koliko premoženja posameznik že ima oziroma koliko ga podeduje, potem zahodne družbe postopoma prehajajo iz meritokratskega kapitalizma v sistem, v katerem ekonomski položaj vse bolj določa premoženje prejšnjih generacij. In prav zato politično nezadovoljstvo zaradi premoženjskih razlik narašča, čeprav statistični kazalniki premoženjske neenakosti kažejo presenetljivo malo sprememb.