Ne prav zelo, na svojem vrhuncu, konec leta 2009, je znašal 240 milijard $ oziroma 1.6% potencialnega BDP. Nato pa se je naglo iztekel in izginil do začetka 2012. Kot pravi Paul Krugman – Too Little, Gone Too Soon.

. Nadaljujte z branjem→

Po petih letih od začetka se zdi, da je kriza šele prav zagrabila. Življenjski standard povprečnega sodržavljana se je znižal za 10 odstotkov. Brezposelnost se je podvojila. Najti novo službo je redek luksuz. Splošno nezdovoljstvo zaradi poslabšanja življenjskih pogojev se širi in čaka kot speči požar. Lahko ga zaneti nezadovoljstvo ob premajhni kazni za pohlep peščice menedžerjev, ki so hoteli postati lastniki, ali ob vladi, ki želi z novimi in višjimi davki iz ljudi potegniti še več življenjskega soka, da bi lahko plačala za pohlep in neodgovornost peščice, ki so zakuhali to krizo.* Nadaljujte z branjem→

Knjiga Alana Blinderja “After the Music Stopped“, ki jo je nekdanji predsednik Bill Clintom označil kot “masterpiece”, spada med Top-10 mojih najljubših ekonomskih knjig leta 2013. Blinderja ne zanimajo toliko vzroki za krizo, čeprav podaja verjetno najbolj precizno in briljantno kroniko razlogov za krizo, temveč se, kot nekdanji podpredsednik Fed, posveča predvsem načinom in politikam, kako iz recesije. Spodaj je izvrstna recenzija knjige, ki jo je napisal Brad DeLong iz UC Berkley. Nadaljujte z branjem→

Študenti ekonomije se običajno učijo, da je največji monetarist 20. stoletja Milton Friedman s svojo “kvantitativno teorijo denarja“, John Maynard Keynes pa začetnik in največji predstavnik keynesianizma, ekonomske šole, ki poudarja vlogo fiskalne politike v recesijah. No, študentom običajno zamolčijo, da je začetnik kvantitativne teorije denarja pravzaprav Keynes. Leta 1924 (12 let pred njegovim najbolj znanim delom “Splošna teorija …” ter 40 let pred Friedmanom) je objavil knjigo o monetarni reformi, ki je opredelila temelje kvantitativne teorije. Knjigo, ki jo ekonomski zgodovinar Brad DeLong označuje kot najbolje napisano monetaristično knjigo vseh časov. Spodaj je njegova recenzija knjige iz leta 1996. Nadaljujte z branjem→

Pred dnevi smo se s kolegi pogovarjali, da je to, kar se dogaja v ZDA, brez veze. Pri tem smo imeli v mislih spore na odprti sceni med vodilnimi ameriškimi ekonomisti glede pravilne makroekonomske politike. Zadeva je seveda nekoliko širša, saj ti spori odražajo razlike v ideologiji teh istih ekonomistov. In še več, odražajo tektonske razlike med obema političnima blokoma v ZDA, med liberalci in konzervativci, ki pa imajo v ozadju povsem materialno podstat. Tisto, ki sem jo zadnjič pokazal v postu o zgornjem 1%, ki dobiva skoraj četrtino vseh dohodkov. In tisto, ki je privedla do tako močne deregulacije finančnega sektorja. Follow the money. Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki ste uživali ob izvrstni knjigi “The Undercover Economist” in čudovitem slogu pisanja Tima Harforda o različnih zapletenih ekonomskih vprašanjih, povedanih po gospodinjsko, se boste razveselili njegove nove knjige. Včeraj je izšla “The Undercover Economist Strikes Back“, ki pa je za razliko od prve makroekonomsko obarvana. Zato tudi podnaslov: How to Run or Ruin an Economy. Harfordu je spet uspelo na preprost in žmohten način razložiti tako težke teme, kot so: kako lahko potegnemo države iz recesije in začnemo ustvarjati delovna mesta, kaj bo z evrom, kam nas bo pripeljalo zadolževanje držav, ali bodo države BRIC postale dominantne. Pa tudi to, kako si lahko bankirji, po vsem, kar so povzročili, še vedno izplačujejo tako nesramno visoke bonuse. Nadaljujte z branjem→

Ameriški predsednik Barack Obama naj bi v kratkem sprejel odločitev glede naslednika Bena Bernakeja na čelu Fed. Kot sem že pisal, se je glede tega čez poletje v ameriških medijih in blogosferi odvijala prava mala vojna. Čeprav oba kandidata, Larry Summers in Janet Yellen, veljata za “goloba”, torej za pripadnika bolj pragmatične linije glede monetarne politike, se liberalni del medijskih opinion makerjev nagiba v korist Yellenove, konzervativni pa v korist Summersa. Tudi Obama favorizira Obamo. Nadaljujte z branjem→

Aleš Praprotnik

Glavni ekonomist agencije Standard & Poor’s (S&P) Paul Sheard je pred kratkim objavil dober tekst z naslovom Repeat after me: Banks cannot and do not ‘lend out’ reserves, v katerem na razumljiv in zgoščen način ovrže mit o multiplikaciji kredita in razčiščuje nejasnosti glede tega, kaj ustvarjajo centralne banke, kaj posojajo banke in pomen kvantitativnega sproščanja (QE). Sam sem pred časom že pisal o tej temi, kjer sem navedel citate številnih centralnih bankirjev in ekonomistov (tudi z Banke za mednarodne poravnave) o vlogi centralnobančnih rezerv in ustvarjanju kredita v bankah. Sedaj se njim (ter regulatorjem, kot je npr. bivši šef FSA Adair Turner) pridružuje še glavni ekonomist S&P. Poglejmo si nekatera njegova ključna opažanja: Nadaljujte z branjem→

Snowdenov efekt je koristen iz dveh razlogov. Prvič, ker je povečal zavedanje o ranljivosti informacij, ki jih podjetja in posamezniki pošiljamo prek elektronskih komunikacij ter da se subjekti pred nepooblaščenim vdorom in možnostjo špijonaže čim bolj zaščitimo. In drugič, ker so ponudniki storitev, ki storitve ponujajo prek serverjev v ZDA, pod poostrenim nadzorom ameriških varnostnih služb, pri čemer ameriška zakonodaja bistveno manj poudarka daje zaščiti zasebnosti komunikacije, se povečuje povpraševanje po ponudnikih storitev izven ZDA.

Tak bum se je v zadnjih mesecih zgodil v Nemčiji, kjer po poročanju Der Spiegla hitro narašča število prenosa e-poštnih računov na nemške ponudnike. Poleg tega so trije največji nemški ponudniki e-pošte v skupni akciji povečali varnost e-komunikacije, in sicer z enkripcijo odhodne pošte ter zagotavljanjem, da e-pošta nikoli ne zapusti lokalnih serverjev. Nadaljujte z branjem→