Nadaljujte z branjem→

Po resnici povedano – ne vem. Medtem ko je ameriški FED objavil statistike o velikosti stimulativnih ukrepov po zakonu  ARRA iz leta 2009, pa nikjer nisem našel uradnih ocen za Slovenijo o dejanskem obsegu (sicer številnih, vendar piškavih po obsegu) vladnih paketov ukrepov za spodbujanje gospodarske rasti v času te krize. Zato sem naredil svojo oceno. Prva ad hoc ocena je v tej sliki:

Nadaljujte z branjem→

V ponedeljek je umrl nobelovec Ronald Coase, star 102 leti. Znan je po dveh ključnih delih. Pri 26-ih je objavil članek o naravi in mejah podjetja (“The Nature of the Firm“, 1937), kjer je uvedel koncept transakcijskih stroškov in ki mu je pet desetletij kasneje prinesel Nobelovo nagrado (1991). Seveda pa nagrada temelji tudi na njegovem drugem delu o problemu družbenih stroškov (“The Problem of Social Cost“, 1960), ki tudi uporablja koncept transakcijskih stroškov. Na podlagi tega dela je George Stigler kasneje izpeljal t.i. Coasov teorem , ki pa se mu je Coase odpovedal.* Coase je večino akademskega življenja posvetil “združevanju realnega sveta z ekonomijo”, torej upoštevanju “institucij” (prava, kulture, politike, izobrazbe itd.) v ekonomskih modelih. Brez upoštevanja realnih, izkustvenih in empirično merljivih značilnosti so po njegovem ekonomski modeli zgolj šolski pripomočki brez prave napovedne moči. Nadaljujte z branjem→

Podatki Eurostata iz sredine avgusta naj bi prinesli nekaj optimizma v Evropo. Nemčija in Francija naj bi v drugem četrtletju začeli okrevati, Španija in Italija pa naj bi počasi zaustavljali negativno rast. Po šestih zaporednih četrtletjih upadanja naj bi gospodarstvo evro območja doseglo dno. Nasprotno pa je podatek Statističnega urada za Slovenijo o padcu BDP v drugem četrtletju za 1.7% pokazal, da Slovenija še naprej strmoglavi. Medtem ko je evro območje na pozitivni ničli, je Slovenija v zadnjih treh letih izgubila 4%, od leta 2008 pa že več kot 10% ustvarjenega BDP.

Slovenija je v prostem padu. Brez padala. * Nadaljujte z branjem→

Hja, tale je dobra. The Economist je ocenil svoj lasten politični profil. Všeč mi je končni rezultat: ne levo, ne desno, ampak pravi progresivizem, torej naprednjaštvo ne glede na politične oznake, ideologije in dogme. Radikalni center.

Škoda, da pri nas ni takega profila časopisa s tako uravnoteženim pogledom. Nadaljujte z branjem→

V ZDA se še krepijo špekulacije o tem kdo bo novi šef zveznih rezerv (Fed) oziroma kako bo vplival na finančne trge in realno gospodarstvo. Zdi se, da vsi razen Bele hiše favorizirajo Janet Yellen, sedanjo vice-guvernerko, medte ko se predsednik Obama nagiba k imenovanju svojega glavnega ekonomskega svetovalca Lawrenca Summersa. Zadnje špekulacije v New York Timesu govorijo celo o tem, da bi Summers na čelu Fed zaradi povečane negotovosti utegnil ogroziti gospodarsko okrevanje. Nekatere ocene govorijo celo o tem, da bi Summers na čelu Fed lahko stal 0.5% do 0.75% rasti BDP v naslednjih dveh letih oziroma 350 do 500 tisoč delovnih mest. Nadaljujte z branjem→

Včasih si je treba stvari narisati, da jih lahko prav dojamemo. In ta slika ni lepa: medtem ko je evro območje na poti okrevanja oziroma na pozitivni ničli glede na leto 2010, je slovensko gospodarstvo v prostem padu.

Nadaljujte z branjem→

Nokia je včeraj objavila, da bo poslovno enoto mobilne telefonije prodala Microsoftu za 7.2 milijarde $. S tem nekoč pojem in dominantni ponudnik na trgu mobilne telefonije vse do lani, praktično zapira vrata. Nokia je zaspala na vrhuncu, ko ob lansiranju Applovega iPhona pred šestimi leti (2007) ni hotela ali zmogla preskoka v poslovni filozofiji. iPhone je združil predvajalnik glasbe (iPod) z mobilno telefonijo in fotoaparatom ter vse skupaj zapakiral v očem zelo všečno in uporabi nadvse prijazno obliko. Nokia se je na prihod iPhona odzvala omalovažujoče. Februarja 2007 je tedanji direktor Nokie Pekka Kallasvuo podvomil v uspeh iPhona in ali bo Applu uspelo “turn mindshare into market share”. Stevu Jobsu je to odlično uspelo. In to je bil začetek konca Nokie. Nadaljujte z branjem→

Michael Woodford je zadnji dve desetletji prva avtoriteta na področju monetarne ekonomike. Veliko truda vlaga v integracijo monetarnega pristopa z novokeynesianskimi modeli (je avtor prvega mikrofundiranega novokeynesianskega modela), predvsem z namenom ciljanja inflacije in iskanja optimalnega odziva ekonomske politike (monetarne in fiskalne) na poslovne cikle (krize). V zadnjih letih, ko je postalo več kot očitno, da je predpostavka racionalnih pričakovanj neumestna za modeliranje obnašanja ekonomskih subjektov, dela Woodford predvsem na eksperimentiranju z različnimi predpostavkami glede pričakovanj v makro modelih. V še svežem članku “Macroeconomic Analysis without the Rational Expectations Hypothesis” (Avgust 2013) podaja izvrsten pregled implikacij različnih vrst pričakovanj za ekonomsko politiko.

Nadaljujte z branjem→

Nancy Folbre, ex-University of Massachusetts, Amherst, je opozorila na vulgarno dejstvo, da so Republikanci pod Bushem s povečanjem davčnih olajšav povzročili povečan javni dolg, danes pa povečan javni dolg izkoriščajo kot argument za rezanje socialne države. S tem opozarja na podobna dejstva, kot jih je dokumentiral že Mark Blyth v Austerity: The History of a Dangerous Idea (2013). Situacija je seveda dokaj podobna v Evropi, le da tukaj enormnega povečanja javnega dolga niso povzročile davčne olajšave kapitalu, pač pa za masovno reševanje bank. Zdaj se pa povečan javni dolg uporablja kot argument za politiko varčevanja, kar pomeni drastično rezanje socialne države. Resnično vulgarno.

Nadaljujte z branjem→