Bitka za naslednika Bernankeja na čelu FED

V ZDA se je v zadnjih dveh tednih močno ogrelo politično ozračje zaradi iskanja primernega naslednika Bena Bernankeja na čelu ameriške centralne banke Fed. Bernankeju se drugi mandat izteka konec januarja 2013, predsednik Obama pa naj bi novega predsednika Fed izbral septembra. Glavna kandidata naj bi bila Lawrence Summers, sedanji predsednik Sveta ekonomskih svetovalcev predsednika Obame, znan po svoji kontroverznosti v številnih vlogah, in Janet Yellen, podpredsednica Fed. Kot tretji kandidat se omenja tudi Donald Kohn, nekdanji podpredsednik Fed. Izbor je dober, od izbire pa bo odvisen odnos Fed do bodoče monetarne politike in deregulacije ameriškega finančnega sistema.

Ameriški mediji in podporniki so že zavzeli svoja stališča. Denimo vplivni Wall Street Journal, ki je desno na političnem spektru, je Janet Yellen, sicer profesorico na UC Berkeley, nekdanjo guvernerko Fed v San Franciscu ter sedanjo podpredsednico Fed, označil kot kandidatko demokratske levice in kot “monetarno golobico“. Ključno naj bi bilo njeno stališče do nizkih obrestnih mer (kar desničarski jastrebi že nekaj let propagirajo kot slabo politiko, ki bo povzročila visoko inflacijo):

Ms. Yellen is also seen, in and outside the Fed, as a leading monetary dove. That isn’t limited to her backing for Mr. Bernanke’s monetary interventions since the 2008 panic. We’ve followed Ms. Yellen for 20 years and can’t recall a key juncture when her default policy wasn’t to keep spiking the punchbowl. Many Democrats think the Fed needs to keep interest rates at near zero through the 2016 election, and Ms. Yellen is their woman.

WSJ je tudi povzel stališče obskurnega New York Sun, ki je v uvodniku potencialno kandidaturo Janet Yellen zreduciral na vprašanje spola oziroma na vprašanje “gender-backed currency”.

Na drugi strani bi finančna industrija na mestu predsednika Fed raje videla Lawrenca Summerja, ki se je pokazal v dosedanji karieri kot precej kontroverzna osebnost, vendar definitivno zelo naklonjen deregulaciji finančnega sistema. Naj spomnim, da je Summers služil kot finančni minister v Clintonovi admistraciji, in sicer prav v času največje deregulacije finančne industrije. Znan je tudi po tem, da je po odhodu iz politike zaslužil 17 milijonov dolarjev s svetovanjem finančni industriji. Bloomberg:

What’s not mentioned: Summers’s current and previous work as a paid consultant to financial firms including Citigroup Inc. (C), Nasdaq OMX Group Inc. and hedge fund D.E. Shaw & Co.

Consulting work helped make Summers a wealthy man between the time he left government service in 2001 and when he returned in 2009. When President Bill Clinton nominated him to be Treasury Secretary, he listed assets of about $900,000 and debts, including a mortgage, of $500,000. When he returned to serve in the Obama administration, he reported a net worth between $17 million and $39 million.

Summers je nedvomno obremenjen s konfiktom interesov, saj bi kot predsednik Fed moral nadzirati svoje nekdanje kolege oziroma naročnike. V negativni luči ga kaže tudi film Inside Job (2010), in sicer kot enega izmed najbolj odgovornih za finančno krizo zaradi njegove vloge pri deregulaciji finančne industrije. Znano je njegovo negativno stališče do vseh dvomov v neučinkovitost ali potencialni zlom finančnih trgov. Denimo njegova reakcija na izražen dvom kolega Raghurama Rajana na konferenci Fed leta 2005 (Wikipedia):

At the 2005 Federal Reserve conference in Jackson Hole, Raghuram Rajan presented a paper called “Has Financial Development Made the World Riskier?” Rajan pointed to a number of potential problems with the financial developments of the past thirty years. The problems that Rajan considers include skewed incentives of managers, herding behavior among traders, investment bankers, and hedge fund operators who suffer withdrawals if they under-perform the market.

Justin Lahart, writing in the Wall Street Journal in January 2009 about the response to Rajan’s paper at the conference recounts that “former Treasury Secretary Lawrence Summers, famous among economists for his blistering attacks, told the audience he found ‘the basic, slightly lead-eyed premise of [Mr. Rajan’s] paper to be largely misguided.'”

Toda Summersa bremenijo še druge kontroverzne zgodbe, denimo:

  • pobegli memo iz leta 1991, ko je služil kot glavni ekonomist na Svetovni banki, o umazani industriji v Afriki,
  • obtožbe seksizma v njegovih pogledih na sposobnosti moških in žensk v visokem šolstvu (2005), zaradi česar naj bi leto kasneje tudi odstopil kot predsednik Harvarda,
  • vloga pri reševanju prijatelja in kolega na Harvardu Andreia Schleiferja, kjer je Harvard dosegel poravnavo z ministrstvom za pravosodje proti plačilu poravnave v višini 26.5 mio dolarjev (Andrei Schleifer je kot vodja svetovalne skupine iz Harvarda, ki je svetovala Rusiji pri privatizaciji, hkrati veliko investiral v ruske vrednostne papirje, zaradi česar je zvezno ministrstvo za pravosodje vložilo tožbo proti njemu in proti Harvardu).

Kontroverzna preteklost Summersa naj bi ga tudi stala mesta finančnega ministra v prvi administraciji predsednika Obame. V drugem mandatu Obame je na mestu predsednice Sveta ekonomskih svetovalcev zamenjal Christino Romer. Zdaj pa naj bi bil najresnejši kandidat Obame za predsednika Fed, tako resen, da je Obama očitke o Summersovi vlogi glede deregulacije finančne industrije ta teden v razgovoru  s senatorji na Capitol Hillu označil kot “unfair”.

No, v istem razgovoru je Obama kot potencialna kandidata eksplicitno imenoval tudi Janet Yellen ter Donalda Kohna. Donald Kohn, nekdanji podpredsednik Fed, je edini izmed treh kandidatov, ki ne prihaja iz akademske scene in je praktično celo kariero (40 let) centralni bančnik. Med drugim naj bi bil desna roka Alanu Greenspanu pri borznem zlomu leta 1987 ter Benu Bernankeju pri reševanju sedanje krize.

Paul Krugman se glede izbire med Summersom in Kohnom tudi vrača nazaj na tisto konferenco Fed iz leta 2005:

Where does this mistrust come from? Well, let me give you an example: Jackson Hole, 2005, a conference dedicated to celebrating the record of, ahem, Alan Greenspan. Raghuram Rajan had presented a paper warning that the risks of financial instability were much higher than most people were acknowledging. (I think Rajan has been wrong on many issues since then, but that was certainly a prophetic paper). And the response, in general, took the form of ridicule.

The principal discussant was Don Kohn, who was (barely) polite but completely wrong-headed, celebrating financial innovations such as “the growing ease of housing equity extraction”

Leading off on the rest of the discussion was Larry Summers, who wasn’t polite, dismissing Rajan for being “slightly Luddite” in questioning the value of financial innovation, which he compared (in a really bad analogy) to technological progress in transportation.

Now, lots of people got this stuff wrong — although you want to bear in mind that we’re not talking about the 1990s now, we’re talking about 2005. And we all make mistakes. But have either Summers or Kohn ever acknowledged that they got it wrong, and explained why?

Monetarna golobica, zagovornik in ljubljenec (deregulirane) finančne industrije ali centralno-bančni tehnokrat? Pričakujem, da bosta v finalni rundi Yellenova in Summers, med njima pa dajem možnosti Summersu 60 : 40. To pa izključno zaradi očitne naklonjenosti s strani predsednika Obame, kar bo seveda ključno pri izbiri. Čeprav bi se s forsiranjem kontroverznega Summersa, kot pravi Krugman, predsednk Obama moral posloviti od dobršnega dela lastnega političnega kapitala. Na drugi strani bi imenovanje ženske na čelo Fed – prvič v zgodovini – Obami prineslo dodatne simpatije.

Kar se mene tiče, bi osebno na čelu Fed raje videl Yellenovo. Zaradi kontinuitete dosedanje monetarne politike.

%d bloggers like this: