Bine Kordež

Aktualno dogajanje z Banko Slovenije kaže, kako lahko en kamenček (članek) sproži plaz ogromnih razsežnost. Kljub temu, da se ni nič posebnega zgodilo, da se je o sanaciji bank in izbrisu podrejenih obveznic pisalo in govorilo že zadnji dve leti, pa zadnje dni ni organa in medija, ki ne bi obravnaval dogajanj in odločitev v naši centralni banki. O potezah v zvezi s sanacijo bank bo razpravljal državni zbor, ustanovili bomo posebne komisije, opravili revizije, preiskave, ni časopisa in radijske ter televizijske postaje, ki ne bi pripravila poročil in prispevkov na to temo. Kar naenkrat vsi iščejo samo še napake in sporna je postala tudi zadnja plača in zaposlitev v Banki Slovenije. Zato spodaj podajam nekaj realnih ocen dogajanja v našem bančnem sistemu v zadnjih desetih letih ter o tem, kaj je res problem, kaj pa je samo posledica trenutnega zanimanja in vsesplošnega problematiziranja odločitev Banke Slovenije. Nadaljujte z branjem→

Tadej Kotnik je danes v Državnem zboru podal izvrstno faktografsko kronologijo, zakaj in kako je kapital slovenskih bank v času “pohanja” stresnih testov jeseni 2013 moral postati negativen. Moral je. Šlo je za verigo dejanj, zvijanj rok, potvarjanja in neresnic, pri čemer je obljubo Evropski komisiji dalo MF, naloge pa (v kolaboraciji z ECB) izvršila BS. Zadeva si zasluži tako parlamentarno preiskavo kot resno zunanjo strokovno in forenzično preiskavo.

Da ne bo pomote, sam izbris “podrejencev” mene kot davkoplačevalca ne moti, vkolikor je legalno izveden. Moti pa me, če smo zaradi “prisilno izračunane” prevelike kapitalske luknje davkoplačevalci morali prevzeti bistveno večje dolžniško breme in če bodo dokapitalizirane banke privatizirane po bistveno nižji ceni, kot so bile dokapitalizirane z našim denarjem. Figurativno rečeno, moti me, če denimo NKBM zaradi preveč izračunane kapitalske luknje zdaj “sedi” na 500 milijonih evrov likvidnosti našega denarja, privatizirana pa bo za 150 mio evrov.

Vidim, da sva z Anno Diamantopoulou, nekdanjo evropsko komisarko, usklajena v tem, da izida zadnjih volitev v Grčiji, ki so naplavile Syrizo, ne smemo tolmačiti kot da je glavni grški problem sam dolg, ampak da je njen problem pomanjkanje rasti. Mednarodna skupnost je s trojko Grčiji sicer zmanjšala breme plačevanja obresti, toda hkrati ji je predpisala recept ostrega varčevanja, ki je ubil kakršnekoli perspektive za rast. Sedanji grški problem so manj obresti za dolg, ampak predvem pomanjkanje osnove (BDP) za plačevanje teh obresti. Grčija lahko svoj dolg odplača le z visoko gospodarsko rastjo. Program pomoči Grčiji mora temeljiti na programu gospodarske obnove.

Moj današnji komentar v Financah Weekend: Nadaljujte z branjem→

V zadnjih dnevih in tednih je mnogo ljudi, začenši z ministrom za infrastrukturo  in do različnih novinarjev, diskutiralo o nujnosti, da za izgradnjo drugega tira Koper – Divača najdemo zasebnega vlagatelja. Super, tudi jaz sem za to. Vendar pa sem, preden sem se tako navdušil nad tem, da bi o tem javno govoril, naredil hitro kalkulacijo stroškov in koristi takšne in drugačnih opcij. Na žalost pa večina “navdušencev” nad javno-zasebnim partnerstvom v železniško infrastrukturo te domače naloge ni naredila, ampak govorijo na pamet.

Že preprosta kalkulacija pokaže, da se nobenemu zasebniku ne splača vlagati v drugi tir in da je iskanje zasebnega investitorja, torej javno zasebno partnerstvo (JZP) pri gradnji 2. tira absolutno nerealistično. Zasebnik bi za povračilo naložbe po optimistični varianti potreboval najmanj 100 let. Poglejmo. Nadaljujte z branjem→

Če ste slučajno zmedeni, kaj se je zgodilo v sredo pozno zvečer v Bruslju, ko naj bi bil dosežen načelni dogovor med evroskupino in Grčijo, niste edini. To je bil predmet špekulacij ves četrtek. Zgodba gre takole. Članice evroskupine naj bi se z grškim finančnim ministrom Varoufakisom načelno dogovorile o sporazumu in tekst sporazuma, ki naj bi “ušel” v Financial Times, naj bi bil že pripravljen s strani Dijsselbloema. Sporazum naj bi predvideval grški “commitment to a broader and stronger reform process …[and] their unequivocal commitment to the financial obligations to all their creditors,” v zameno za “extending and successfully concluding the present programme.“

No, do sporazuma nikoli ni prišlo. Pred samo potrditvijo sporazuma naj bi Varoufakis poklical v Atene predsednika vlade Tsiprasa, ta pa naj bi tak sporazum zavrnil. In potem se je izgubila ena ura med koncem zasedanja in tiskovno konferenco po njem. Na tiskovni konferenci je bil Dijsselbloem vidno frustriran in zelo kratek. In tukaj se začenjajo različne teorije, kaj se je v tej “izgubljeni uri” dogajalo. Nadaljujte z branjem→

Črt Kostevc

Ste se kdaj vprašali, zakaj ima elektronska pošta, v kateri vas neznanci prosijo za denarno pomoč, vedno enako ali pa zelo podobno vsebino? Zakaj gre vedno za Nigerijca, ki pričakuje bajno nakazilo in potrebuje nekaj sto dolarjev za administrativne stroške? Zakaj ne poskusijo zgodbe nekoliko spremeniti in nas pritegniti z nečim, česar nas večina ne bi izbrisala že po nekaj sekundah branja? Levitt in Dubner nas v knjigi Think like a freak (2014) poskušata prepričati, da je uporaba zdaj že standardnega formata prošnje pretkan način za filtracijo najbolj naivnih naslovnikov. Podjetni prevaranti, ki stojijo za elektronsko masovko, si namreč bistveno olajšajo delo s tem, da se osebno ukvarjajo samo s tistimi, ki njihovo prošnjo (kljub vsemu) vzamejo resno. Poslati dodatnih nekaj tisoč tipskih sporočil jih namreč ne stane praktično nič, časovno zahtevnejše delo pa se začne, ko v njihovo vabo žrtev ugrizne. Z zelo očitno nastavljeno vabo si za »drugi krog« pripravijo izbor najbolj naivnih žrtev. Nadaljujte z branjem→

Anatole Kaletsky v Project Syndicate izvrstno analizira grški boj z Nemčijo iz vidika teorije iger. Pravi, da je Grčija igro izgubila zaradi napačne strategije. Prehitro je pokazala svoje karte. Do konca bi morala igrati na karto znižanja dolga, nato pa na koncu pristati na njen resnični cilj, to je na omilitev politike varčevanja. Tako kot je Draghi izigral Nemčijo s tem, ko je z Nemci javno diskutiral le o neprevzemanju dolgov zaradi politike QE, na koncu pa ta sekundarni cilj opustil in zmagal s primarnim ciljem – to je z visokim monetarnim stimulusom (ki je za Nemce sicer a priori nesprejemljiv). Namesto tega je Grčija – sicer šarmantno in romantično – že na začetku prišla ven s kompromisnim predlogom, ki ne govori o znižanju dolgov, ampak le o omilitvi varčevanja. Zdaj več nima manevrskega prostora, nima prostora za popuščanje. Lahko le zamenja vlado z bolj poslušnimi “kolaboranti” z EU, ali pa igra radikalno do konca in izstopi iz evro območja.

S tem pa je zapravila priložnost tudi za vse ostale države, da bi odpravili to neumno politiko varčevanja, ki je celotno evrsko območje odpeljala v recesijo in deflacijo. Nadaljujte z branjem→

V povezavi z včerajšnjim člankom Tadeja Kotnika v Financah, ki govori o očitno kriminalnem pritisku vodstva Banke Slovenije na vodstva posameznih slovenskih bank, o prirejenih izračunih kapitala bank, o nepotrebnih ali mnogo previsokih dokapitalizacijah bank, o nepotrebnih izbrisih dotedanjih lastnikov ter o posledično mnogo previsokem povečanju javnega dolga, ki se bo plačal iz naših žepov, si velja ogledati motivacijo takšnega delovanja glavnih akterjev. Gre za vprašanje, v čigavo korist delajo visoki politiki in visoki funkcionarji v majhnih državah – v korist prebivalcev države ali v korist mednarodnih inštitucij in velikega kapitala?

Matt Yglesias je pred tremi leti lucidno opisal motivacijo teh “visokih predstavnikov” majhnih držav na primeru grškega premierja Papandreoua. V normalnih razmerah bi racionalno razmišljajoči politiki ravnali na način, ki bi jim omogočil ponovno izvolitev. V času EU-ifikacije pa so se preference malce spremenile. Visoki predstavniki (majhne) države nenadoma postanejo “solidarni z mednarodno skupnostjo“, kajti vidijo se v dobro plačanih službah v mednarodnih organizacijah, v upravah velikih podjetij itd. Zato dajejo tujini izjemno visoke koncesije. Obljubljao privatizacije, pristanejo na izbris domačih lastnikov bank ali se zadolžujejo po nenormalno visokih obrestnih merah. Kolaboranti z razlogom. Nadaljujte z branjem→

Avstrija je imela bistveno več posluha za slovenske strateške razvojne potrebe kot naša domača politika. Ob šolstvu in sodstvu so nam avstrijski vladarji zgradili tudi železnico. Z Južno železnico, ki je povezala Dunaj s Trstom, so pred 170 leti naredili arhitekturni in gradbeni podvig. Ter začeli z industrializacijo Slovenije. Seveda, avstrijski dvor je imel vizijo in dolgoročni strateški načrt.

Vizijo in strategijo ima Avstrija tudi danes. Avstrijski strateški interes danes je, da naredi obvoznico okrog Slovenije. Da uspe spraviti tovor, ki gre zdaj prek Slovenije, na avstrijske prometnice. Zato so oblikovali povsem novo prometnico in zlobirali v Bruslju, da je to postal jedrni panevropski koridor, Baltsko-Jadranski koridor. Koridor povezuje italijanska pristanišča prek Avstrije s Srednjo Evropo in naprej do Baltiškega morja.

Nadaljujte z branjem→