… sicer bi Nemčija imela precejšnje težave, kam izvažati. Zdaj lahko izvoz močno povečuje le še v tiste članice EU, ki še niso v evro območju. Tiste z evrom pa je nemška oktroirana ekonomska politika spravila v dolgo depresijo in deflacijo, da ne morejo več trošiti.

Vir: The Economist

Ko bomo čez 20 let gledali nazaj, se bomo spraševali, kako smo lahko bili tako neumni, da smo se pustili tako dolgo mučiti.

Konec prejšnjega tedna so se tuji mediji razpisali (glej dobro analizo Paula Ormeroda), da je grški finančni minister Yanis Varoufakis po profesiji (tudi) “game theorist“, torej specialist veje mikroekonomije, ki se imenuje “teorija iger”. To je načeloma zelo uporabna veda in se s pridom uporablja za reševanje strateških problemov med več igralci na trgu. No, Varoufakis se je očitno odločil, da to svoje znanje uporabi tudi kot finančni minister. Ker mu prejšnji teden ni uspelo pridobiti simpatij pri nemškem finančnem ministru Schaeubleju in pri ECB, se je odločil, da v igro potegne ostale države evro območja.

Včeraj je objavil tvit, v katerem je evrsko območje označil kot “hišo iz kart”, ki se bo sesula brez Grčije ter italijanski dolg označil kot nevzdržen. Nemudoma mu je odgovoril italijanski kolega Pier C. Padoan in italijanski dolg označil kot trden in vzdržen. Ter na koncu dodal “hvala lepa Yanis“. Nadaljujte z branjem→

Grčija ni tako zelo prepuščena na milost in nemilost državam kreditodajalkam in ECB, kot se zdi. Kot pravi John Cochrane, ji v primeru, da ji ostale države ne odobrijo reprogramiranja dolgov pod manj strogimi pogoji, ECB pa popolnoma zapre dostop do likvidnosti grškim bankam, ostane opcija izdaje bonov, torej dolžniških vrednostnih papirjev. Če bi te (elektronske ali fizične) “papirje” grška vlada uporabljala za izplačilo plač in socialnih transferjev ter sprejemala kot plačilno sredstvo pri plačevanju davkov in če bi jih sprejemale banke in trgovine kot zakonito plačilno sredstvo, in če bi postale trajne (brez dospetja), bi s tem Grčija de facto uvedla paralelno valuto. Drugače rečeno, ne bi ji bilo treba izstopiti iz evra, čeprav bi de facto bankrotirala v odnosu do držav upnic.

To seveda ni neka “first best” opcija, ampak le ukrep v skrajni sili. To Grkov ne more rešiti pred ključnim problemom, ki ga imajo sami s seboj, in sicer da imajo kronično nekonkurenčno gospodarstvo, da kronično trošijo več, kot ustvarijo in da se kronično izogibajo plačevanju davkov. Lahko pa jim kupi nekaj časa, da nova vlada naredi natančno to (začne reševati problem), če ji tega časa že nočejo dati Bruselj, Berlin in Frankfurt.

O takšnem predlogu je skoraj dve leti nazaj razpravljal že tudi Črt Jakhel – kot o realni opciji za Slovenijo in ostale “južne” države v času, ko imajo “severnjaki” pretrdo valuto.

Nadaljujte z branjem→

»Mnogi ne vedo, da so se v Slo­ve­niji manj kot de­se­tle­tje po od­pr­tju prve že­le­znice v An­gliji leta 1825 v oko­lici Ce­lja za­čela dela za že­le­znico, ki je po­ve­zala Du­naj z obalo,« pri­po­ve­duje že­le­zni­ški grad­beni stro­kov­njak, upo­ko­jeni pro­fe­sor dr. Bog­dan Zgonc s Fa­kul­tete za grad­be­ni­štvo in ge­o­de­zijo Uni­verze v Lju­bljani. Kot drugi so­go­vor­niki opi­suje, kako je bila Av­stro-Ogr­ska za­dnja oblast, ki je ra­zu­mela po­men že­le­zni­škega pro­meta in stra­te­ške lege slo­ven­skih kra­jev. Spo­mni, da je v času Ju­go­sla­vije vi­zija Da­nila Pe­tri­nje, usta­no­vi­te­lja Luke Ko­per, po­membno pri­spe­vala k iz­gra­dnji in­du­strij­skega tira do Di­vače, ki je te­melj tudi da­na­šnjih že­le­zni­ških ti­rov.

Nadaljujte z branjem→

Igor Umek

Pred časom sta Jože P. Damijan in Aleš Groznik na tem blogu objavila “Avstrijski železniški obvoz okrog Slovenije in slovenska nesposobnost”. Članek ponazarja veliko sterilnost slovenske politike (in to ne glede na barvo), ki po prevzemu evra ne ve, kaj bi sama s seboj. Edini, a za nas usoden »projekt«, ki se ji je potem zgodil zaradi opustitve nadzora in vsaj finančne malomarnosti v konjunkturi, je naša izvorno globoka kriza. Ukvarjanje politike same s seboj in njena servilnost tujini pa je v doolgi »sanaciji« samo njeno po-konjunkturno nadaljevanje. Dogajanje v zvezi z železnicami je žalosten primer te sterilnosti.

Vse  se je namreč formalno vedelo že leta 1995 in težišče bi moralo počasi iz AC prehajati na pripravljene železničarske projekte najkasneje 2008 oziroma že prej. Pa se ni dogajalo nič pomembnega, še priprava projektov ne, kot bi se spodobilo. Vsaka vlada, tudi sedanja, je stvari začenjala tako rekoč od začetka, pa čeprav so bile grožnje iz mednarodnega konkurenčnega okolja spoznane kot zelo resne že leta 1995 v Državnem zboru Republike Slovenije. Nadaljujte z branjem→

Ob Đoletu Balaševiću dobim tri asociacije, vezane na določena življenjska obdobja: Crni labud, Bezdan ter Čovek sa mesecom u očima

Čovek sa mesecom u očima (še vedno me spreleti srh)

Nadaljujte z branjem→

• Beware of Greeks Bearing Bonds – John Cochrane
• Syriza and the French indemnity of 1871-73 – Michael Pettis
• Michael Pettis explains the euro crisis – Finacial Times
• Debt Is Money We Owe To Ourselves – Paul Krugman
• China Fights Pollution with Transparency – The New Yorker
• Debt: A Thought Experiment – Paul Krugman
• Harry Potter and the Residual of Doom – Growth Economics
• Where the Job Growth Is – Bloomberg View
• Here’s How to Achieve Full Employment – Larry Mishel
• The Dollar and the Recovery (Wonkish) – Paul Krugman
• Republican Tax Cut Deficits Will Return – New Republic
• Asymmetries and Uncertainties – Simon Wren-Lewis

Za razliko od večine komentatorjev, ki v klofuti ECB novi grški vladi (nesprejemanje grških obveznic kot zavarovanja za likvidnostna posojila bankam) vidijo nerazumno potiskanje Grčije prek pečine v prepad bankrota, pa ima Frances Coppola nekoliko drugačno teorijo. (Naj spomnim, da je Coppola že pred tedni podala najbolj razumno teorijo poteze švicarske CB). Coppola pravi, da s tem dejanjem ECB Grčije ne potiska čez rob pečine, pač pa s to potezo pritiska na Nemčijo, da čimprej reši ta zaplet. Merklova je namreč pred dnevi povedala, da bi lahko pogajanja z Grčijo trajala mesece. ECB pa si tako dolgega obdobja iskanja skupne rešitve ne želi, ker to še dodatno povečuje negotovost in minira ukrepe ECB glede politike QE.

Coppola pravi, da s to potezo ECB odpira partijo pokra med Varoufakisom in nemško vlado. V tej igri si Nemčija ne more privoščiti, da Grčija resnično zgrmi v prepad, ker bi to za seboj potegnilo razpad celotnega evrskega območja. Pri tem svojo teorijo bazira na tvitu Varoufakisa iz junija lani v odgovoru na vprašanje “uhm… And what if an ECB cyprus-style blackmail?“. Varoufakis odgovarja: “It would be a non-credible threat. (E.g. “We will shut down your ELA.” Answer: “Do ahead!“)”. Nadaljujte z branjem→

V povezavi s Krugmanovim razkritjem največje skrivnosti sveta:

…Vendar na nivoju države zadeve vseeno tečejo precej drugače. Če bi lahko samo z varčevanjem omejili krizne razmere, primanjkljaj in posledično zadolževanje ter zopet zagotovili nadaljnjo rast, bi to nedvomno že realizirali. A na nivoju države (sveta) je vsak izdatek na drugi strani tudi prihodek nekoga tretjega. Kar nekdo zasluženo ali tudi nezasluženo (na kredit) potroši, nekdo tretji vknjiži kot svoj prihodek, prišteje med svoje zaslužke. In ko prvi pričnejo varčevati, omejevati svoje izdatke na najnujnejše  – drugi ne dobivajo več zaslužkov kot so jih prej kar povzroči tudi njihovo manjšo potrošnjo in tako naprej.

Varčevanje na nivoju države ima torej drugačne učinke kot to velja za gospodinjski proračun. Manjši izdatki države, nižji izdatki njenih državljanov na drugi strani pomenijo tudi zmanjšanje obsega prodaje, proizvodnje, delovnih mest in zaslužkov…

… če je to osnovni in edini cilj celotne ekonomske politike, potem so to zategovanje pasu lahko postopno preveša v zategovanje vrvi okoli vratu. Na državnem nivoju so politike spodbujanja rasti še bolj nujne, če želimo vsaj zadržati blaginjo prebivalstva.

Bine Kordež (17.1.2012)