Grčija potrebuje predvsem rast

Vidim, da sva z Anno Diamantopoulou, nekdanjo evropsko komisarko, usklajena v tem, da izida zadnjih volitev v Grčiji, ki so naplavile Syrizo, ne smemo tolmačiti kot da je glavni grški problem sam dolg, ampak da je njen problem pomanjkanje rasti. Mednarodna skupnost je s trojko Grčiji sicer zmanjšala breme plačevanja obresti, toda hkrati ji je predpisala recept ostrega varčevanja, ki je ubil kakršnekoli perspektive za rast. Sedanji grški problem so manj obresti za dolg, ampak predvem pomanjkanje osnove (BDP) za plačevanje teh obresti. Grčija lahko svoj dolg odplača le z visoko gospodarsko rastjo. Program pomoči Grčiji mora temeljiti na programu gospodarske obnove.

Moj današnji komentar v Financah Weekend:

In ko se danes pogovarjamo o tem, kako pomagati Grčiji, ki je grešila z življenjem na preveliki nogi (vendar ni nikogar napadla, še manj pa delala genocidov), moramo imeti pred očmi te zgodovinske izkušnje. Grčija lahko svoje dolgove povrne le, če ji odplačilo dolga podaljšajo na najmanj 50 do 70 let in če ji odplačilo naredijo znosno. Utopično je pričakovati, da bo Grčija zmogla v 30-letnem obdobju leto za letom plačati za 4,5 odstotka BDP obveznosti. To pomeni, da ji ne ostane nič za naložbe v razvoj. Tega v zgodovini ni zmogla še nobena država in to bi Grčijo vrnilo v kameno dobo. Predlog finančnega ministra Janisa Varufakisa, ki ne zahteva odpisa dolga, temveč da bi Grčiji dovolili, da poplačilo dolgov veže na doseženo gospodarsko rast, sledi logiki, ki so jo zavezniki omogočili Nemčiji po letu 1953 (vezavo plačil na izvoz).

Toda pomembno je še nekaj drugega. Grčiji je treba dati nekajletni moratorij na poplačilo dolgov in ji pomagati z naložbami, da se gospodarsko postavi na noge. Grčija lahko dolgove poplača le z veliko gospodarsko rastjo. To pa ob tujih zasebnih naložbah pomeni tudi, da je treba končati politiko varčevanja in grški vladi omogočiti, da ustavi humanitarno katastrofo, ter na drugi strani spodbuditi infrastrukturne naložbe z evropskimi sredstvi.

In komentar Anne Diamantopoulou v Project Syndicate:

Greece’s European partners need to understand that the election result was an explicit rejection of five years of policies that have failed to deliver the expected results. Moreover, the burden of the crisis was distributed in an unjust way: most of the pain has been borne by the poor. And, with the “troika” (the European Commission, the European Central Bank, and the International Monetary Fund) intervening in the most mundane decisions, a sense of bitterness and anger has permeated public opinion, even among staunch pro-Europeans.

All parties need to stop talking about “game theory” and “playing chicken” and instead work together to put a comprehensive plan on the table. European Commission President Jean-Claude Juncker has the experience, the authority, and the duty to reaffirm the role of the organization he was selected to lead, and to rebuild the balance of power among European institutions. He should present a proposal by the Commission that could be sent to the European Council for its endorsement.

A basic plan would include, first and foremost, an extension of debt maturities, with interest payments on the Greek debt lowered, kept constant, or written off, depending on Greece’s progress on reforms and, ultimately, on its economic performance. Structural reforms, including the formulation of a road map, measurable targets, and a workable time frame, will be an essential component of any deal. The highest-priority areas should be the tax code, the pension system, public administration, and the justice system. And all of this will need to be accompanied by a comprehensive investment plan, using both public and private funds, along the lines of the €315 billion ($356 billion) proposal for the European Union that Juncker unveiled in November.

2 responses

  1. Ne samo razbremeniti in nalivati rastno gorivo tudi na načinu funkcioniranje države je potrebno narediti kakšen generalni remont, kot Syriza sama pravi. To bi sicer bilo nujno potrebno tudi v naši ljubi podalpski deželici. Kar Angela Merkel govori o slabih “poslovnih” modelih, razni renomirani pisci ne bi smeli kar tako spregledati.

    Lep pozdrav, Igor

  2. Očitno je danes v Evropi na pohodu dogmatični, neoliberalni fundamentalizem. Uniči svojega bližnjega, je njegova glavna mantra. Smešno je, da to zagovarjajo predvsem vse neokonzervativne vlade po Evropi, ki so hkrati “kao” velike zagovornice krščanskih, katoliških vrednost, ki zapovedujejo ravno nasprotno. Ljubi, svojega bližnjega. Seveda v tem lahko najdemo bistvo neoliberalne dogme. Pripoveduj eno, deluj ravno nasprotno. Ko neoliberalec reče da ljubi, pravzaprav misli, kako bo nekoga pokončal. Ko zagovarja liberalni trg, ga vidimo, kako si na vse pretege poskuša trg uničiti. Ko govori o svobodnem trgu, poskuša na vse načine trg zadušiti. Ko zagovarja konkurenco, naredi vse, da na trgu ostanejo samo izbranci. Rentništvo, patenti,usluge, korupcijsko delovanje v politiki, zlobirana predstavniška demokracija, nekakšen tovarišijsko partijski “navidezni kapitalizem” torej.

%d bloggers like this: