Nikoli nismo dovolj pripravljeni na odhod tistih, ki jih imamo najraje. Čeprav nas je Leonard na zadnjem albumu na to pripravljal Leonard Cohen Makes It Darker – New Yorker. Bil sem prepričan, da ga bom lahko poslušal in občudoval najmanj še enkrat v živo. Pa ne bom.

Ampak Leonard je živel je živel tako polno življenje kot redki izmed nas. Poskusil je skoraj vse, kar se je dalo, v iskanju notranjega miru. In najbrž ga je končno našel. Cel zadnji album je priprava na smrt in soočenje – I’m ready my Lord (v naslovni “You Want It Darker”).

Leonard, tam zgoraj se nekoč spet vidimo. Zbogom.

Jonathan Portes (seveda) ugotavlja, da so skupni imenovalec Brexita in Trumpa frustracije ljudi, ki se čutijo, da jih je globalizacija opeharila in da migracijski tokovi ogrožajo njihovo prihodnost. Pri tem ne gre nujno za  frustracije ljudi, ki imajo negativne izkušnje z globalizacijo in migracijami, pač pa za tiste, ki živijo v regijah, ki so bile obema bolj izpostavljene. Pomembna je splošna percepcija frustracij in strahu v nekem okolju, ki volilce žene k ekstremnemu glasovanju.

Since the UK referendum, there has been a lively debate about the extent to which the result was driven by immigration. Immigration was indeed a central issue in the campaign, and there is some evidence that at least some areas which have seen rapid growth in migrant populations saw large votes to Leave. But other explanations are available; Leave was particularly strong in areas which suffered most from the decline of manufacturing industry in the 1980s, long before the recent rise in immigration. One analysis suggested that one of the strongest predictors of a Leave vote at a local level was the degree to which the economy was exposed to competition from Chinese imports.

Nadaljujte z branjem→

Ne vem, če se je Bruce Springsteen pred 32 leti zavedal, kaj je napisal s pesmijo My hometown. S spodnjimi verzi je napisal odo ameriškemu izginjajočemu srednjemu razredu:

Now Main Street’s whitewashed windows and vacant stores
Seems like there ain’t nobody wants to come down here no more
They’re closing down the textile mill across the railroad tracks
Foreman says these jobs are going boys and they ain’t coming back to your hometown
Your hometown

.

Nadaljujte z branjem→

Praktično vsa ameriška mašinerija za napovedovanje volilnih rezultatov je v šoku in na kolenih. Vsi statistični modeli, eden za drugim, so odpovedali pri oceni volilnega rezultata Clintonove in Trumpa. Še v ponedeljek se je bila velika polemika med različnimi medijskimi hišami, ki so kritizirale ocene 538 napovedovalskega guruja Natea Silverja, češ da so njegove (bayesianske) ocene volilnega rezultata Clintonove preveč pesimistične. Pokazalo se je, da je bil tokrat tudi model Natea Silverja še preveč optimističen glede Clintonove.

Napovedovalcem preprosto ni jasno, kaj je šlo narobe in zakaj so tako narobe ocenili volilne rezultate v swingerskih državah. Z dosedanjimi modeli si ne morejo pomagati, saj so vsi dali napačne rezultate. Če sklepamo po izpraševanju vesti napovedovalske ekipe New York Timesa, so nekako prišli do treh spoznanj. Prvič, da so zgrešili globok sentiment frustracije med ljudmi v državah, ki so bile bolj prizadete z globalizacijo in izginotjem delovnih mest (torej s tem, kar na tem blogu pišem že nekaj let). V teh državah so ljudje bolj anksiozni glede prihodnosti zase in svoje otroke, zato so glasovali za nekoga, ki je vpil, da bo odpravil nepravično globalizacijo. Drugič, če drži prva točka, potem je bila Hillary Clinton najslabša možna izbira kandidatke med demokrati. Elitistična liberalka, sponzoriranka velikega kapitala in zagovornica proste trgovine je samo nasuvala soli na rane frustriranih in prestrašenih volicev. Katerikoli drugi demokratski kandidat bi premagal Trumpa.

Nadaljujte z branjem→

Dva odlična komentarja zmagovalnega pohoda populizma in nacionalizma v najbolj odprtih državah.

Wolfgang Münchau argues that the key in the fight against the anti-establishment insurrection lies with the parties of the centre-left. If they continue to play the role of junior partner in centre-right coalitions, and to embrace austerity and financial deregulation, liberal democracy will lose the battle against autocratic populism – as it did in the 1930s. Münchau goes through the long list of failings of the centre-left in Germany (support for a balanced budget amend), in Italy (support for austerity), in France (support for austerity without reforms), and wonders:

“What led the centre-left on to such a self-destructive path? The answer is a combination of the following: a false belief that elections are won from the centre; the lure of ministerial limousines; an inferiority complex about not being able to run ‘responsible fiscal policies’; and a belief that voters of the left have nowhere else to go.”

He says the first – symbolic – thing the centre-left needs to do is to distance itself from the new breed of trade agreement that protect foreign investors against domestic law courts. The second will be to return to their Keynesian roots: more investment spending and lower taxes, possibly as a trade off for a moderate tightening in monetary policies.

Nadaljujte z branjem→

Tudi jaz sem bil šokiran z zmago Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah. Šokiran, da so se uresničile črnohumorne špekulacije Kontra učinek peticij: Bo Trump zmagal, ker so ekonomisti proti njemu. Toda izid volitev je, kakorkoli šokanten in deprimirajoč, vendarle logičen. Ameriško ljudstvo je, podobno kot Britanci pred meseci, večinsko glasovalo proti globalizaciji in proti prostemu gibanju delovne sile.

Na tem blogu že nekaj let pišem o tem, da je globalizacija očitno šla predaleč. Korporacije so v pohlepu njihovih lastnikov preselile preveč proizvodnje proti Jugu in proti Vzhodu, uničile so preveč solidno plačanih delovnih mest v domači industriji in ponudile preveč slabo plačanih delovnih mest v storitvenih dejavnostih (glej sliko). Na drugi strani so pripadniki istega lastniškega sloja, ki postavlja in kontrolira ameriške vlade od Ronalda Reagana naprej, v svojem pohlepu preveč razgradili socialno državo, ki je prej skrbela za kompenzacije “luzerjev” zaradi globalizacije. Preveč ameriških regij je ostalo predolgo depresivnih, ko jih je globalizacija izvotlila in preveč družin ni videlo prihodnosti zase in za svoje otroke. Kapital je tokrat (spet) preveč privil tiste, ki razen svojega dela nimajo nič drugega. Dohodkovne in premoženjske razlike so narasle čez znosne meje. In bilo je samo vprašanje časa, kdaj bo nek populist nagovoril te frustracije z globalizacijo in opustošeno socialno državo ter jih začinil z nacionalizmom zaradi tujih priseljencev.

Nadaljujte z branjem→

Odličen, pravkar objavljen članek Matilde Bombardini & Bingjing Li (2016) o tem, kako je dramatična izvozna ekspanzija na Kitajskem v zadnjih dveh desetletjih vplivala na povečano onesnaževanje in posledično na povečano umrljivost otrok (zaradi respirativnih in kardiovaskularnih razlogov). Pri tem uhotovita, da samo povečanje izvoza ni problematično (neznačilni učinek), pač pa je škodljiv učinek povečanja izvoza odvisen od vrste specializacije. Regije, ki so se bolj specializirale v proizvodnji in izvozu v u”umazanih” panogah, so utrpele večje škodljive učinke na povečanje onesnaženja zraka z SO2 in posledično večjo umrljivost otrok.

K temu prištejte še druge učinke kitajske hiperspecializacije. Prvič, da se umazan kitajski zrak “izvaža” in da se kaže v povečanju onesnaženosti zraka tudi v drugih državah, celo v ZDA (čeprav naj bi bil neto učinek za same ZDA negativen – preselitev proizvodnje na Kitajsko je v ZDA izboljšala kvaliteto zraka). Drugič, da so velike kontejnerske ladje, ki prevažajo kitajske izdelke proti zahodu, ogromne onesnaževalke zraka – ena velika kontejnerska ladja v enem letu povzroči toliko škodljivih emisij kot 50 milijonov avtomobilov skupaj. In tretjič, kitajska ekstenzivna izvozna specializacija je prispevala eno desetino h klimatskim spremembam. Globalizacija ima torej svojo ceno, katere neto učinke bo potrebno skrbno preračunati in onesnaževalce ustrezno ekonomsko obdavčiti.

Nadaljujte z branjem→