Kje so napovedovalci ameriškega javnega mnenja zamočili?

Praktično vsa ameriška mašinerija za napovedovanje volilnih rezultatov je v šoku in na kolenih. Vsi statistični modeli, eden za drugim, so odpovedali pri oceni volilnega rezultata Clintonove in Trumpa. Še v ponedeljek se je bila velika polemika med različnimi medijskimi hišami, ki so kritizirale ocene 538 napovedovalskega guruja Natea Silverja, češ da so njegove (bayesianske) ocene volilnega rezultata Clintonove preveč pesimistične. Pokazalo se je, da je bil tokrat tudi model Natea Silverja še preveč optimističen glede Clintonove.

Napovedovalcem preprosto ni jasno, kaj je šlo narobe in zakaj so tako narobe ocenili volilne rezultate v swingerskih državah. Z dosedanjimi modeli si ne morejo pomagati, saj so vsi dali napačne rezultate. Če sklepamo po izpraševanju vesti napovedovalske ekipe New York Timesa, so nekako prišli do treh spoznanj. Prvič, da so zgrešili globok sentiment frustracije med ljudmi v državah, ki so bile bolj prizadete z globalizacijo in izginotjem delovnih mest (torej s tem, kar na tem blogu pišem že nekaj let). V teh državah so ljudje bolj anksiozni glede prihodnosti zase in svoje otroke, zato so glasovali za nekoga, ki je vpil, da bo odpravil nepravično globalizacijo. Drugič, če drži prva točka, potem je bila Hillary Clinton najslabša možna izbira kandidatke med demokrati. Elitistična liberalka, sponzoriranka velikega kapitala in zagovornica proste trgovine je samo nasuvala soli na rane frustriranih in prestrašenih volicev. Katerikoli drugi demokratski kandidat bi premagal Trumpa.

In potem je tu še tretjič, o čemer pa nihče ne želi / upa preveč govoriti, in sicer da je v ZDA očitno še vedno ogromno potlačenega rasizma. Sedanje glasovanje naj bi bilo nekakšen zapozneli refleks na Baracka Obamo kot temnopoltega voditelja.

Jaz nekako ne verjamem v ta del zgodbe. Če bi bilo to res, Obame ne bi izvolili pred osmimi leti in ga nato pred štirimi leti ponovno izvolili, tudi v swingerskih državah. Rasizem v ZDA je močno prisoten na jugu in Trump ga je znal spodbosti. Toda bolj kot zapoznelo glasovanje proti Obami se zdi na mestu to, kar kažejo exit polls: da je Hillary Clinton uspelo privabiti manjši delež ne samo belih, pač pa tudi manjši delež temnopoltih, špansko govorečih in volilcev azijskega porekla, kot je to pred štirimi leti uspelo Obami. Clintonovi ni uspelo (dovolj) mobilizirati niti belih, niti ne-belih volilcev – kar pa spet govori v prid teze, da Clintonova očitno ni bila dobra kandidatka.

It’s 3:30 a.m. in the newsroom, and we’re in a state of shock. Donald J. Trump, against what we thought were all odds, collected swing state after swing state after swing state. Hillary Clinton has conceded the race. Mr. Trump has won.

How did he pull off such a stunning victory? How did almost no one — not the pundits, not the pollsters, not us in the media — see it coming?

So, what just happened? “We don’t know what happened, because the tools that we would normally use to help us assess what happened failed,” Ms. Haberman says. “The polling on both sides was wrong.”

Mr. Rutenberg had just finished writing about how the media had missed Mr. Trump’s wide appeal, and what that misfire says about journalists’ flawed understanding of major swaths of our country. “What we now know is that a huge part of the country is far more upset about the ills that he was pointing to and promising to fix than any of the flaws that we were pointing out about him as a candidate,” Mr. Rutenberg says on the show.

“I would say this is a failure of expertise on the order of the fall of the Soviet Union or the Vietnam War,” Mr. Confessore says. “What we are seeing is in part a revolt of the country that people had written off as the country of the past, against the country that most people thought they were living in: a country of the future, of a multicultural future, of a globalized world. This was a revolt of people who did not feel vested in that future America.”

What we are seeing is also a repudiation of Mrs. Clinton. “Fundamentally Clinton, as it turns out, was the worst candidate Democrats could have run — which is kind of ironic since the field was cleared for her back in 2013,” Ms. Haberman says. “Had almost any other major Democratic candidate been the nominee, they would have beaten Donald Trump.”

We discuss the role of polling and statistical models in elections, analyze the shifts in this year’s electoral map and ponder what a President Trump says about President Obama and his legacy.

“It’s impossible to look at Trump and not see that he captured the votes of people who thought of Obama as an alien, as ‘other,’ as something un-American,” Mr. Confessore says. “And some of those people are racist — it’s just a fact,” he added. “We could see it in social media, we could see it at rallies, we could see it from Trump himself in the way that he pursued this Birtherism lie for years on end.”

Vir: New York Times

2 responses

  1. Kaj pa če se anketarji niso zmotili? Kako naj se anketarji, kjer bi morale biti variance ranga 1 ali 2% zmotijo za nekaj % in to v večih državah hkrati. Na desetine njih. Gre za milijone glasov.

    Kaj pa če se je kaj zgodilo z volitvami? Saj se spomnite tiste: važno je kdo glasove šteje? Če že v Sloveniji lahko izgine kakih 30% podpisov za referendum (jeseni 2012 ob pobudi sindikatov za referendom o privatizaciji), pa da ne bi v Ameriki kdo shekal Dieboldove glasovalne stroje?

    Nekaj let sem se profesionalno ukvarjal s kriptografijo in računalniško varnostjo. Zlorabe Dieboldovih mašin so med profesionalci dobro poznane in dokumentirane. Kljub temu se ni zgodilo nič! Kljub temu, da so pred leti spremenile rezultat volitev za predsednika v ZDA!

    Šokanten članek na to temo je danes podal Veteran’s Today:

    http://www.veteranstoday.com/2016/11/10/the-new-911-information-in-israel-rigs-an-election/

    Ne vem kaj naj si mislim, ampak tisto o hackanju elektronskih volilnih naprav se mi zdi, glede na to kar se je že dogajalo, še kako verjetno.

    Ko vam bodo naslednjič rekli, da je potrebno zagotoviti e-volitve, za božjo voljo, recite NE!

  2. Sicer vsi niso zgrešili. Michael Moore je že poleti tako natančno napovedal zmago Trumpa (http://michaelmoore.com/trumpwillwin/), da je kar srhljivo. Ker Moore je človek ulice in bi moral biti glavni strateg Demokratov. Namesto tega so Demokrati v rokah Johna Podeste, preko katerega jim dobesedno vlada Wall Street (leta 2008, po zmagi Obame, so se mnogi čudili, kako je Obama, med vrhuncem najhujše krize, ki jo je zakuhal Wall Street, postal čez noč tako spravljiv z njim – razkriti emaili iz WikiLeaksa kažejo da je bil Obama 100% pod njihovo kontrolo, iz Citi banke so naprimer Podesti dobesedno poslali seznam koga sme Obama izbrati za svoj kabinet (https://wikileaks.org/podesta-emails/emailid/8190)). Hillary je še bolj povezana z Wall Streetom kot je bil Obama in ljudje očitno niso bili navdušeni, da jim še naslednjih 8 let vladajo finančniki in Trump se jim je očitno zdel celo manjše zlo.

%d bloggers like this: