Ameriški vojaški in obveščevalni aparat je zelo dobro vedel, kaj ga čaka v vojni z Iranom. Problem ni bil v pomanjkanju informacij, ampak v tem, da je politično vodstvo opozorila sistematično ignoriralo. To je osrednja teza analize »They Saw It Coming: How American military planners anticipated failure in Iran«, objavljeni 10. avgusta 2026. Avtor izhaja iz tajnega poročila ameriškega National Intelligence Council (NIC), pripravljenega februarja 2026, tik pred začetkom operacije »Epic Fury«. Poročilo je predsednika opozarjalo, da ameriški napad zelo verjetno ne bo zrušil ključnih stebrov iranskega režima, da bi atentat na vrhovnega voditelja Alija Hameneija lahko režim celo konsolidiral in da iranska opozicija v nastalem kaosu najverjetneje ne bi bila sposobna prevzeti oblasti.

Toda februarsko poročilo NIC po avtorjevem mnenju ni bilo osamljeno opozorilo. Predstavljalo je zadnjega v dolgi vrsti ameriških vojaških in obveščevalnih dokumentov, ki so desetletja precej natančno identificirali ključne probleme morebitne vojne z Iranom: od vprašljivega jedrskega casus belli prek nevzdržne ekonomike protiraketne obrambe in nezadostnih zalog prestreznikov do iranskih podzemnih objektov ter možnosti zaprtja Hormuške ožine. Zato avtor zavestno uporablja predvsem predvojne ameriške ocene. Njegov namen ni kot general po bitki pojasnjevati neuspeha, temveč pokazati, da so bile ključne sestavine ameriškega poraza predvidene vnaprej.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Z aktualno vlado je ponovno oživela ideja o Demografskem skladu. Takšen sklad je bil sicer že predmet obravnave v letih 2020 in 2021, a zaradi nasprotovanj sklad potem ni bil oblikovan. Po novem vladnem predlogu zakona, naj bi v Nacionalnem demografskem skladu (NDS) združili celotno finančno premoženje države, ga enotno upravljali, donose pa uporabili za sofinanciranje pokojninskih izdatkov in izboljšanje demografske slike.

Kot smo lahko spremljali odzive, ta predlog v javni obravnavi ni bil deležen neke velike pozornosti razen nasprotovanja opozicijske strani, verjetno pa tudi sindikatov, na predlog pa se bodo nedvomno odzvali tudi v upokojenskih organizacijah. Očitek zakonu bo verjetno najbolj v smeri koncentracije ter zlorabe politične moči pri upravljanju državnega premoženja s strani izvršne oblasti.

Knjigovodska vrednost premoženja, ki naj bi se preneslo v ta enotni sklad znaša okoli 17 milijard eur, kar je približno dobra tretjina vrednosti javnega dolga države. To primerjavo navajamo samo zaradi lažjega razumevanja kakšna je dimenzija vrednosti tega premoženja. V NDS bi se preneslo predvsem premoženje Slovenskega državnega holdinga (SDH) in Kapitalske družbe (KAD) ter še neka manjša premoženja Zavoda za pokojninsko in za zdravstveno zavarovanje (ZPIZ in ZZZS).

Nadaljujte z branjem→

The most important book of 2026 is officially published today!

“Israel’s Lobby” is neither a sequel to John Mearsheimer and Stephen Walt’s groundbreaking 2007 book, nor simply an update of it. It does something different.

@EliClifton and Lustick provide a systematic history of the moments when, in their telling, Israel and its American supporters have worked against U.S. interests. But they also add a dimension that Mearsheimer and Walt did not explore at length: money—and, specifically, the financial machinery behind efforts to put Israel’s interests ahead of America’s.

The reason this will become the most important book of 2026 lies in the collision between its findings and its timing. Never before have Americans been so willing to openly debate the once-taboo question of Israel’s influence in American politics.

The revelations are stunning.

Policy Tensor, geopolitični analitik, v najnovejšem zapisu »How the US can defeat Iran« izhaja iz kategorične in logične ugotovitve, da se ZDA v Iranu soočajo s strateškim porazom. Temeljni razlog je, da ZDA nimajo vojaških sredstev, s katerimi bi lahko razorožile Iran. Če Irana ne morejo razorožiti, tudi ne morejo prevzeti nadzora nad Hormuško ožino. Iranskih raketnih izstrelišč ne morejo uničiti, ker so skrita, razpršena, zakopana in utrjena, predvsem pa jih Iran nenehno obnavlja. Hitrost, s katero jih lahko ZDA uničujejo, je preprosto prenizka glede na hitrost, s katero Iran ponovno vzpostavlja svoje udarne zmogljivosti.

Po Policy Tensorju so zaradi tega blokirane tudi vse poti prek vojaške eskalacije. Iran ima namreč t. i. escalation dominance: če ZDA napadejo iransko infrastrukturo, lahko Iran napade infrastrukturo držav v Perzijskem zalivu; če napadejo iranska izstrelišča, Iran napade ameriške baze; kopenska invazija pa bi zahtevala število žrtev, ki bi bilo daleč nad današnjo politično toleranco ameriške javnosti. Policy Tensor zato sklene, da vojaška eskalacija ne ponuja nobene realistične poti do ameriške zmage. V tem smislu je Iran vojaško praktično neranljiv.

Tudi dolgotrajna vojna obleganja po Policy Tensorju ZDA ne ponuja hitrega izhoda. Nasprotno, čas je največji iranski zaveznik. Ameriška administracija poskuša konflikt potisniti v ozadje, umirjati pričakovanja glede cene nafte Brent in upati, da bodo velike zaloge nafte preprečile takojšnjo krizo. Toda če bo Hormuška ožina ostala zaprta oziroma bo promet skozi njo resno moten, bo pomanjkanje nafte prej ali slej začelo pritiskati na svetovno gospodarstvo. ZDA imajo po oceni Policy Tensorja le nekaj mesecev, preden se bo pritisk začel resneje stopnjevati.

Nadaljujte z branjem→

Anthropic scientists did something terrifying.

They reached inside Claude’s neural network and planted a thought. Before Claude could speak, it said: “I notice what appears to be an injected thought… it relates to loudness or shouting.”

They published a paper called “Emergent Introspective Awareness in Large Language Models,” and it is actually terrifying.

They wanted to test if AI models have “introspective awareness,” the ability to observe and recognize their own internal states.

To find out, they bypassed normal text prompts entirely.

They used mechanistic interpretability to directly manipulate Claude’s internal activations. They injected raw mathematical representations of known concepts, like loudness, dust, or specific ideas, straight into the middle of the model’s neural layers.

In previous experiments, if you forced an AI to think about the Golden Gate Bridge, it would just start obsessively talking about the bridge. It had no idea why it was doing it. It was like a puppet on strings.

This time was entirely different.

Nadaljujte z branjem→

Poročilo Great-Power Competition and Conflict in the 21st Century Outside the Indo-Pacific and Europe je leta 2023 objavila RAND Corporation, ameriški think-tank, ki že desetletja opravlja strateške analize za ameriško obrambno in varnostno administracijo. Raziskavo je naročil Headquarters Air Force A5S, izvedena pa je bila znotraj programa Strategy and Doctrine pri RAND Project AIR FORCE, ki je zvezno financirani raziskovalno-razvojni center za potrebe ameriških zračnih in vesoljskih sil. Vodilni avtor je Raphael S. Cohen. Pomembna časovna okoliščina je, da je bila raziskava zaključena že septembra 2021, torej pet mesecev pred rusko invazijo na Ukrajino februarja 2022, in pozneje ni bila vsebinsko popravljena.

Osnovno izhodišče poročila je, da ameriška strateška pozornost sicer ostaja osredotočena predvsem na Kitajsko v Indo-Pacifiku in Rusijo v Evropi, toda rivalstvo med velikimi silami se lahko vse bolj seli tudi v t. i. sekundarna prizorišča – Afriko, Bližnji vzhod in Latinsko Ameriko. Poročilo zato ne analizira samo neposredne vojne med velikimi silami, temveč predvsem možnosti, da se ZDA, Kitajska in Rusija znajdejo na različnih straneh lokalnih konfliktov ter da svoje interese uveljavljajo prek gospodarske pomoči, dobav orožja, vojaških svetovalcev, obveščevalne podpore, lokalnih partnerjev ali proxy sil. Avtorji izrecno izhajajo iz zgodovinske izkušnje hladne vojne, ko je bilo posredno bojevanje na ozemlju tretjih držav način tekmovanja med jedrskima silama brez neposrednega medsebojnega spopada.

Nadaljujte z branjem→

Leta 1985 so ZDA sprožile pobudo za Plaza Accord, katerega glavni cilj je bil zmanjšati ameriški trgovinski primanjkljaj in hkrati omejiti hitro rastočo konkurenčnost japonske industrije, ki je v začetku osemdesetih let postala resen izziv ameriškim proizvajalcem avtomobilov, elektronike in drugih industrijskih izdelkov. V okviru dogovora so ZDA skupaj z Japonsko, Zahodno Nemčijo, Francijo in Združenim kraljestvom uskladile intervencije na deviznih trgih, da bi znižale vrednost ameriškega dolarja ter okrepile predvsem japonski jen in nemško marko. Dogovor je bil del širšega prizadevanja za zmanjšanje trgovinskih neravnotežij in ublažitev naraščajočih protekcionističnih pritiskov v ZDA.

Močna apreciacija jena v naslednjih letih je zmanjšala cenovno konkurenčnost japonskega izvoza in prispevala k upočasnitvi gospodarske rasti. Japonske oblasti so se odzvale z zelo ekspanzivno denarno politiko in nizkimi obrestnimi merami, kar je spodbudilo nastanek nepremičninskega in borznega balona. Po njegovem zlomu v začetku devetdesetih let je Japonska zdrsnila v dolgotrajno obdobje nizke gospodarske rasti in deflacije. Med ekonomisti sicer ni popolnega soglasja o tem, kolikšen del odgovornosti nosi Plaza Accord, prevladuje pa ocena, da je bil pomemben sprožilec sprememb, medtem ko so dolgotrajno stagnacijo v veliki meri poglobile tudi poznejše domače denarne, fiskalne in bančne politike.

V zadnjih letih se vse pogosteje pojavljajo razprave o možnosti novega »Plaza Accorda«, usmerjenega proti Kitajski. Zagovorniki takšne ideje med ameriškimi in nekaterimi evropskimi politiki menijo, da bi močnejši juan lahko prispeval k zmanjšanju kitajskega trgovinskega presežka in ameriškega primanjkljaja.

Nadaljujte z branjem→

In this sense, the China shock did not create Europe’s automotive crisis. It exposed it.

Nadaljujte z branjem→