Slavoj Žižek je nekoč izrekel znano parafrazo, navajam po spominu: “Jasno, da sem paranoičen, saj vendar nisem nor” (ne najdem vira, ampak Gregor Golobič me bo najbrž znal hitro dopolniti). S tem je hotel povedati, da se v ozadju dogaja marsikaj, česar ne vemo oziroma ne znamo dokazati, vendar iz drobčkov informacij slutimo, da se nekaj dogaja. Bili bi neumni, če bi zavrgli te slutnje kot brezpredmetne, ker pač trenutno ne razpolagamo s trd(n)imi dokazi. S tem bi lahko naivno ogrozili svojo eksistenco.
No, vendar se tukaj začne ključna distinkcija gkede tega, kaj s temi slutnjami naredimo. Razvijemo iz njih hude teorije in jim slepo intimno verjamemo (teorije zarote) ali pa jih poskušamo zavestno preveriti. V četrtem poglavju The Book of Life je odlična razlaga, kako postati inteligentni skeptik namesto zamorjenega in paranoičnega pripadnika teorije zarot. Bistvo je seveda (1) v aktivnem iskanju dokazov za svoje hipoteze, ki temeljijo na slutnjah, (2) v zavedanju, da je dokazno breme na naši strani, (3) v pogumu zavreči slabe teorije in (4) v osnovnem zaupanju v soljudi in njihovo benevolentnost, kar pa ne pomeni nepripravljenosti na hitre spremembe mnenja, če dejstva pokažejo drugače.
V zaupanju je pogum in osebna trdnost, medtem ko je teorija zarote odraz čustvene prizadetosti. Te pa dejstva ne morejo ozdraviti, pač pa le zaupanje, prijaznost in ljubezen.
No, tudi jaz glede tega, kaj vlada počne z drugim tirom, ostajam v polju inteligentne skepse in bolj kot v zaroto glede velike kraje in poskusa privatizacije verjamem, da gre za čisto navadno nesposobnost (šalabajzerstvo) glavnih akterjev. Bom pa hitro spremenil mnenje, če odkrijem dokaze o kriminalnih nakanah teh akterjev.
Nadaljujte z branjem→
You must be logged in to post a comment.