Tale posnetek zadnjih 14 minut tekme za bronasto medaljo med Slovenijo in Hrvaško bi morali predvajati ne samo v trenerskih šolah ali na MBA šolah ali na seminarjih za top menedžerje, pač pa otrokom že od prvega razreda osnovne šole naprej. Kaže namreč na umetnost preobrata v izgubljenem položaju, na umetnost, kako obrniti negativni tok zgodovine … če le močno verjameš, da je to mogoče in če daš vse od sebe in če …
.
O tem smo se v soboto po tekmi precej pogovarjali. Seveda je mogoče na zadevo gledati samo kot na “umetnost preobrata … če le močno verjameš, da je to mogoče in če daš vse od sebe“. Pika. Toda meni se zdi ključno (tudi) tisto nadaljevanje, tiste 3 pikice po “če le močno verjameš, da je to mogoče in če daš vse od sebe in če …“. Izraža namreč tisti ključni moment, tisto ključno sestavino preobrata, ki se je ne da preprosto popredalčkati, kaj šele izmeriti.
V tistih treh pikicah se skriva vsa ranljivost in vsa slučajnost v dinamiki preobrata ter vsa psihologija oziroma človeški dejavnik. Ogromno je sestavin, ki se med seboj premešajo v tisto pravo dinamiko, ki privede fo preobrata. Če bi manjkala ena izmed sestavin, bi šla dinamika v drugo smer, negativnega toka zgodovine (iz naše perspektive) se ne bi dalo zaustaviti.
V slovensko-hrvaškem primeru je bilo nekaj nesrečnih strelov Hrvatov na vrata, ki so zadeli stativo ali prečko ali ki jih je Skok ubranil. In tam se je odprla prva luknjica priložnosti. Bilo je nekaj situacij, ko bi lahko sodniki zapiskali ali odpiskali drugače. Pa niso. In luknja priložnosti se je odprla. Toda če bi naši zapravili en sam strel na gol, če bi hrvaški vratar ubranil en sam strel, bi se luknja spet zaprla in negativni tok zgodovine bi šel svojo pot.
Gre za kup slučajnosti, ki bi se lahko odvile tako ali drugače. Toda ob tem ne smemo pozabiti na ključno vlogo vodenja v teh trenutkih. Klučno vlogo vodje, menedžerja, selektorja. Veselin Vujović na eni in Željko Babić na drugi strani. Čeprav je Vujović po pristanku na zagrebškem letališču povedal (glejte spodnji video), da ne ve, kako je to igro dobil in da Babić ne ve, kako je izgubil 8 golov prednosti in da tukaj nihče ne more filozofirati, pa je zelo očitno, kako sta različno postopala v teh ključnih zadnjih 14 minutah tekme.
.
Ko je slovenska ekipa zmanjšala zaostanek na 23 : 27, 10 minut in pol pred koncem, je Vujović dojel, da se lahko zgodi preobrat in time-outu igralce naspidiral, da je zdaj priložnost, da se lomi tekma in da morajo zdaj igrati, kot da bo konec sveta:
Zdaj se lomi tekma, ne delajte neumnosti! Ali veste, kdo je bil četrti v Riu? Ne veste? Pa nihče si ne zapomni, kdo je bil četrti! Sedaj morate umreti! Še deset minut je! Morate dati vse v življenju! Igrajte, kot da bo konec sveta!
Hrvati so sicer povedli še za 5 in nato še enkrat, toda zadnjih sedem minut so igrali samo še Slovenci. Bila je očitna nemoč Babića, da v zadnjih sedmih minutah zaustavi drsenje njegovih fantov v propad. V zadnjih sedmih minutah se mu je zgodilo 1 : 7. Ni znal najti pravih zamenjav, ni znal dvigniti svojih varovancev. V time-outu, 3 minute in pol pred koncem, je bil pasiven, mlahav. Vujović pa mu ni hotel pomagati z dodatnimi time-outi, ker ni želel prekiniti zmagovite dinamike svojih fantov. Fante je opozoril le, naj ostanejo mirni in naj ne naredijo nobene neumnosti.
Seveda pa Veselinovićev pomen za zmago ni bil samo v vodenju tekme zadnjih 14 minut. Njegova vloga je v motivaciji igralcev v zadnjih dveh letih, ko je iz nadarjenih fantov naredil možakarje z zmagovalnim instinktom.
Priznam, da sam pred tekmo nisem verjel v to, da bi naši lahko premagali Hrvate. Pač iz nabora izkušenj v zadnjih dvajsetih letih sledi, da naši igrajo dobro proti slabšim in tudi enakovrednim ekipam. Ko pa naletijo na veliko ekipo iz prve četverice (Nemčija, Francija, Španija, Hrvaška), se jim kolena običajno zašibijo. Ne verjamejo v to, da lahko zmagajo. Nekje sami pri sebi, v podzavesti, dvomijo, da bi lahko premagali velikega nasprotnika. In nato v 95% primerov tudi izgubijo. Na tem prvenstvu proti Španiji in Franciji, medtem ko so se Nemčiji čudežno izognili.
Moja edina senca dvoma pred tekmo v gotov poraz proti Hrvaški, je bila Vujović. Ali je fante uspel dovolj motivirati, da se znebijo tistega strahu, da ne morejo zmagati? In vse do 45. minute se je zdelo, da mu jih ni uspelo. Tudi v slačilnici med polčasom ne, čeprav jim je rekel, naj igrajo kot moški in ne kot dekleta in naj ne osramotijo sebe, svojih družin in Slovenije. Njegova motivacija je prišla do izraza šele, ko je naključje prineslo priložnost. Ko je stativa zaustavilia 100% zadetek ali ko je Skok ubranil strel. Šele takrat so naši fantje začeli igrati samozavestno, kot da so vsi Vujovići iz njegovih najboljših let.
In v tem je zame čudež sobotnega bronastega preobrata. V samozavesti, ki ti jo vcepi izjemen vodja, da izkoristiš priložnost, ko se ti ponudi. Da ti takrat ne zadrhti roka v kančku dvoma.
In v slovenski rokometni reprezentanci je to ključno začimbo za preobrazbo v zmagovalno ekipo prispeval Veselin Vujović. Tako kot Andrea Giani v odbojkarski reprezentanci. Ali Zmago Sagadin v najboljših časih Olimpije.
Vujovića je treba klonirati v nekaj deset tisoč primerkov in njegove klone postaviti na ključna mesta v gospodarstvu, politiki in športu. S takšno samozavestjo zmagovalca – na čelu zelo dobrih, vendar v svoj potencial dvomečih posameznikov – bi Slovenija letela.
Tu ni velike filozofije. Je tipični primer kako bi morali vsi vedno delovati (tudi v poslu) – zagnano in brezkompromisno do konca. Če zmagaš OK, če ne, tudi OK. Pomembno je, da si sam do sebe odkrit in veš, da si naredil vse kar je bilo mogoče s tvoje strani.
Všeč mi jeVšeč mi je
Veselin Vujovič niti samega sebe ne zna klonirati, kot priznava.
Mislim, da se nam tukaj dogaja tisto kar se vznesenim športnim gledalcem pred televizorji, ko se jim zdi da bodo z navijaškim dretjem vplivali na izid tekme. Tako se številnim zdi, da lahko uspeh slovenskih rokometašev vpliva na vse drugo, zaradi mene tudi na slovenski BDP. Ja ne more 🙂 Šport je pač šport, vse drugo pa vse drugo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Se ne strinjam, motivacija je ključna pri vodenju skupin, tako v podjetjih kot v vojski, športu, družini itd. Odloča o tem, kam se obrne trendna dinamika. Če se vda vodja, se “vojska” (skupina…) razbeži.
Če ne verjamete meni, preberite vsaj The Art of War (Sun Tzu), najstarejši menedžerski (strateški) handbook iz 5. st. pr. K.
Všeč mi jeVšeč mi je
Sej strinjam glede pomembnosti motivacije. Mislim pa, da v Sloveniji ne manjka sposobnih vodij, niti delavcev. Tudi tajkuni so zelo sposobni.
Razlika je v tem, da trener ne more izčrpati svojega moštva in potem obogateti, zato tega ne naredi, predsednik uprave pa podjetju to lahko naredi.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tisti, ki smo vodili velike teame v gospodarstvu vemo kaj pomeni motivacija in kaj pomeni vodja, ki ima željo, prepričanje v cilj in pogum! Pa seveda veliko trdega dela, brez odvečnega govorjenja. Kompetentnost in izkušenost vodje pa je temeljni predpogoj! Vse to smo videli na tekmi! Besede kot so “da se ne da” ali da je” to zelo problematično” morajo biti prepovedane! So pa zadeve dostikrat zelo krute in nič kaj nežne za današnji čas “mehkega” razvoja!
Všeč mi jeVšeč mi je
V današnjih časih domnevno “mehkega” razvoja so tudi v središču neoliberalne ideologije in individualistične psihologije- trumpovski Ameriki, ugotovili, da motivacija ne pomaga. Lahko si 300% motiviran, pa ne boš premagal neoliberalnega kapitalizma na veseli poti v revščino, v primerjavi s svojimi starši.
Saj o tem govorim. Da je šport, šport, resnično življenje pa nekaj drugega. V športu so možnosti veliko bolj enake, kot pa zunaj njega, zato je tam individualna motivacija zelo pomembna. Zunaj njega ne samo da ni pomembna, je celo škodljiva. Neoliberalne bede zato ne bo ukinila nobena tekmovalna motivacija, ampak odločno delovanje in sodelovanje velikega števila povezanih ljudi.
Všeč mi jeVšeč mi je