Liberalizem, hipokrizija in drvenje proti iztirjenju

Branko Milanović se sprašuje o tem, ali je pretiran in hipokritičen liberalizem (v smislu neoliberalizma oziroma uveljavljanja interesov zgornjega sloja prebivalstva nad spodnjo polovico in bogatih držav nad revnimi) kriv za to, kar se nam je zgodilo (pri tem misli na Trumpa).

Meni sta (ob definiciji neoliberalizma) všeč predvsem dve njegovi karakterizaciji. Prva se nanaša na opredelitev meritokracije kot “zmožnosti bogatih, da spravijo svoje otroke v najboljše šole, kjer jih 90% diplomira in kar jim omogoča, da imajo kasneje v življenju “meritokratsko” pravico do visokih plačnih premij“. To je seveda odlična definicija hipokritične ideologije bogatih liberalnih elit v državah s podhranjenim javnim šolstvom in visokimi dohodkovnimi razlikami.

Pri nas se mnogi ne zavedajo, kakšno srečo imamo, da živimo v sistemu nizke neenakosti ter vsem dostopnega in dokaj kvalitetnega šolstva ter dobre socialne države. Mnogi se ne zavedajo, da jim to omogoča perspektivo v življenju oziroma napredovanje na družbeni lestvici (socialno mobilnost). Brez tega bi bili ujeti v socialni status staršev. Rojeni v revnih družinah bi tudi umrli revni. Enako njihovi otroci. Dobre službe in ekonomski in družbeni status bi bili rezervirani zgolj za rojene bogatim staršem.

Tudi meni je naš sistem omogočil socialno mobilnost. Brez zastonjskega javnega šolstva in brez državne štipendije zelo verjetno nikoli ne bi mogel študirati, ne glede na to, kako močno si je moja mama samohranilka to nama s sestro želela omogočiti. Zato danes ne jamram nad visokimi davki, ker se zavedam, da moram družbi vrniti to, kar mi je omogočila oziroma se zavedam, da se iz mojih davkov financirajo storitve, ki otrokom naslednje generacije ustvarjajo možnosti, da v življenju napredujejo.

Druga karakterizacija, ki mi je všeč v Milanovićevem tekstu, se nanaša na sedanjo globalizacijo, ki jo primerja s kolesom iz Pratra na Dunaju, kjer smo se vsedli v kabino, pričakujoč umirjeno vožnjo, nato pa je nekdo hitrost navil na polno in čez in zdaj nihče ne ve, kako bi kolo ustavil, preden iztiri in nas vse uniči.

Čudovita opredelitev globalizacije, ki je stvari pospešila. Mnogim državam je omogočila izhod iz revščine, hkrati pa je povzročila razsulo v državah, ki so jo inicirale. In zdaj nihče ne ve, kako zaustaviti globalne trgovinske, kapitalske in migracijske tokove ter kako srednjemu razredu na Zahodu vrniti (ustvariti nove) spodobne službe z dostojnim plačilom, ki bo omogočalo dostojno življenje njim in njihovim otrokom. Sicer bodo v obupu volili za populistične norce.

I am writing this in Vienna, in Prater, overlooking a giant Ferris wheel which inevitably makes one think of Harry Lime. One can see liberalism as having set the Ferris wheel in motion, with each car moving at first slowly and then faster and faster. The ride brought immense joy at first, but eventually, it seems, somebody turned on the switch to super-fast, locked the control room, and most of us are now in these cars that no one controls and no one can stop, running at break-neck speed, and wondering how and when the crash will come.

Vir: Branko Milanović

One response

  1. Zanimivo pisanje, ki meni zveni kot nekoliko melanhonični epitaf aktualnemu liberalizmu kot ga razumejo v Ameriki. Se pa vidi, da je Milanović razgledan intelektualec (ne samo ekonomist), kar izhaja iz njegove analize vzrokov za zaton liberalizma, ki jih vidi ne samo na ekonomskem področju, ampak tudi pri osebni integriteti akterjev, koruptivnosti elit in ideologiji. Če povzamem (z manjšim mojim dodajanjem) so glavni vzroki naslednji:
    – ekonomski model neoliberalizma, ki postavlja ekonomski uspeh (beri bogatenje) kot osnovni kriterij za položaj posameznika v družbi in ki vodi preko povečevanja razlik v dohodkih v nepovratno koncentracijo kapitala (kar je podrobneje opisal Piketty) in v kombinaciji s koruptivnostjo političnih elit v plutokracijo. Sodu je izbila dno globalizacija, ki je manj razvitim sicer prinesla koristi, nesorazmerno pa je prizadela srednji sloj v razvitih državah.
    – osebna pokvarjenost bogatih elit ali bolj učeno rečeno izkrivljanje klasičnih liberalnih vrednot tako, da prevladajo egoizem, pohlep in dvoličnost nad enakopravnostjo, solidarnostjo in poštenostjo, tako da se bogastvo predstavlja kot moralna vrlina, privilegiji bogatih pa kot zasluga ter da je za dosego cilja dovoljeno uporabiti vsa sredstva (tudi podkupovanje medijev in politikov).
    – ideologija samozadostnosti kapitalizma, podprta s strani številnih ekonomistov in ki jo najbolj ponazarja Fukuyama s svojim Koncem zgodovine (njegova je trajala le 30 let!)
    Najhujša napaka pa je bila samozaverovanost elit, da je tak sistem idealen in da ni alternative (kar so utemeljevali številni ekonomisti), pozabili pa so, da večina američanov ni na istem vlaku. Zato so ti na volitvah za predsednika glasovali najprej proti Hillary, ki je poosebljala osovraženo plutokracijo in šele nato za populista Trumpa, ki je bil drugačen in je vsaj obljubljal spremembe.

    Zdaj pa še moj dodatek:
    Kaj so s tem američani (in cel svet) dobili, še ne vemo (ključni bodo ukrepi na davčnem področju, ki bodo kakor izgleda še nagradili bogate in kaznovali Trumpove volilce in ko se bodo ti le-tega zavedli, lahko pričakujemo cirkus v smislu Pratrovega kolesa) vendar so z izvolitvijo Trumpa vsaj opozorili, da osnovna demokracija še deluje in da plutokracija še ni prevzela vseh vzvodov politične oblasti.
    Tako lahko na koncu presenetljivo ugotovimo, da je izvolitev Trumpa pravzaprav zmaga demokracije nad kapitalom in s tem zadnje opozorilo elitam, da naj uredijo zadeve mirno po demokratični poti, drugače jih čaka revolucija z giljotino vred.

    Babič Drago

%d bloggers like this: