Kako ne postati teoretik zarote, pač pa inteligentni skeptik

Slavoj Žižek je nekoč izrekel znano parafrazo, navajam po spominu: “Jasno, da sem paranoičen, saj vendar nisem nor” (ne najdem vira, ampak Gregor Golobič me bo najbrž znal hitro dopolniti). S tem je hotel povedati, da se v ozadju dogaja marsikaj, česar ne vemo oziroma ne znamo dokazati, vendar iz drobčkov informacij slutimo, da se nekaj dogaja. Bili bi neumni, če bi zavrgli te slutnje kot brezpredmetne, ker pač trenutno ne razpolagamo s trd(n)imi dokazi. S tem bi lahko naivno ogrozili svojo eksistenco.

No, vendar se tukaj začne ključna distinkcija gkede tega, kaj s temi slutnjami naredimo. Razvijemo iz njih hude teorije in jim slepo intimno verjamemo (teorije zarote) ali pa jih poskušamo zavestno preveriti. V četrtem poglavju The Book of Life je odlična razlaga, kako postati inteligentni skeptik namesto zamorjenega in paranoičnega pripadnika teorije zarot. Bistvo je seveda (1) v aktivnem iskanju dokazov za svoje hipoteze, ki temeljijo na slutnjah, (2) v zavedanju, da je dokazno breme na naši strani, (3) v pogumu zavreči slabe teorije in (4) v osnovnem zaupanju v soljudi in njihovo benevolentnost, kar pa ne pomeni nepripravljenosti na hitre spremembe mnenja, če dejstva pokažejo drugače.

V zaupanju je pogum in osebna trdnost, medtem ko je  teorija zarote odraz čustvene prizadetosti. Te pa dejstva ne morejo ozdraviti, pač pa le zaupanje, prijaznost in ljubezen.

No, tudi jaz glede tega, kaj vlada počne z drugim tirom, ostajam v polju inteligentne skepse in bolj kot v zaroto glede velike kraje in poskusa privatizacije verjamem, da gre za čisto navadno nesposobnost (šalabajzerstvo) glavnih akterjev. Bom pa hitro spremenil mnenje, če odkrijem dokaze o kriminalnih nakanah teh akterjev.

Both the intelligent sceptic and the conspiracy theorist start from the very same place: with an awareness that things may well not be what they seem, and that what is widely believed may be patently false. This is – in itself – no sign of madness or delusion. It’s the basis of some of humanity’s greatest discoveries and insights. To claim that the earth orbits the sun would have sounded the height of delusion in 1473. It would have sounded no less peculiar to maintain, in the late 1950s, that the UK security services were largely in the hands of a group of people working for the Soviet Union. A hypothesis can be thoroughly outlandish, very unpopular – and still correct.

What separates the conspiracy theorist from the intelligent sceptic is not the possession of some odd-sounding hypotheses; it’s what they then go on to do with these hypotheses. Here are some of the key differences:

– Evidence

Intelligent sceptics know that hypotheses cannot be sustained indefinitely without evidence. They can be trialled for a time,  but eventually have to be positively backed up by concrete proof or else graciously and uncomplainingly abandoned.

– The Burden of Proof

Intelligent sceptics know that the burden of proving a hypothesis must invariably fall on them, as the challengers to the status quo, and not on the upholders of the established ideology. They accept that it is their duty to show that ghosts really do exist; and not the responsibility of everyone else to prove that they don’t.

– The Courage to Abandon a Hypothesis

Upholding quarrelsome hypotheses delivers some hugely redemptive emotional pleasures. One often feels empowered and superior to all those who still blindly trust in the status quo. They, the idiots, may well think the rocket went to the moon; we know the whole thing was filmed in a downtown studio. Our job may not be so significant nor our house very grand, but we – unlike the stuck-up professors – know what really happened to the Fuhrer after the war.

Intelligent sceptics certainly know how nice it would be if they were proved right; but they can bear the humiliation of turning out to be miserably wrong. It would of course be deeply emotionally convenient if they really were to discover the secrets of cheap nuclear fission, if the elderly, rich man was in truth a sexual predator or if climate change did turn out to be a hoax. But they are also wise enough never to let their wishes overpower the more stubborn and unyielding claims of reality.

– Basic Trust

The conspiracy theorist sees skullduggery everywhere; their default position is that everyone must be a liar and that simply everything is a cover up. Their fear of being taken for a dupe is so great, there can be no glimmer of trust. For their part, the intelligent sceptic proceeds through the world with an attitude of basic credence and initial benevolence. They dare to take things at face value, confident in their power to alter their views – perhaps quite quickly – in a much darker direction were the facts to demand it. They are internally strong enough to take a chance to believe in the goodness and truthfulness of strangers.

Conspiracy theory is never really a problem of intelligence. It’s an emotional wound that overpowers the higher faculties of the mind – and is therefore best treated not with a barrage of countervailing facts, but with reassurance, kindness and love, for it’s here that the problem invariably began.

Vir: The Book of Life

En odgovor

  1. Ena na-pol-zarota me pa daje, vendar je ne morem dokazati. In to je, da je sedanja Cerarjeva vlada pod neformalnimi tujimi, nemškimi pritiski sprejela sedanji Zakon o tujcih.

    Vrabci čivkajo, da je Turčija “stražar Evrope” pred migracijami. A je le zunanji stražar, obstajajo še notranji stražarji od Turčije, pa vse do “jedra” Evrope in tu nastopimo mi. Zato je Cerarjeva vlada kompradorska klika, ki uporablja slovenska sredstva, za izvajanje tuje politike, medtem ko sama sploh nima problema z migracijami. Število prošenj za azil je pri nas je obskurno. Smo tipično tranzitno območje, daleč od kake “končne destinacije”.

    A vendarle te kompradorske vlade to ne ustavi, da ne bi kršila Ustave in mednarodnih aktov in strašila državljanov z nekakšno neobstoječo (ne)varnostjo.

    Všeč mi je

    • Ena od redkih stvari, ki jih je Cerar naredil vrhunsko, je odgovor na “begunsko” vprašanje. Med Nemčijo in VE državami je spretno peljal slalom. Naj pojasnim.

      Da bi lahko presojali to zadevo morate poznati stanje. “Begunska” problematika ni bila stihijska. Šlo je za načrtno večdesetletno pripravljano operacijo s ciljem destabilizacije Evrope (ne, ni šlo za Rusijo) in praznenja določenega prostora na Bližnjem vzhodu. Ni prostora, da bi tukaj daljše razlagal, ampak arabska pomlad in predvsem napad na Libijo (za nobeno revolucijo ni šlo) sta močno povezana s tem.

      Evropska unija bi problem beguncev rešila z lahkoto, če bi pri eliti obstajala volja za to. Spomnimo se samo kako je nekaj čez 20 milijonska Avstralija v osemdesetih letih brez težav preprečila naval “beguncev” iz Azije (“ljudje iz čolnov”), pa njihova obala meri več kot 7 tisoč kilometrov. Da 500 milijonska Evropa ne ne bi mogla preprečiti navala na bistveno manjši obali? Ne se hecat!

      Slovenija je v prejšnjih desetletjih temeljito razsula svoj nekoč vzoren varnostni sektor. Teritorialna obramba se je nekoč lahko primerjala s Švicarji in Avtrijci, policija je bila sploh med najboljšimi v Evropi. Nekoč smo lahko mobilizirali 120.000 tisoč ljudi, danes lahko računamo na manj kot 7 tisoč vojakov. Policija je bleda senca tiste izpred 1991.

      Gleda na ocene strokovnjakov s katerimi sem govoril, bi imela Slovenija že resen problem, če se v državo nekontrolirano vsuje 3 tisoč oseb. Edina rešitev v tem primeru, pazi-ni štos, gre za zelo resno varianto, bi bila mobilizacija 40 tisoč lovcev.

      Dve tretjine “beguncev” predstavljajo mladi moški med 16 in 35 letom. Si predstavljate, da skupine le-teh sredi zime nekontrolirano krožijo po državi? Ob tem, da bi Avstrija in Italija), da o Madžarski ne govorim, zaprle meje?.

      “A vendarle te kompradorske vlade to ne ustavi, da ne bi kršila Ustave in mednarodnih aktov in strašila državljanov z nekakšno neobstoječo (ne)varnostjo.”

      Ali je prišlo do kršenje Ustave in mednarodnih aktov je odvisno predvsem od tega kako (kako visoko) ocenite nevarnost ogrožanja države. Če jo ocenite realno (za kar pa morate poznati ozadje, oz. morate vedeti kar precej več od tega kar lahko preberete v medijih) ni Cerar kršil ničesar.

      Všeč mi je

  2. Tokrat se strinjam z Markom Golobom. Tudi jaz sem bil v začetni fazi dokaj naiven glede begunskega vprašanja (https://damijan.org/2015/09/04/begunska-kataklizma-in-izvirni-greh-zahoda/), nakar sem pogovoru z nekaterimi tujimi kolegi in dodatnimi informacijamu ter na podlagi ravnanja ostalih držav malce spremenil mnenje (https://damijan.org/2015/11/08/ograje-na-poti-liberalizmu-brez-glave/).

    V takšnih zgodbah kratko vedno potegnejo naivni. Ograje so sicer res grde in necivilizirane itd., toda država mora zaščititi svoje interese. In v konkretnme primeru so ograje zelo pacifistična oblika ščitenja državnih interesov.

    Všeč mi je