Ograje na poti liberalizmu brez glave

Simbolno sporočilo, ki ga nosi oprostitev Popova, namreč nima zveze z njegovo dejansko krivdo ali nedolžnostjo, ampak je neposredna posledica procesnih napak in slabega dela tožilstva, ki se obnaša podobno neresno kot Radio Študent. O napotitvi vojske na mejo in podelitvi policijskih pooblastil vojakom bi odločali na referendumu!? Še dobro, da smo bili leta 1991 tako nenavadno odločni in pogumni; danes bi v primeru vojaške ogroženosti verjetno najprej zbirali podpise za razpis referenduma, na katerem bi potem glasovali o tem, ali se bomo branili pred agresorji… in na koncu za oceno ustavnosti zaprosili še ustavno sodišče.

Tale zapis Dejana Steinbucha v Financah dobro odraža državotvorni duh te države. Nakateri se ga še spomnimo iz časa pred osamosvojitvijo in tedanjih hudih diskusij. 25 let kasneje se ni nič spremenilo. Danes se ta neodločni državotvorni duh razgalja na primeru begunske krize.

Prejšnji teden ste najbrž tudi vi dobili v e-poštni predal okrožnico Mirovnega inštituta, v kateri – ob govoricah, da slovenska vlada razmišlja o postavitvi ograj na mejo s Hrvaško – protestira proti nehumanemu in nesolidarnemu odnosu do beguncev. Toda ta “človekoljubnost za vsako ceno” Mirovnega inštituta je samouničujoča. Tudi jaz gojim velike simpatije do beguncev in se strinjam, da jim je na njihovem begu pred vojnim terorjem absolutno treba pomagati. Toda ne brezglavo. Dokler je šlo zgolj za nekaj sto ali nekaj tisoč beguncev, ki so bili v tranzitu čez Slovenijo, je bila zadeva obvladljiva. Tudi če bi se trajno zaustavili v Sloveniji. Toda kadar se število beguncev poveča na nekaj sto tisoč in ko države naprej proti severu ena za drugo začnejo zapirati meje in postavljati ograje, zgornja človekoljubnost za vsako ceno postane absolutno neobvladljiva. Neobvladljiva za zadnjo državo proti jugu, ki je pustila odprte meje.

Zato je v tej situaciji iz vidika strateških interesov Slovenije kot države bolj državotvorno zapreti meje in begunski val kontrolirano spuščati skozi državo kot pa ostati zadnja postojanka begunskega vala pred zaprtimi mejami Evrope. Kot se je demonstriralo še enkrat v tej begunski krizi, sta Evropska unija kot nadnacionalna tvorba in “evropski duh” zgolj mita. Ki se sesujeta v prah v prvi resni preizkušnji. Tedaj solidarnost prva odpove. Vsaka država prvenstveno rešuje zgolj in le še svoje lastne interese in vsaka je absolutno prepuščena sama sebi. Solidarnost in pomoč prihajata zgolj v besedah, če sploh, finančna pomoč pa v sledovih. V takšni konstelaciji odnosov je absolutno politično naivno do konca igrati na “Schengen”, “Evropo brez meja” ter neomejeno solidarnost in človekoljubnost. To bi destabiliziralo državo. Državotvorno je poskrbeti za nacionalne interese. …in pomagati sosednjim državam z izdatno človekoljubno pomočjo.

V tej zgodbi izgubi država, ki zadnja zapre svoje meje. Na žalost. Dobrodošli v realpolitiki.

%d bloggers like this: