O tem, da je nemški velikanski presežek v zunanji trgovini (zdaj že 8% BDP) katastrofalen za ostale države, sem v preteklih letih sicer že večkrat pisal. Problemu, da nemška gospodinjstva držijo nazaj trošenje (le 54% BDP, medtem ko Američani in Britanci potrošijo 69% oziroma 65% BDP) in več varčujejo, se je pred leti pridružilo še pospešeno varčevanje tudi s strani nemških podjetij, ki svojih izvoznih presežkov ne investirajo, pač pa jih držijo v obliki vse večjih depozitov. Oboje skupaj pa pomeni, da kadar tako velika država letno privarčuje za 8% (nemškega) BDP, imajo njene trgovinske partnerice precejšnje težave, kako nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja. S tem pa Nemčija s sicer čedno lastnostjo varčevanja dejansko ostalim državam preprečuje, da bi lahko pognale svoja gospodarstva na višje obrate in pospešila gospodarsko rast. Nemčija ječedno lastno lastnost s pretiravanjem spremenila v pekel za druge države.

Zdaj se je tega problema (končno) odločno lotil tudi The Economist (spodaj je nekaj odstavkov).

Nadaljujte z branjem→

Gabriel Zucman (Berkeley) je naredil zanimivo sliko (podobno Milanovićevi elephant curve), ki kaže povprečno rast dohodkov po centilih ameriškega prebivalstva v obdobju 1980-2014. Medtem ko je spodnjim 50% prebivalstva v tem obdobju dohodek naraščal v povprečju po 0.5% letno in povprečnemu Američanu (ki zajema seveda tudi najbolj premožne) po 1.4% letno, pa se nebesa odprejo za zgornji 1%. Čim bolj so premožni, tem hitreje se je povečeval njihov dohodek. Tistim na dnu zgornjega 1% se je dohodek letno povečeval po 2%, tistim v zgornjem 0.1% je dohodek naraščal po 3.2% letno, tistim v zgornjem 0.001% pa po 6% (po davkih).

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V zadnjem obdobju je aktualna oblast tako zadolžila državo, da dolga ne bodo uspeli odplačati niti naši vnuki…”. Takšen komentar običajno slišite v zvezi s porastom našega javnega dolga – a tokrat je mišljena Japonska. Država, kjer je javni dolg (glede na BDP) nekajkrat višji od slovenskega. Seveda gre za “eksotično”, oddaljeno državo, ki se naše stvarnosti prav veliko ne dotika. Vseeno pa so nekatere primerjave zelo zanimive in poučne. Primerjave, ki pokažejo, da naše razmere niso tako problematične, kot se običajno prikazuje. V tekstu razumljivo lahko izpostavim samo nekaj osnovnih podatkov ter vidikov, a za prvo oceno zadošča. Tematika predvsem njihovega javnega dolga je precej kompleksna, tudi v strokovni javnosti so prisotne zelo različne ocene, zato je nek takšen prikaz pač omejen.

Nadaljujte z branjem→

• Can Investigative Journalism Overcome the Rational Ignorance? – ProMarket
• What’s Wrong with the Price-Specie-Flow Mechanism? Part I – Uneasy Money
• A New Deal for the 21st Century – Yanis Varoufakis
• Capital inflows: The good, the bad, and the bubbly – VoxEU
• Economics of the populist backlash – Dani Rodrik
• Kansas or California? – Laura Tyson and Lenny Mendonca
• Austerity Confusion, or why the Tories are trapped by austerity – Simon Wren-Lewis
• Who fears losing their job to AI and robots: Japanese survey data – VoxEU
• Foreign banks and the international transmission of monetary policy – VoxEU
• Never mind the flatness of the observed Phillips Curve – Nick Rowe
• Was Neoliberal Overreach Inevitable? – Simon Wren-Lewis
• Sibling spillovers – VoxEU

Tak naslov je včeraj sicer uporabila že Simona Toplak v Financah, vendar je na mestu. Vladajoča koalicija je včeraj v Državnem zboru na predlog matičnega odbora DZ za infrastrukturo, okolje in prostor s 50 glasovi za in 18 proti izglasovala, da bodo državljani Slovenije o zakonu o drugem tiru na referendumu glasovali 24. septembra in ne na isti dan kot naj bi potekale predsedniške volitve. S tem naj bi vladajoča koalicija davkoplačevalcem povzročila za okrog 2.5 mio evrov nepotrebnih dodatnih stroškov.

Zakaj se vladajoči koaliciji tako mudi? Seveda izključno z namenom, da referendum o zakonu o drugem tiru ne bi dosegel potrebnega kvoruma udeležbe, ki bi sicer s hkratno izvedbo s predsedniškimi volitvami gotovo bil dosežen. Vlada se torej boji tega, kaj si volilci mislijo o njenih konkretnih predlogih in se njihovemu stališču poskuša izogniti z vsemi možnimi političnimi triki, ki davkoplačevalcem zgolj še dodatno povečujejo stroške.

Nadaljujte z branjem→

Paul Krugman ne najde drugega odgovora, kot to, da takšni pač so. Ukinili bi vse programe za socialno potrebne skupine, najšibkejšim bi vzeli dosegljivo zdravstveno zavarovanje, tistim v sredini pa bi ga podražili…, da bi – hja, kaj pa drugega – premožnim lahko znižali davke. Vse skupaj pa zapakirali v dve ideološki floskuli. Prvič, da so socialni programi namenjeni tistim, ki nočejo delati. In drugič, da je edina sveta stvar možnost izbire – pa čeprav med dragim, zelo dragim in nedosegljivim.

No, zakaj so konzervativci – torej tisti, ki so ob nedeljah v prvih vrstah pri cerkvenih mašah – tako kruti do šibkejših? Zakaj ravnajo drugače, kot je učil njihov Bog v človeški podobi, Jezus Kristus, in kot slišijo sleherno nedeljo pri maši? … Pojma nimam.

Nadaljujte z branjem→

Odlična recenzija Diane Coyle nove knjige “Beating the Odds: Jump-Starting Developing Countries” (Justin Yifu Lin & Célestin Monga) o tem, kako dobri so recepti mainstream ekonomije za razvojni preboj manj razvitih držav. Kratek povzetek: ti recepti so povsem nekoristni, ker poskušajo propagirati en vidik ekonomskih politik, ne upoštevajo pa vseh okoliščin (od infrastrukturnih, zgodovinskih, kulturnih do institucionalnih) ki so v posamezni vzorčni državi vodile h gospodarskemu čudežu, vendar pa v drugih niso izpolnjeni ali ne delujejo na enak način. Sledenje posameznim receptom je zato povsem “brez veze”, vsaka država mora najti svoj lasten recept in utemeljiti razvoj na specifičnih lastnih pogojih in lastnih primerjalnih prednostih. In to običajno pomeni protekcionizem, zaprtost za tuj finančni kapital, industrijske politike in vlaganja v človeške vire ter pripravljenost na dolgo in postopno strukturno transformacijo. Kar je v nasprotju s sodobnimi mainstream ekonomskimi nauki in kar je že pred 20 leti zelo jasno pokazal Dani Rodrik.

The book points out that mainstream thinking is both impractical and factually wrong. Impractical because, given the emphasis on institutions now, the advice is often: “Be more like Denmark.” Sure, that would be marvellous. Incorrect, because the examples we have of countries reaching escape velocity for the most part did not have the fine, transparent and effective institutions or high-quality infrastructure now usually recommended as preconditions.

Nadaljujte z branjem→

• Understanding Republican Cruelty – Paul Krugman
• Why libertarians should read Marx – Chris Dillow
• The Rise of the Thought Leader – David Sessions
• After Grenfell Tower Fire, U.K. Asks: Has Deregulation Gone Too Far? – NY Times
• An empirical turn in economics research – AEA Research highlights
• Thoughts on Improving Academic Journals – Douglas Campbell
• Economists and the Euro: for the record – Simon Wren-Lewis
• China’s WTO entry benefits US consumers – Amiti et al, VoxEU
• Spillovers of Fiscal Consolidations in the Euro Area – Unassuming Economist
• The hype, reality, and causes of the global trade slowdown – VoxEU
• Macro Model Comparison Research Takes Off – John Taylor
• The Future of Countercyclical Regulation – The Regulatory Review

Ena izmed stalnic v ekonomski vedi je, da stroji postopno nadomeščajo delovna mesta. Ključna teorija že nekaj desetletij, ki pojasnjuje tak »pristranski tehnični napredek«, ki »varčuej z delom«, pravi, da bodo delovna mesta nižjih kvalifikacij, ki jih je možno rutinizirati, v velji meri nadomeščena s stroji. Če vsa delovna mesta razvrstite glede na naraščajočo stopnjo zahtevnosti oziroma potebnih veščin (kvalifikacije) in to narišete v graf na horizontalni osi, na vertikalno os pa zabeležite spremembo deleža v skupni zaposlitvi v nekem obdobju, bi morali dobiti takšno lepo naraščajočo krivuljo. Najmanj zahtevna delovna mesta bi morala biti najprej nadomeščena s stroji, najbolj zahtevnim (raziskovalnim, kreativnim, razvojnim, vodstvenim) pa se je tega, da jih bodo nadomestili stroji najmanj treba bati.

No, takšna je teorija. Potem pa so trije ameriški ekonomisti (Autor, Katz & Kearney) leta 2006 pri analizi ameriških podatkov o dinamiki trga dela nenadoma odkrili, da ne gre za linearno naraščajočo dinamiko, pač pa za dinamiko trga dela v obliki črke U. Bolj prijazno povedano, odkrili so, da je skozi tri desetletja v ZDA najhitreje naraščalo zaposlovanje najmanj kvalificiranih delavcev na eni, na drugi strani pa delež zaposlitev najbolj zahtevnih veščin. V vmesnem delu distribucije, torej srednje zahtevna delovna mesta, pa je delež delovnih mest v skupni zaposlenosti upadal. Dobili so takšno sliko.

Slika 1: Polarizacija na trgu dela v ZDA, 1979-2007

Vir: Autor, Katz and Kearney (2006), Autor (2010)

Nadaljujte z branjem→

…hrvaški politiki pa taktiziranje in zavlačevanje  glede določitve meje malce manj.

Nadaljujte z branjem→