Raziskovalci Guiso et al (2017) so naredili zelo dobro empirično raziskavo vzrokov za vzpon političnega populizma na Zahodu. Njihove ugotovitve so pravzaprav pričakovane. Prvič, povpraševanje po populističnih voditeljih se poveča v času povečane ekonomske negotovosti. V zadnjem desetletju so bili triggerji povezani predvsem s procesom globalizacije in globalno finančno krizo, ki sta privedla do povečane brezposelnosti in finančnih težav posameznikov. K temu je svoje dodala še begunska kriza (in napačen odziv nanjo), ki je prav tako povečala ekonomsko negotovost.

Drugič, povečano povpaševanje negotovih volilcev po politikih, ki obljubljajo hitre in sanjske rešitve, za seboj potegne tudi povečano ponudbo populističnih politikov in strank.

Tretjič, vzpon populizma v veliki meri omogoči volilna abstinenca volilcev, ki so izgubili zaupanje v etablirane politične stranke. Ker se zmerni volilci umaknejo, imajo v njihovi odsotnosti populistični politiki in stranke več možnosti, da na volitvah močno povečajo svoje “tržne” deleže.

In četrtič, ko se populistična gibanja močno razširijo ali celo povzpnejo na oblast, tudi ostale (zmerne) stranke v boju za politične točke in volilne glasove prilagodijo oziroma radikalizirajo svojo politično retoriko. Morajo, če hočejo politično preživeti. Torej ko duh populizma enkrat pobegne iz steklenice, se vzpon populizma kot perpetuum mobile samopoganja.

Nadaljujte z branjem→

Drago Babič, Jože P. Damijan, Jure Jež

V zadnjem času opazujemo, nekateri privoščljivo, drugi zaskrbljeno, agonijo hrvaškega Agrokorja, ki je izgubil zaupanje kreditorjev, tako da ga ti že neusmiljeno razkosavajo. Vmešala se je še hrvaška država, ki z izrednim upraviteljem Ramljakom želi zaščititi domače družbe, ki so v lasti Agrokorja. Mercator, ki je večinsko (70%) v lasti Agrokorja, preostanek pa v lasti bank upnic Agrokorja, se nahaja v klinču nasprotnih si interesov med hrvaško vlado in bankami. Pri tem se mu lahko zgodi, da kot še likvidna molzna krava bodisi postane žrtev notranjega izčrpavanja med hčerinskimi družbami Agrokorja, bodisi da ga pokoplje uničevalni tornado »finančnega prestrukturiranja«, kakor bančniki, ki se na posel klientov ne spoznajo, imenujejo svoj recept za uničevanje podjetij.

Pri tem pa se zastavljajo nekatera temeljna vprašanja, kot denimo: ali bi nas Mercatorjeva usoda morala brigati? Je za slovensko gospodarstvo pomembno ali Mercator obstaja ali ne, je pomembno v čigavem lastništvu je in koliko bo od njega ostalo po finančnem prestrukturiranju? Ima tudi Mercator, tako kot banke, zaradi velike mreže dobaviteljev status »too big to fail« (prevelik, da bi ga smeli pustiti propasti), zaradi česar bi bila upravičena nacionalna reševalna akcija?

Če je Mercator res sistemsko pomemben za slovensko gospodarstvo, pa je, preden kdo zavpije »Hop!«, potrebno odgovoriti tudi na vprašanja, koliko je Mercator, če sploh kaj, vreden. Koliko bi stala nacionalna reševalna akcija in kaj bi bilo treba narediti, da bi Mercator po tej sanaciji sploh lahko vzdržno posloval. To so vprašanja, na katera iščemo odgovore v tem članku.

Nadaljujte z branjem→

• Inequality: Fiscal Policy Can Make the Difference – IMF Blog
• Rethinking Monetary Policy in a New Normal – Lael Brainard
• Ten years after the crisis: Looking back, looking forward – VoxEU
• Monetary easing and the Bank of Japan’s balance sheet – VoxEU
• The enduring impact of skilled immigrants – American Economic Association
• Effective rewards for whistleblowing – VoxEU
• Snapshots of the Global Robotics Industry – Tim Taylor
• Industrial robots and inclusive growth – VoxEU
• Growth Without Industrialization? – Dani Rodrik
• Rationality and Rabbit Holes – Paul Krugman
• Formal Jobs and Decent Work – Tim Taylor
• Centrists – become Marxists – Chris Dillow
• Services trade liberalisation and global imbalances – Bank Underground

Saša Vidmajer je danes v Delu zadela bistvo dogajanja v Evropi v zadnjem desetletju:

Razkol, ki ga gledamo, kaže, kako različno Evropa razume demokracijo. Ena stran se sklicuje na vladavino prava in ozemeljsko celovitost države, druga na načelo samoodločbe narodov in participacijo državljanov. Med njima je brezkončen konflikt. V Kataloniji ne gre samo nacionalno državo, podobno kot na vrhuncu dolžniške krize v Grčiji ni šlo samo za dolg. V samem bistvu obojega je demokracija.

Zadela je to, česar se takrat, ko smo uvajali evro, ne leta 1999 v EU in ne leta 2007 v Sloveniji, nismo zavedali. Da namreč uvedba skupne valute pomeni, da bo treba odpraviti ne samo nacionalno suverenost, ampak tudi demokracijo v državah članicah. Skupna valuta ne pomeni samo očitnega – da se je treba odpovedati svoji lastni valuti in suverenosti pri izvajanju monetarne (in posledično tudi fiskalne) politike. Pomeni tudi, da ko asimetrični šok (lokalna kriza) prizadene eno ali nekaj držav, bodo zaradi nezmožnosti reagiranja s specifičnimi ekonomskimi politikami na krizo samo v tej državi ali državah, prebivalci teh držav utrpeli večje gorje kot bi ga, če bi država imela svojo valuto in s tem suverenost nad ekonomskimi politikami. Suverena država bi lahko s ciljanimi politikami omilila krizo in gorje svojega prebivalstva, skupna monetarna unija pa pomeni enotne politike za vse. Še več, pomeni skupna pravila in sankcioniranje odstopanj od teh pravil.

Nadaljujte z branjem→

Od leta 1948, ko je Paul Samuelson v učbeniku Economics izvedel neoklasično sintezo, se ekonomija v prvem letniku študija ekonomije uči praktično na isti način: kot Marshall + Keynes. Se pravi, da je osnova 127 let stara knjiga Alfreda Marshalla Principles of Economics (1890) s koncepti ponudbe in povpraševanja, mejne koristnosti, stroškovne funkcije ter popolne konkurence kot ideala, ki jo je Samuelson dodelal s konceptom agregatnega povpraševanja in nepolne zaposlenosti iz Keynesove General Theory of Employment, Interest and Money (1936). Zraven so sicer kasneje prilepili še nekaj razširitev, kot je denimo (na trgu dela) negativna vloga sindikatov in minimalne plače.

In ko študenti naredijo izpit iz mikroekonomije v prvem letniku, imajo občutek, da lahko vse razložijo s konceptom ponudbe in povpraševanja v svetu s popolno konkurenco, kjer sta napoti optimalnemu rezultatu samo ta preklemana država in njena regulacija ter sindikati, zaradi česar se na trgu ne more uveljaviti popolnokonkurenčno ravnovesje.

Nadaljujte z branjem→

Pred mesecem in pol sem v postu Zanimivo ozadje novih lastnikov Pop TV in glavobol za državo nakazal na morda najbolj problematičen prevzem v novejši zgodovini Slovenije, in sicer na prevzem družbe PRO Plus, ki je med drugim lastnica Pop TV in Kanala A ter njunih tematskih programov, s strani Skupine United Group, ki je hkrati že lastnica telekomunikacijskega podjetja Telemach. S tem prevzemom PRO Plusa s strani Skupine United Group pride do nevarne – dostopovne in vsebinske – integracije telekomunikacijskega in medijskega trga, pri čemer ima ponudnik dostopa do telekomunikacijskih storitev (Telemach ima 44% tržni delež pri dostopu do interneta prek optičnega omrežja in dvotretjinski (2/3) tržni delež pri storitvah kabelske televizije) dominantni (monopolni) položaj tudi pri ponudbi medijskih vsebin in oglaševalskih storitev (PRO Plus prek svojih TV družb in programov obvladuje 75% slovenskega TV trga in 48% gledalcev).

Če se je še pred mesecem in pol, ko sem pisal o tem, zdelo, da kaj takšnega v naši državi ne more uspeti, saj je dobesedno nevarno (pa ne samo zaradi monopola, pač pa tudi, ker ta monopol nad ponudbo vsebin in dostopom do te ponudbe kontrolirajo Američani, slednji pa so v ta namen angažirali nekdanjega poveljnika ameriških vojaških sil in nekdanjega vodjo ameriške osrednje obveščevalne službe CIA generala Davida Petraeusa), se je to vendarle zgodilo. Državni uradnik Adem Skender na Ministrstvu za kulturo, ki je sicer sociolog in ne pravnik,  je namreč izdal odločbo, da družbi Pop TV in PRO Plus, pri čemer ima slednja v 100% lasti družbo Pop TV, nista povezani družbi in da zato skupina United Group kot kupec družbe Pro PLUS, ki ima v lasti Pop TV, ne potrebuje soglasja ministrstva za kulturo za prevzem (prag za nujnost pridobitve soglasja je sicer 20% lastniški delež). S to odločbo, ki je v nasprotju tako z zakonom o gospodarskih družbah kot zakonom o medijih, sta uradnik Adem Skender in njegov nadrejeni minister omogočila največji medijsko-telekomunikacijski prevzem v zgodovini Slovenije. S tem sta ostalim operaterjem podpisala smrtno obsodbo. In s tem sta kontrolo nad telekomunikacijskimi stritvami in medijskimi vsebinami dala podjetju, povezanim z ameriško vojsko in tajnimi službami.

Vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je le, ali gre za nesposobnost nekega državnega uradnika in njegovega nadrejenega ministra ali kriminalno ozadje tega dejanja. No, v pravljice sem nehal verjeti kmalu za tem, ko sem shodil.

Nadaljujte z branjem→

Letošnja Nobelova nagrada za ekonomijo je prišla v prave roke … pa čeprav profesorju iz univerze v Chicagu. Ali pa prav zato. Za razliko od svojih kolegov na čikaški univerzi, ki svet in obnašanje ljudi modelirajo mehansko, kot racionalno, algoritemsko obnašanje človeških robotov, povsem enako v vseh situacijah, je Thaler svoje raziskovanje namenil odstopanjem od tega prepričanja. Ali bolje rečeno, opisoval je dejansko obnašanje in odločanje ljudi v vsakodnevnih situacijah, ki nima prav veliko skupnega z racionalnim. Thaler je ekonomijo križal s psihologijo. Nekaj, kar danes imenujemo vedenjska ekonomija (behavioral economics).

Nadaljujte z branjem→

Mokre sanje liberalcev o nepotrebnosti nacionalne države in državne regulacije ter njihovo veselje nad bledenjem nacionalne države v dobi globalizacije so avtodestruktivne. Kot lepo pravi Dani Rodrik v zadnji kolumni, je kapitalizem brez močne nacionalne države mrtev. Kajti le močna nacionalna država mu daje dovolj trden okvir za njegovo delovanje in obstoj. Trg potrebuje pravila, potrebuje vladavino prava in spoštovanje pogodb, potrebuje infrastrukturo, potrebuje redistribucijo in potrebuje trden makroekonomski okvir prek fiskalne in monetarne politike. Na nadnacionaknem nivoju globalnih inštitucij, ki bi lahko prevzeli vlogo nacionalne države, ni. In prav slabljenje moči nacionalne države v dobi ekstenzivne globalizacije je privedlo do zloma socialne in družbene stabilnosti ter naplavilo desničarski populizem.

Stvari smo privedli prek roba vzdržnosti. Bodisi smo dovolili, da se trg razširi prek lastne sposobnosti uravnavanja, bodisi smo sprejeli univerzalna, globalna pravila, ki ubijajo nujno potrebno raznolikost v poteh in načinih razvoja. Potreben je povratek nazaj k močnejši vlogi nacionalnih držav, če želimo ohraniti globalizacijo in sam kapitalizem.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

V parlament je prišel predlog Zakona, s katerim bi ponovno omejili obratovanje trgovin ob nedeljah. Takšno omejitev smo leta 2003 na referendumu pravzaprav večinsko že sprejeli (ob sicer skromni udeležbi), vendar so kasnejše ustavne presoje uveljavitev “ljudske volje” prelagale. Nato pa je bil v letu 2006 sprejet dogovor med sindikati in zbornico, po katerem so ostale trgovine ob nedeljah odprte ob ustreznem nagrajevanju zaposlenih.

Sam sem v vlogi predsednika uprave ene večjih trgovskih družb v Sloveniji ves čas nasprotoval odpiralnemu času trgovin tudi ob nedeljah, čeprav sem bil pri tem med kolegi (trgovci) bolj kot ne osamljen. Zato trgovine Merkurja v času mojega mandata (do 2010) ob nedeljah niso bile odprte. Razlog je bil deloma v ekonomiki, saj z zaslužki skoraj nismo pokrili dodatnih stroškov. Dodatno pa tudi nisem videl nuje, da bi zaposlene obremenjevali še ob nedeljah. Nasploh sem mnenja, da je prosti čas bolje preživljati v naravi kot pa s hojo po trgovinah. Seveda moram priznati, da mi kot potrošniku daljši čas obratovanja odgovarja in občasno zaidem vanje tudi ob nedeljah – a ne bi bilo nobene večje katastrofe, če tega ne mogel.

Nadaljujte z branjem→