Če bi sklepali po prvem razpisu za gradnjo 2. tira, in sicer pri razpisu za gradnjo dostopnih cest, bi lahko bila končna investicijska vrednost gradnje 2. tira bistveno cenejša. DRI je za pripravljalna dela, izgradnjo dostopnih cest, v investicijskem programu (IP) namenil 23.31 mio evrov (brez DDV). Ponudbe, ki so prispele na razpis, pa se (brez DDV) gibljejo med 11.87 mio in 18.45 mio evrov (glejte tabelo spodaj). Najugodnejši ponudnik (konzorcij Kolektor CPG + Euroasfalt BiH) je glede na ocenjeno investicijsko vrednost teh del ponudil kar 50% diskont (11.87 mio glede na predvidenih 23.31 mio evrov). Tudi večina ostalih ponudb je v tem rangu. Najvišja ponudba (Mapri Proasfalt) je za četrtino (26%) nižja od v IP predvidenih stroškov.

Je ta 25% do 50% diskont pri pripravljalnih delih za 2. tir že indikator pocenitve celotnega projekta?

Nadaljujte z branjem→

Da ne bo pomote: nogomet imam rad, vendar kvalitetnega. Naše slovenske “vaške” lige enostavno ne morem spremljati, ker mi želodec ne prenese tako slabega nogometa (vem, vem, kaj boste rekli na to “arogantno” izjavo). Rad pa gledam ligo prvakov ter evropska in svetovna prevenstva, ker pač dosegajo določen minimalni standard kvalitete, ki ne škodi mojemu dobremu počutju in zdravju.

Prejšnji teden, ko je Maribor proti Liverpoolu naredil rezultat 0 : 7, mi je bil ta rezultat povsem logičen. Pač takšna ali še večja je razlika v kakovosti. (ki pa je korelirana s proračuni obeh klubov: Liverpool je imel lani proračun dobrih 400 mio evrov, Maribor pa le 8 mio (v najboljšem, “evropskem” letu 2014 pa skoraj 19 mio evrov). Torej je v najboljšem primeru razmerje v potencialu 1 proti 20).  In kot je rekel trener Maribora (navajam po spominu): po prvi podaji je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Prav iz tega vidika sem prejšnji teden na twitterju zapisal: “Dajmo že enkrat nehat zapravljat čas s tem fuzbalom, ker pač ne znamo. Znamo pa biti konkurenčni v košarki, rokometu, odbojki, smučanju…”. In potem se je začelo…

Nadaljujte z branjem→

Malce punkovsko obarvanega heca na lasten račun s strani finančnikov

• A Stock Market Panic Like 1987 Could Happen Again – Robert Shiller
• Economists: too much ideology, too little craft – Simon Wren-Lewis
• How Neoliberals weaponise the concept of an ideal market – Simon Wren-Lewis
• Oil Price Pass-Through into Core Inflation – FRB
• Figuring out various income inequalities – Branko Milanovic
• Bail-ins and bailouts: Incentives, connectivity, and systemic stability – VoxEU
• The U.S. Economy and Monetary Policy – Janet Yellen
• Has the Wage Phillips Curve Gone Dormant? – FRBSF
• The spread of populism in Western countries – VoxEU
• The Frontman – Economic Principals
• The Incidence of the Obamacare Subsidies – EconoSpeak
• The 1970s Origins of Too Big to Fail – FRB Cleveland

Ženska populacija bralcev tega bloga naj prosim preskoči ta post. Ker sem glih v eni taki družbi, kjer se radi v kvazi-znanstvenem načinu pogovarjamo o preprostih in kompliciranih plateh življenja, je pač nanesla debata tudi na to temo. In spodaj je ena dobra, nazorna razlaga, kaj sploh je na voljo na trgu in kako optimizirati v tem zamejenem polju omejenih možnosti. Ni lahko. Sploh, ker je zadeva dinamična in se vsakih nekaj trenutkov “osveži”.

(No, obstaja še moška verzija tega problema, ampak tam so stvari zelo, ampak res zelo preproste)

Moj prvi največji idol med glasbeniki, Bruce Springsteen, se je odločil, da bo šel po isti poti kot moj drugi največji glasbeni idol, Đorđe Balašević. Springsteen se je odločil, da gre na Broadway predstavljat svojo življenjsko pot, začinjeno z najbolj ganljivimi pesmimi iz svojega repertoarja. Podobno kot je naredil Đole pred dvema letoma.

Na žalost bom ostal samo pri tem, da sem lahko užival Đoletovo življenjsko pot in zgodbe o njegovem dedu, Sprinsteenovega nastopa na Broadwayu pač očitno ne bom videl (šmrc). Mi je pa zelo všeč, ko Bruce (poet delavskega razreda) uvodoma pove, da v življenju ni imel spodobne službe, službe od 9 do 5, kljub temu pa so vse njegove pesmi prav o tem… Težko bolje začneš slačenje pred gledalci.

Nadaljujte z branjem→

Če koga slučajno zanima, tule je prezentacija z mojega današnjega keynote predavanja na Posvetu Združenja bank Slovenije.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika (na osnovi poročila Mednarodne organizacije za delo, ILO) kaže pojavne oblike sodobnega suženjstva v obliki neprostovoljnega zadrževanja na delovnem mestu. Glavna metoda naj bi bilo izsiljevanje z dolgom in visokimi obrestmi (50%) in zadrževanje izplačila plač.

Zanimivo pa se mi zdi, da v tej raziskavi niso ustrezno zajeli sodobnega suženjstva v ZDA in nekaterih drugih državah, kjer so “dolge ure”, strah pred odpustitvijo in omejevanje dopusta standardna oblika civiliziranega sodobnega suženjstva. Resda zaposlenim ne vzamejo potnih listov, jih ne pretepajo in ne grozijo njihovim družinam, toda splošno razširjeno ekonomsko izsiljevanje z ustrahovanjem z izgubo službe je enako učinkovito kot fizične oblike ustrahovanja.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred pol leta sem objavil tekst na temo Agrokorja v katerem se poskušal predstaviti predvsem to, kako se lahko enaki finančni podatki obravnavajo na zelo različen način. Kljub dokaj podobni bilančni sliki koncerna zadnji dve leti, do konca lanskega leta ne bankirji, ne revizorji, niti bonitetne hiše niso izkazovale kakih večjih dilem glede finančnega položaja Agrokorja. V začetku letošnjega leta pa so se pričele pojavljati govorice o problematičnosti poslovanja družbe in še vedno iste bilance so za vse deležnike naenkrat postale zelo sporne. Ker je v finančnem svetu pravilo “črednega nagona” še močnejše, je družbo pred popolno blokado in razpadom lahko začasno rešil samo poseben zakon (“lex Agrokor”). Sledil je natančen pregled poslovanja in v njem so novi revizorji naračunali kar 2 milijardi evrov dodatnih izgub, kapital pa znižali za skoraj nepredstavljivih 3 milijarde evrov. Gre za znesek, ki je na primer blizu obsega neto čistega dobička celotnega slovenskega gospodarstva v lanskem letu (3,5 milijarde evrov).

Nadaljujte z branjem→