Zavrnitev veljavnosti referenduma o zakonu o drugem tiru sama po sebi nič ne pomeni. Za gradnjo drugega tira zakon ni bil potreben in ni potreben. Vlada lahko drugi tir začne graditi tako kot gradi in obnavlja vse ostale avtocestne in železniške odseke, samostojno sproračunskim denarjem ali s sofinanciranjem iz EU sredstev. Za nobenega od teh odsekov ni bilo posebnega zakona, ker to ni potrebno. Ta zakon si je vlada izmislila samo zato, da bi lahko v zgodbo pripeljala Madžarsko in ji podarila del Luke Koper.

Je pa ta zvrnitev nerodna za vlado, ker je razgalila, kako je vlada namerno kršila zakon o referendumih, da bi lahko manipulirala z javnim mnenjem in pri tem nesmotrno trošila javni denar. In ta odločitev prihaja sočasno z vladno blamažo glede naročila makete o drugem tiru, kjer se je prav tako izkazalo, da je vlada manipulirala pri izbiri izvajalcev in da je s poneverjanjem pri točkovanju ponudb izbrala dvakrat dražjega izvajalca.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Včeraj, 12.3.2018, je RTV Slovenija v TV Dnevniku seznanila javnost, da bo Direkcija za infrastrukturo o oddaji naročila za maketo drugega tira Divača-Koper uvedla notranji nadzor. Ta informacija bi morala v javnosti povzročiti zgražanje in ogorčenje. Iz natančne preveritve napak pri oddaji naročila izdelave makete drugega tira, ki je sicer povsem nepotreben kič, je jasno razvidno, da je Direkcija za infrastrukturo – celo, če štejemo njen javni razpis za korekten – neposredno povzročila škodo najmanj v višini razlike med izbrano in najugodnejšo ponudbo, to je znesek 72.732 evrov. Torej državni proračun je oškodovan dejansko za nepotrebne stroške v višini 133.590 evrov, oziroma najmanj za 72.732 evrov.

Nadaljujte z branjem→

Spodaj je še en članek izpred 5 let, ki ga moram reciklirati, ker se očitno rado pozablja, da situacija glede nastanka bančne luknje ni črno-bela. Niti črno-rdeča, niti rumena (SDS-ovska). Danes vsi radi pozabljajo, da so v kopanju bančne luknje sodelovali vsi, ki so imeli priložnost: levi, desni, sredinski, rdeči, črni, rumeni in nevtralni. Poglejte si spodnje podatke, preden se skregate z menoj po ideološki liniji. (In ne pozabite, spodnji komentar je bil izvorno objavljen februarja 2013)

V zadnjem mesecu se je močno razplamtela politična debata o tem, kdo je najbolj naluknjal slovenske banke – levica ali desnica. Predsednik vlade Janez Janša je bil glede nastanka bančne luknje zelo kategoričen: “Sestavlja jo 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov Foruma 21. Luknja ima jasno prepoznavne botre in barvo.” Pri tem naj bi svoje trditve utemeljeval na strogo zaupnem gradivu Banke Slovenije “Stanje v slovenskem bančnem sistemu” o stanju slabih terjatev bank konec maja 2012. No, poročilo je seveda že septembra lani pricurljalo v javnost. Nerodno pa je, da številke o največjih dolžnikih, milo rečeno, ne potrjujejo trditev Janeza Janše.

Nadaljujte z branjem→

Mirko Troha

Prejšnji teden je maketo 2. tira predstavil sam predsednik vlade Miro Cerar. Če smo prej samo domnevali, da je šlo pri oddaji naročila za nekaj sumljivega, smo po pregledu meril za oceno ponudbe  ugotovili, da je prišlo do velike napake pri izboru ponudnika za izdelavo makete 2. tira s strani Direkcije za infrastrukturo (DRSI), ki jo vodi Damir Topolko. Izbran je bil manj ugoden ponudnik, in to na podlagi tako očitne računske napake, da jo je videti iz letala.

Merilo za izbiro najbolj ugodne ponudbe je določalo, da je najbolj ugodna tista ponudba, ki zbere največ točk. Kriterija sta bila dva:

1. Cena,
2. Kvaliteta izdelave manjšega modela makete velikosti 50x70cm.

Pri kriteriju cene je bilo možno zbrati 100 točk, pri kriteriju kvalitete je bilo ravno tako možno zbrati 100 točk.

Pri kriteriju cene je bila določena formula za določitev točk naslednja:

Nadaljujte z branjem→

Deset (10) let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno. In  dobrih pet (5) let po prvi objavi “razkritja ključnih krivcev” znova razkrivam glavne krivce za bančno luknjo. Tukaj so, med nami in v nas.

Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. *

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

“Kdo ima koristi od visoke gospodarske rasti?” je v zadnjem času verjetno eno najbolj pogosto postavljenih vprašanj. Ljudje imajo občutek, da se visoka rast v njihovih žepih praktično ne pozna, vzporedno pa posamezne interesne skupine vidijo v tej rasti priložnosti za izjemna povečanja svojih dohodkov. Na drugi strani pa gospodarstvo in tudi politika opozarjajo, da v dobrih letih ne smemo vsega potrošiti, temveč je potrebno dati tudi kaj na stran za slabša leta, ki bodo nedvomno ponovno prišla, pa tudi samo stanje vseeno še ni tako bleščeče. Poglejmo zato, kaj se dogaja s to rastjo oz. kdo je dobil 2.9 milijarde evrov, kolikor je bil lanski BDP Slovenije višji v primerjavi z letom 2016 (nominalno je bil višji namreč celo za 7 %, v stalnih, primerljivih cenah pa za 5 %).

Nadaljujte z branjem→

• The Most Dangerous Man in Europe Is Jens Weidmann – Simon Tilford
• The productivity slowdown and labor’s income share – Equitable Growth
• The Macroeconomics of Trade War – Paul Krugman
• Oh, What a Trumpy Trade War! – Paul Krugman
• Krugman’s Taking Your Questions on Trade – New York Times
• E.U. Pledges to Fight Back on Trump Tariffs as Trade War Looms – New York Times
• Keynes on the Sequencing of Economic Policy: Recovery and Reform in 1933 – NBER
• Publicly funded applied research pays off – VoxEU
• The Real Engine of the Business Cycle – Amir Sufi & Atif Mian
• Will China Out-Innovate the West?- Edmund S. Phelps
• The Blockchain Pipe Dream – Nouriel Roubini & Preston Byrne
• How Will the U.S. Fund its Twin Deficits? – Brad Setser
• Saving the heartland: Place-based policies in 21st Century America – Larry Summers
• Barro v. Furman: Macroeconomic effects of the 2017 tax reform – Brookings
• Cochrane Fails to Make His Case for the Trump Tax Cut Again – EconoSpeak

Zanimivo v zvezi z maketo 2. tira je tudi dejstvo, da je bila izbrana ponudba, ki je bila več kot 2-krat dražja in ki je bila vseeno označena kot “ekonomsko ugodnejša ponudba“. Tukaj je razpis za izvedbo makete, tukaj pa je sklep o izbiri ponudnika.

Kot je razvidno, je naročnik tehtal med dvema ponudbama. Najcenejšo ponudbo je oddalo podjetje RPS d.o.o. (60,851.16 evrov, DDV vključen), najdražjo pa podjetje ART REBEL 9 d.o.o. (139,590.00 evrov, DDV vključen). Podjetje RPS je torej ponudilo ceno, ki znaša zgolj 45.5% ponudbene cene podjetja ART REBEL 9. Kljub več kot dvakrat nižji ceni pa je podjetje RPS od skupno 100 točk dobilo le 97.57 točk, konkurent pa vseh 100 točk. Zanimivo. Skrajno zanimivo.

Nadaljujte z branjem→

… je tisti, ki zna Trumpovo intuicijo spraviti v koherentno ekonomsko zgodbo. In Peter Navarro si res zasluži letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Vendar, da ne bi mislili, da je kaj drugače pri ostalih ekonomistih – svetovalcih. Le da imajo šefe, ki so manj nori od Trumpa.