Deset (10) let po začetku naše finančne krize je vprašanje Kdo je kriv za bančno luknjo? še vedno ali znova aktualno. In dobrih pet (5) let po prvi objavi “razkritja ključnih krivcev” znova razkrivam glavne krivce za bančno luknjo. Tukaj so, med nami in v nas.
Spodnji (recikliran) zapis ilustrira nastanek bančne luknje in identificira krivce. *
Zanimivo je, da skoraj pet let po izbruhu finančne krize v Sloveniji še vedno straši fantom bančne luknje. Lepo je sicer, da je oblast ta fantom vsaj legitimizirala, ga prepoznala kot problem in lepo je, da ga je sedanja vlada začela reševati s konkretnim projektom slabe banke. Problem pa je v tem, da se temu fantomu dodaja pridih misterioznosti in zarote. Fantom dobiva politično barvo. Pa vendar so stvari relativno preproste, če pogledamo številke. Preproste so tudi, če pogledamo imena za številkami ter odgovornosti zanje.
Če želite razumeti nastanek slovenske bančne luknje, je dovolj pogledati denimo poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti in njena letna poročila. Za začetek si velja pogledati bilanco stanja slovenskega bančnega sistema v zadnjem desetletju. Kot si lahko pogledate v tabeli, se je »kreditni ples« začel po letu 2004. Do tega leta je bil slovenski bančni sistem zelo plitek. V letih 2002 – 2004 je denimo bilančna vsota celotnega bančnega sistema dosegala le 85% do 87.5% BDP, kar je bistveno pod EU povprečjem. Bilančna vsota je sicer naraščala, vendar le za okoli dve milijardi evrov letno in le nekoliko hitreje od rasti BDP.
Nato pa se je z letom 2005 začel »ples«, če si smem sposoditi izraz Natea Silverja, avtorja čudovite knjige The Signal and the Noise (2012). Med letoma 2004 in 2008 se je obseg bilančne vsote slovenskih bank natanko podvojil. Povečal se je za 23.8 milijarde evrov ali povprečno za 6 milijard evrov letno. Gledano relativno glede na BDP, se je bilančna vsota bank povečala za 43% bolj kot se je povečal BDP v istem obdobju. Večina tega povečanja bilančne vsote bank, dobrih 20.5 milijard evrov, je šla na račun povečanja kreditov nebančnemu sektorju. Od tega pa 80% oziroma dobrih 16 milijard evrov odpade na povečanje posojil podjetjem in gospodinjstvom. Podjetja so najela za skoraj 12 milijard evrov dodatnih kreditov, gospodinjstva pa za dodatnih 4.2 milijarde evrov.
Od od so prišle te silne milijarde? Če pogledate vire sredstev, je skoraj 15 milijard evrov prišlo s kreditiranjem med bankami. Od tega pa skoraj 12 milijard evrov s krediti, najetimi pri bankah v tujini. Le slabih 6 milijard evrov virov za kreditno ekspanzijo je prišlo iz povečanih vlog nebančnega sektorja. Kot zanimivost lahko navedemo, da je večina povečanja kreditov gospodinjstvom bilo pokritih s povečanjem vlog gospodinjstev pri bankah (4.2 proti 3.6 milijard evrov). Nasprotno pa so podjetja najela za skoraj 12 milijard evrov kreditov, njihove vloge v bankah pa so se povečale za manj kot milijardo. Razlika – 11 milijard evrov – je torej nastala večinoma tako, da so slovenske banke najele kredite v tujini in jih nato posredovale naprej podjetjem pri nas.
Bilanca stanja slovenskega bančnega sistema, 2002-2008 (v mlr. EUR)
Opomba: v tabeli so samo nekatere glavne postavke iz bilance stanja, ki so ključne za razumevanje zgodbe.
Vir: Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, 2007 in 2009.
Slovenski kreditni bum se je torej zgodil v obdobju zgolj štirih let – 2005 – 2008. Kot lahko vidite na sliki, je leta 2009 sicer bilančna vsota še nekoliko porasla, toda dolg podjetij se je povečal le še za 200 milijonov evrov. Zdaj pa že dve leti upada.
Zakaj je prišlo do tega »kreditnega plesa«? Za pojasnitev ni treba posegati v nobeno ezoteriko ali na polje teorij zarot. Denimo, kreditnega buma ni sprožila tedaj pravkar imenovana prva vlada Janeza Janše, niti neke nadnaravne sile, niti »strici iz ozadja«. Pač pa se je kreditni bum sprožil zaradi kombinacije nekaj dejavnikov.
Prvič, Slovenija je z majem 2004 vstopila v EU, s tem pa se je politično tveganje za Slovenijo avtomatsko zmanjšalo. Pribitek na politično tveganje po maju 2004 je padel na raven sosednjih držav. Če denimo pogledate donose slovenskih 10-letnih obveznic, boste opazili trend upadanja pred vstopom v EU, po vstopu v EU pa so donosi slovenskih obveznic skorajda popolnoma enaki in korelirani z donosi italijanskih (vse do junija lani). To seveda po drugi strani pomeni, da so se viri tujih sredstev (bančnih kreditov) za slovenske subjekte močno pocenili. Slovenske banke so lahko začele najemati poceni kredite v tujini in jih s pribitkom posojati naprej.
Drugič, slovenski nepremičninski trg je bil lačen novih projektov, povpraševanje je močno presegalo ponudbo. Nenaden dostop do poceni denarja je povečal zanimanje investitorjev na nepremičninske projekte, ki so jih seveda financirali z najemanjem bančnih kreditov.
Tretjič, po letu 2004 se je začelo obdobje visoke konjunkture v svetu, kar je spodbudilo povpraševanje po slovenskem izvozu. Prihodki in dobički slovenskih podjetij so začeli naglo rasti. To pa je za seboj potegnilo tudi hitro rast naložb podjetij v nove zmogljivosti. Tudi te naložbe so se financirale z najemom bančnih kreditov.
Toda ta visoka konjunktura in hitra rast dobičkov je za seboj potegnila še četrti dejavnik – to je apetit uprav podjetij najprej po »konsolidaciji panog« (torej prevzemov konkurentov v panogi ali celo širjenje v druge panoge) ter v končni instanci tudi po »konsolidaciji lastništva« znotraj novih holdinških družb. Menedžerji so nenadoma ugotovili, da bi ob nadaljevanju tako visoke rasti donosov utegnili uspeti finančno servisirati tudi prevzem lastnega podjetja. Tudi ti krediti za prevzeme drugih podjetij in za menedžerske odkupe so se financirali skorajda izključno z bančnimi krediti.
In petič, nekaj – eno petino – pa smo k temu bumu prispevali tudi mi potrošniki. Večina gospodinjstev si je ob nenadnem znižanju bančnih obrestnih mer omislila novo nepremičnino ali pa vsaj avtomobil.
Slika: Bilančna vsota bank in zadolženost podjetij
Vir: Banka Slovenije, Poročilo o finančni stabilnosti, 2007 – 2012.
Z drugimi besedami, v tem »plesu« smo vsi sodelovali, nekateri bolj, drugi manj. Toda ne glede na to, da smo vsi sodelovali, še ne pomeni, da smo vsi enako krivi za sedanjo bančno luknjo. Hočem reči, na tem plesu je bil nekdo »odgovoren za glasbo« – kakšna glasba se bo igrala, kako glasna bo in koliko časa se bo igrala. In »odgovorne za glasbo« lahko brez vsakega sramu poiščemo med med regulatorji, bančniki in lastniki bank.
Pri regulatorju je še najmanj težav. Če pogledate zgornjo sliko in če prebirate mesečne biltene Banke Slovenije, njena vsakoletna letna poročila in vsakoletna poročila o finančni stabilnosti, dejansko ne morete mimo dejstva, da so preprosto popolnoma ignorirali kreditni bum. Ignorirali so izjemno hitro rast kreditov in zadolženosti podjetij, čeprav so v poročilih centralne banke natančno popisani. Kreditna aktivnost bank je v obdobju 2005 – 2008 rasla med 25 in 30% na letni ravni, BDP pa v povprečju le za 5.1%. Torej so krediti rasli za 5 do 6-krat hitreje. Normalno oziroma vzdržno razmerje je, da kreditna aktivnost bank narašča dvakrat hitreje od nominalne rasti BDP. Ob upoštevanju inflacije je kreditna aktivnost torej še vedno rasla vsaj dvakrat hitreje, kot je bilo normalno in vzdržno. Centralna banka pa ni naredila ničesar.
Še več, z januarjem 2006 so v veljavo stopili mednarodni računovodski standardi (MSRP) tudi za banke, ki so relaksirali zahteve glede bančnih slabitev in rezervacij, zaradi česar so banke za približno eno sedmino sprostile obseg slabitev in rezervacij. Dobički bank so zaradi te sprostitve seveda poskočili in seveda so bile banke še bolj zainteresirane ne samo, da se »ples nadaljuje«, ampak da se tempo še pospeši. Ko sem lani pisal o odgovornosti za nastalo bančno luknjo, sem omenil noveliranje zakona o bankah konec leta 2007 ter o zaostrenih kriterijih glede primernih zavarovanj za kreditna tveganja, so me iz Banke Slovenije pisno demantirali. Češ da ni šlo za njihovo lastno pobudo glede zaostritve kreditnih zavarovanj, pač pa da je šlo za uskladitev z novimi predpisi EU. To seveda pomeni še poslabšanje obremenilnega gradiva glede ignorance bančnega regulatorja.
Če si smem sposoditi frazo iz knjige Nata Silverja (2012), ko išče vzorce krivde bonitetnih agencij za popolnoma napačne ocene tveganj pri finančnih derivatih (ko so vedele za veliko tveganje, vendar ga niso resno jemale): »I don’t think they wanted the music to stop«. Tudi naš finančni regulator očitno ni hotel, da se »ples neha«.
Na drugi strani pa lahko krivce tako za »vrtoglavi ples« kot za to, da se ni nehal, ko je bil še čas, poiščemo med bančniki. Je pa tukaj situacija nekoliko bolj kompleksna. Pri bančnikih v tujih ali popolnoma zasebnih bankah ni problema: če so posodili preveč denarja in za to vzeli prenizka zavarovanja, so pač lastnike močno oškodovali. Ampak nas davkoplačevalcev seveda ne briga, kako so s slabimi krediti počistili denimo pri Uncreditu, SKB alu Hypu. Očitno so bili učinkoviti. Skrbi pa nas stanje v bankah, kjer smo – nehote – prek države solastniki in kjer smo ne samo izgubili svoj vložek, pač pa bomo morali še plačati sanacijo bank. Konec leta 2012 se je v bančnem sistemu nabralo za dobrih 7.1 milijard evrov slabih kreditov, kar je približno tretjina celotnega povečanja kreditov v obdobju 2005 – 2008. Od tega jih približno 6 milijard evrov odpade na banke v domači lasti, med njimi pa predvsem na tiste v neposredni lasti države, torej nas.
Če pogledate bilance treh največjih bank v državni lasti (NLB, NKBM, Abanka Vipa), boste videli, da so v letih 2005 – 2008 povečale svoje bilančne vsote za 10.4 milijarde evrov. Znotraj teh dobrih 10 milijard evrov, ki so jih te tri banke plasirale na trg, z veliko verjetnostjo pade teh 6 milijard evrov slabih kreditov. Kako je mogoče, da so se uprave teh treh bank tako močno zmotile pri presoji tveganj, da so okrog polovico vseh kreditov namenile za slabe projekte? Zakaj jih pri tem ni nihče zaustavil? Ustavil bi jih lahko njihov lastnik, torej država v našem imenu. Zakaj država tega ni želela (ali zmogla)?
Je mogoče, da država kot lastnik ni vedela, kaj se dogaja v njenih bankah?
Vidite, tega zadnjega argumenta jaz ne kupim. Me tudi ne zanima, če ni vedela, MORALA bi vedeti. Država ima namreč kot lastnik svoje nadzornike v nadzornih svetih bank. In naloga nadzornikov je, da nadzirajo poslovanje uprav. Za to odgovarjajo s svojim premoženjem. Janševa vlada je vključno z letom 2005 popolnoma prevetrila nadzorne svete treh največjih bank v državni lasti in tja nastavila svoje preizkušene strankarske kadre, v Abanki pa je zamenjala tudi upravo. Kam so denimo gledali strankarski kadri Igor Marinšek (SDS), predsednik nadzornega sveta NLB in Peter Ješovnik, podpredsednik nadzornega sveta NLB? Kam so gledali nadzorniki iz vrst SDS in NSi v nadzornih svetih NKBM in Abanke?
Kam? Preprosto, gledali so stran. Zakaj? Ker tudi vlada kot lastnica »ni hotela, da se ples neha«. Zakaj ne? Odgovor je bolj preprost, kot si mislite in ni povezan s političnimi barvami: ko so kreditni odbori ali leasinški oddelki v bankah odobravali kredite ali leasinge, so jih odobravali vsem. Tako popolnoma nedolžnim ali osebnim znancem kot tudi levim, sredinskim in desnim. Pri teh zadnjih kategorijah je bila ta pripadnost zaradi rizičnosti projektov toliko bolj pomembna. Bila je ključna za odločitev o odobritvi. Zato boste v konglomeratu slabih terjatev v višini 6 milijard evrov našli vse.
Ob »običajnih osumljencev« iz vrst gradbenikov (SCT, Primorje, Vegrad in vrst drugih) ter ljubljanskih Stožic, boste našli tudi kopico takih, ki so tesno povezani s prejšnjo vlado. Našli boste denimo kredite mariborski cerkveni gospodarski združbi v višini okrog 600 milijonov evrov. Našli boste kredite za Istrabenzov poskus prevzema Petrola in poskus prevzema Istrabenza s strani Bavčarja (ki ga je nadziral generalni sekretar vlade Božo Predalič). Našli boste kredite Časarjevi upravi v Luki Koper (okrog 200 miljonov evrov, našli boste kredite Lovšinovi upravi v Intereuropi (okrog 150 milijonov evrov). Oba je nastavila prejšnja Janševa vlada in oba so nadzirali nadzorniki iz vrst strank tedanje vladne koalicije. Našli boste kredite za prevzem Merkurja, ki sta mu pri prevzemu močno pomagala državna Kad in Sod (oba so vodili kadri zvesti SDS). In tako naprej.
To je najbolj preprost odgovor na vprašanje, zakaj državni lastniki niso hoteli bolje nadzirati svojih bank. Niso hoteli, da se ples konča. Ples za njihove fante.
Zapitek za ples v višini 10 milijard evrov – za 6 milijard evrov bančne luknje in za 4 milijarde evrov izgubljenega BDP v vmesnem času – pa bomo plačali vsi. Tako za »leve« kot za »desne« zgrešene projekte, kot tudi za povsem politično nevtralne zgrešene projekte. Ker nekdo, ki bi moral, ni dobro opravil svojega dela. Še več, katastrofalno slabo ga je opravil.
In še več, namerno ga je slabo opravil.
________
* Izvorno objavljeno v Finance Weekend, 14. februar 2013
DAMIJAN blog 
Spoštovani, moj komentar k vašem takratnem članku je dandanes še veliko bolj aktualen. Krizni redosled, kot ga opisujete, je že vsaj nekoliko prodrl v zavest politike in javnosti. Zavedanje o obstoju strokovno pravnega orodja (Kodeks poslovnofinančnih načel + Zakon o finančnem poslovanju + ZGD + Zakon o bankah) pa je še vedno nikakršno. Obstoj tega instrumentarija dosledno ignorirata, poleg institucij, tudi ekonomska in pravna stroka in ponujata, poleg ostale “romantične” izraoslovne šlamastike, še izraz “gledanje stran”.
Z uveljavljanjem že tedaj konkretno obstoječih pravno ekonomskih orodij (ali če je drugim in stroki ljubše – z “gledanjem naravnost”) bi lahko krizo preprečili. Z uporabo teh orodij pa bi lahko malomarna ravnanja tudi učinkovito sankcionirali in vsaj za bodočnost vzpostavili ekonomsko pravni procesni standard finančnega poslovanja. Pa se po tej plati ni naredilo čisto nič. Obstoj možnosti učinkovitega ukrepanja ter učinkovitega sankcioniranja se popolnoma ignorira, celo v stroki. To pa je še eno “gledanje vstran”, da še jaz uporabim ta nič poveden izraz. Zgleda kakor da se iz krize nočemo nič naučiti.
Moj komentar na vaš članek iz leta 2013:
G. Damijan, točno tako je kot pišete. Zakaj se temu enostavno ne reče malomarnost in hujša malomarnost (opustitve dolžnih ravnaj in dopustitve slabih ravnanj, hujša malomarnost je tudi izenačena s kaznivim dejanjem). Takšen način dela (pa ne glede na to ali gre za leve ali desne ) je možno sankcionirati in zahtevati vsaj odškodninsko odgovornost. Pa še obratno dokazno breme je – fantje morajo sami dokazati, da so delali skrbno in po pravilih stroke (ZGD+ZFPPIPP+KPFN). To velja tako za banke kot podjetja in ostale institucije. Tako preprosto je to.
Vi pa pravite, da je še huje in da so fantje imeli tudi namen. To pa je enako kriminalu. Torej ali je “naša” kriza v večjem delu kriminalno ali vsaj odškodninsko pregonljivo dejanje ne pa neka sistemska oziroma ciklična usojenost ?
G. Damijan, ob vsem tem ne smemo pozabiti tudi odgovornost revizorjev. Le ti so k spoštovanju in uporabi KPFN direktno zavezani. Ko gre za malomarnost njihovega dela, ZGD za revizorje predvideva neomejeno odškodninsko odgovornost.
Ob vsem tem se človek še nehote vpraša, zakaj toliko eminentnih domačih in tujih ekonomistov uporablja “mehčalne” in z vidika stroke kot tudi sistema nepomenske izraze kot so: napake, zdrsi, površnosti, veselice, sistemska usojenost, sadovnjak gnilih jabolk, napačne presoje, ohlapnosti….in ogromno je še podobnih cvetk, ki samo zamegljujejo in prikrivajo bistvo.
Lep pozdrav Igor
Všeč mi jeVšeč mi je
Ločiti moramo 3 zadeve:
1. prekomerno zadolževanje pri tujih bankah, o katerem piše Damijan; slabi krediti so bili seveda zelo odvisni od kakovosti zavarovanj zanje (navadno dvakratnik kredita – npr. pri Celjski borzni hiši bi zavarovanje z delnicami Letrike ob prodaji Mahleju več kot pokrilo dolg, če ga ne bi prej prenesli na DUTB, stečaj ne bi bil potreben);
2. malverzacijo ocene kapitala ob koncu leta 2013 v pretežno državnih bankah, s katero so razlastili ter izbrisali delničarje in podrejene obvezničarje (gospodarski kriminal);
3. državno dokapitalizacijo bank, s katero so npr. pri NKBM podarili tujemu kapitalu 430 mio EUR davkoplačevalskega denarja in vse bodoče dobičke banke (kupovanje dobrih služb v EU, za guvernerja tudi imunitete pred sodnim pregonom).
Peter Glavič
Všeč mi jeVšeč mi je
Spoštovani g.Glavič, vaš zapis je glede na mesto objave videti kot odgovor na moj komentar. Po vsebini vašega zapis pa sodim, da gre pri tem najbrž za pomoto, saj se nikjer ne nanaša na moj zapis. Verjetno ste komentirali izvorni članek JPD, pa se vam je mesto objave komentarja ponesrečilo.
Lep pozdrav Igor
Všeč mi jeVšeč mi je
Bravo, Jože. Da dodam še malo:
“Ker nekdo, ki bi moral, ni dobro opravil svojega dela. Še več, katastrofalno slabo ga je opravil.
In še več, namerno ga je slabo opravil.”
Vprašanje je zakaj? Zakaj niso hoteli “music to stop”?
Zato ker so hoteli ne glede na škodo , ki bi jo s tem prizadeli nacionalni ekonomiji, dobiti 2.mandat. To bi bil pogoj za dokončno ideološko in politično-interesno-gospodarsko preobrazbo družbe. Za ta namen pa nobeno sredstvo in noben strošek ni bil prevelik.
Tudi jaz sem na začetku mislil, da je šlo pač za neprevidnost, preveliko željo izkoristiti priliko, ko se je ponudila z zmago na volitvah. E, ni bilo tako.
Kranjec et co. so zavestno dovolili pumpanje kreditov. Še več, pospešili so jih po polletju 2007, ko se je kriza na zahodu že začela. Največja rast kreditov nemenjalnemu sektorju je bila 2008, ko je bil ves svet že povsem trd od groze pred prihajajočo krizo. Vsa zunanja opozorila (vem za tista Velja Boleta) in notranjih služb so zavestno prezrli. Nekaj je popolnoma jasno. Če bi BS opravila svoje delo tako kot treba in kar je njena vloga po Zakonu, krize ne bi bilo. Odgovornost je popolnoma jasna
Kaj pa Bajuk. Moral bi vedeti. Finančni minister ne more biti kdorkoli. Mora biti iz stroke. Mora biti veščak. Če ni, ga to ne opere krivde. Preveč mu je bilo všeč sončiti se v soju pohval EU. Pohval za posredno uničenje slovenske monetarne samostojnosti. Gre za verjetno enega najslabših (poleg Šuštarja) finančnih ministrov v slovenski zgodovini.
Z nečim v prispevku se pa ne strinjam. Slabo poslovanje tujih bank ni samo stvar njihovih tujih lastnikov. Še zdaleč ne. Banke zbirajo in investirajo prihranke nacionalne ekonomije. Kako to delajo ni samo svar njihovih lastnikov. Prav zato je to področje tako regulirano. Mimogrede, po mojih insiderskih podatkih, so tuje banke pri nas neprimerno bolj nasedle kot domače. Samo skrile so bistveno bolj spretno (s prodajo slabih terjatev matičnim družbam) in niso se šle samouničevalne javne kampanje, kar je bil slučaj z državnimi bankami. Zakaj se je to počelo?
Iz večih razlogov. Del politike je hotel prodati banke, da ne bi bile finančni servis nasprotne politične opcije, drugi del bi prodajal za službico na zahodu in pa zato ker so mu na zahodu tako pač naročili, tretji pa zato, da bi ob razprodaji finančnega sektorja, le-tega kupil za bagatelo. Ob tem pa nihče ni mislil na koristi države. Tiste, ki so se temu javno poskušali upreti, npr. minister Križanič, pa so onemogočili z vsemi sredstvi (najbolj njegovi lastni). AUKN-ja tu niti ne omenjam.
Kriza, ki bi se ji lahko z lahkoto izognili oz. bi jo lahko sanirali s kakšnimi pol do 1 milijarde EUR, če bi to naredili pravi čas in na pravi način, se je tako razbohotila do obsega in stroškov, ki jih poznate.
Evo, to je resnica. Kaj pa parlamentarna preiskava? Je samo pesek v oči, ki naj zamegli prave razloge in poskrbi z dolgostjo svojega postopka za zastaranje.
Všeč mi jeVšeč mi je
Članek in komentarja nam preprosto povedano sporočajo, da v Sloveniji nadzorne institucije( nadzorni sveti bank, Banka Slovenije, Računsko sodišče, Ministrstvo za Finance) opravljajo svoje naloge nadzora slabo, ali pa jih celo sploh ne opravljajo. Nadalje je jasno, da organi pregona( kriminalistična policija, tožilstvo,) malomarnega ali namerno škodljivega delovanja uprav in nadzornih svetov bank ne preganjajo v potrebnem obsegu, v posledici česar tudi pravosodni organi -sodišča ne presojajo zlorab ne v civilnih ne v kazenskih postopkih.
Navedeno je možno, ker izvršna in zakonodajna oblast sistemsko ignoriranje pristojnosti in dolžnih ravnanj pristojnih organov dopuščata, ali celo vzpodbujata, zaradi česar se primitivizem upravljanja v javni in zasebni sferi nadaljuje ali celo stopnjuje.
Primitivizem je ključen razlog, da državljani v Sloveniji ne živimo tako, kot si zaslužimo in da se na račun javnega denarja na vrsto načinov( največkrat gre za neko obliko korupcije) čez vso razumno mejo bogatijo privilegirane elite. Te elite diktirajo izvršni in zakonodajni oblasti kaj naj storita, da bo javni interes podrejen privatnim interesom. Izvršna in zakonodajna oblast temu diktatu poslušno sledita.
Posledica takšnega stanja je, da raste neenakost med ljudmi. Tako čedalje več ljudi živi pod pragom revščine, na drugi strani pa ozek krog ljudi, ki zlorablja primitivnost oblasti, enormno bogati.
Všeč mi jeVšeč mi je
Resnica, zakaj se je vse skupaj dogajalo tako kot se je, je bolj enostavna. Janša je imel para vojaški načrt, kako po zmagi na volitvah, ki pa je kratkotrajna, samo 4 leta, s pomočjo tujih kreditov sisematično prevzeti nadzor še nad domačim gospodarstvom, kar bi mu omogočilo dolgotrajno oblast. Najprej je na ključna mesta postavil svoje poslušne «vojake» (Bajuka, Kranjca, itd.), nato jim je zaukazal, da naj sistematično obidejo vse zakonske varovalke, ki v vsakem sistemu preprečujejo ravno to, kar so se namenili izvesti, nato je prekanaliziral toliko tujih kreditov, kolikor jih je rabil, k svojim vojakom v gospodarstvu (pa še malo k svojim ideološkim sponzorjem, katoliški cerkvi), kar naj bi mu omogočilo dolgotrajen nadzor nad Slovenijo. Vendar se je v svoji vojaški preproščini uštel, ker za normalno delovanje ekonomije le rabiš še nekaj drugih znanj, recimo ekonomije, da vse skupaj deluje. Ker pa je izbiral vojake ne po strokovnosti, ampak po poslušnosti, se je njegov tako imenitno načrtovani «civilizirani državni udar» izjalovil. Da se spozna na ekonomijo kot zajec na boben, je potrdil v drugem mandatu, ko je s svojo varjanto «austerity» dotolkel slovensko ekonomijo in bančni sektor. Je pa vpeljal v slovensko politiko tudi za druge stranke vabljiv princip, da z zmago na volitvah dobiš za nagrado celo državo in z njo počneš kar se ti zahoče.
Ali vso to šlamastiko imenujemo napačna ekonomska politika, kriminal ali prikrit državni udar, je manj pomembno. Pomembno je, da take stvari sproti razkrinkujemo in v bodoče preprečimo.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago, če kaj, si prizadevam za intelektualno poštenost. In tukaj moram še enkrat povedati, da nimaš prav. Zelo daleč od tega, da bi imel rad JJ, vendar mu te celotne krivde za bančno luknjo ne moreš nakopati. Ni pošteno, da enostransko prikazuješ stvari in da mainpuliraš. Treba je biti objektiven.
JJ je kriv toliko,
(1) kolikor je kot predsednik vlade v tistem obdobju dopuščal slab nadzor nad bankami v državni lasti (prek svojih ljudi v NS), (
2) kolikor je neposredno ali posredno omogočil “njegovim” kadrom, da so ropali v posameznih podjetjih in se za to še zadolževali pri bankah v državni lasti (tedaj Luka Koper, Intereuropa, Istrabenz itd.), in
(3) kolikor je pomagal Cerkvi ter subjektom na levici ali zgolj (nevtralnim menedžerjem), da so se lahko zadolževali za nakupe deležev, prevzeme in nepremićninske projekte (glej denimo pomoč levemu Šrotu ri nakupu deleža v Marcatorju in prevzemanju Laškega, ali pomoč levemu Bohoriču glede Save in glede privatizacije Markurja prek paradržavnih Kad in Sod itd.)
Nikakor pa ne drži, da je Janševa krivda, da so slovenske banke takrat v tujini najele za 12 mlr evrov kreditov. To so in to bi naredile tudi brez njega. Kdorkoli bi bil na oblasti, ker so pač bile takrat takšne razmere (poglej mojih 5 točk zgoraj) in ker BS ni opravljala svojega dela. Pa ne samo pod Kranjcem, ampak prej, ko je bil guverner še Gaspari. Gaspari je bil guverner med aprilom 2001 in julijem 2007 in v času njegovega mandata so slovenske banke v tujini najele za dodatnih 12 mlr evrov kreditov. Ko je prišel Kranjec, so banke v tujini najele le še za dobri 2 mlr. evrov kreditov – do konca 2008 (glej zgornjo tabelo).
Bančna luknja ni samo leva, ni samo desna, je tudi sredinska, rdeča, črna, siva in nevtralna. Poglej moj komentar izpred 5 let. Kakorkoli pogledaš, v tej bančni luknji najdeš vse.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože , se strinjam s Tabo. Res pa je, da so tuje banke pri nas kreditno ekspanzijo pumpale relativno bolj kot domače. In to se pogosto pozablja.Tudi v NLB so bili Belgijci glavni faktor, ki je zahteval hitro rast bilančne vsote. Zakaj? Zato, da bi napihnili dobičke pred prodajo lastnega deleža. Kolega iz AUKN je prišel iz Risk managementa iz NLB. Spomnim se kako sem mu na začetku njegove službe dejal; “Še dobro da so Belgijjci verjetno bremzali rast kreditov v NLB, drugače bi bilo verjetno še huje” Odvrnil mi je: “Kredite so vzpodbujali Belgijci, bremzali smo jih Slovenci.” Kasneje so se njegove besede potrdile. KBC je kontrolirala tako člana uprave za upravljanje s tveganji kot tudi predsednika komisije NS za upravljanje s tveganji.
Tuje banke, razen SKB, so vse povečevale kredite bistveno hitreje kot slovenske državne bank, s tem, da so ekspanzijo financirale s krediti iz tujine. Ko je prišla kriza so kredite našim podjetjem prve odtegnile. Spomnim se reka, ki je takrat na začetku 2009 krožil med nami financarji. Takole je šel: “Če boš imel kredit pri domači banki boš preživel, če pri tuji, ti ne bo podaljšala kredita”.
Tuje banke so v krizi najprej reševale matice, šele potem same sebe s tem, da so dosegale kapitalsko uztreznost predvsem z nižanjem obsega kreditov in ne povečevanja kapitala.
Všeč mi jeVšeč mi je
Jože,
Če pogledamo padec BDP v pokriznem letu 2009, ki je bil pri nas dvakrat večji kot pri drugih državah, gre ta dodatna polovička na račun (zlo)namernih kombinacij aktualnih oblasti, ki sem ga popisal zgoraj. Res, da se je ta kultura prisvajanja državnega pričela že nekaj prej v LDS (po Drnovškovem odhodu in kar je povzročilo najprej razkol in nato propad LDS), vendar ni bila tako izrazita kot kasneje pod JJ, predvsem pa ni povzročila ekonomskega zloma drżave. Obratno, vsi ekonomski kazalci so kazali v pozitivno smer (predvsem rast produktivnosti in zadolženost). Očitno so «levi» to počeli pametneje. Tudi Ropova vlada je pustila JJ vladi kar dobro zapuščino, skupaj z Mramorjevim memorandumom, kaj storiti ob prevzemu evra. Kakorkoli, JJ vlada je bila na oblasti in odgovorna za vse, kar se je dogajalo.
Vendar, da ob opisovanju preteklega dogajanja ne spregledamo bistva in s prevelikom opisovanjem detajlov, drugače rečeno strokovnostjo, prezremo prave vzroke, poudarjam, da so slabi nameni odgovornih, kombinirani z nestrokovnostjo in primitivnostjo, povzročili prekomerno škodo. Če se izrazim drugače, pri ocenjevanju tako kompleksnih družbenih dogodkov, kot je bila pretekla kriza v Sloveniji, moraš uporabiti širši nabor znanj, tudi psihologije, sociologije in filozofije/morale, da lahko celovito oceniš vzroke.
Zato je treba po moje sproti in neusmiljeno opozarjati na vdor nepoštenja/morale, nestrokovnosti, primitivizma in pohlepa v področje upravljanja države. To, kar v bistvu že počnemo, na primer pri 2T. Kdo bo rekel, da sem naivni idealist, vendar po dolgotrajnih izkušnjah zadnjih 45 let ugotavljam, da nam drugega ne preostane.
Ima kdo boljši recept?
Všeč mi jeVšeč mi je
Jaz se bom še ntič ponovil – kdaj bomo dobili sistem, kjer bomo pustili banke, če bodo srale, crknit. In ne mislim sistem samo v Sloveniji, ampak globalno. Pohlep, politika, slepi regulatorji, bančniki – sistem je bil povsod enak. V Ameriki hipotekarni krediti, v EU Grčija, pri nas tranzicija, … Dobički so bili bančni, izgube so davkoplačevalske.
Da ovčke preveč ne mislimo, lovimo pri nas komuniste, po svetu teroriste.
Všeč mi jeVšeč mi je