Vesoljna slovenska medijska javnost se zgraža nad škandaloznostjo delčka slovenske nacije, ki je načeloma dobronamerno hiper-demokratično izbiro zastavonoše slovenske olimpijske reprezentance prek Facebook populacije ljubiteljev športa izrabila za kanalizacijo nacionalističnih čustev najnižjega ranga. Eden izmed medijev, ki je sicer prvi v vrsti medijev, ki dnevno skrbijo za zniževanje intelektualnih in kulturnih standardov slovenske nacije, je ta nacionalistični izgred označil kot “podalpsko zatohlost“. To je sicer zabavna oznaka in marsikdo se bo ob njej zalotil kimajočega, vendar pa tako kot odločitev vodstva OKS za način demokratične pluralne izbire zastavonoše naše olimpijske odprave povsem zgreši bistvo.

Ta odločitev OKS je bila, kot jo je včeraj označil Gregor Golobič, maloumna. Odločitev za način izbire je bila maloumna, ker je temeljila na napačni predpostavki. Pravzaprav dveh napačnih predpostavkah. Prva je implicitna predpostavka, da je povprečni državljan Slovenije razumen, razgledan in kulturno odprt osebek. Druga pa, da ta povprečen – razumen, razgledan in kulturno odprt – državljan dobro odraža celotno slovensko populacijo. Obe predpostavki sta že v osnovi zgrešeni.

Nadaljujte z branjem→

• Is Economic Insecurity Behind the Specter of Populism? – ProMarket
• The Economics of Dirty Old Men – Paul Krugman
• The World Bank Is Remaking Itself as a Creature of Wall Street – New York Times
• The Right Question About Inequality and Growth – Jason Furman
• Marital choices and widening economic inequality – Microeconomic Insights
• Public Debt. I can’t Believe we are Still There – Gloomy European Economist
• Reminder: Most Published Research is Probably Wrong! – Douglas L. Campbell
• The fatal inconsistency within neoliberalism – Simon Wren-Lewis
• Rebasing Maddison: The shape of long-run economic development – VoxEU
• Blockchain’s Broken Promises – Nouriel Roubini
• Is “a Stable Cryptocurrency” an Oxymoron? – Uneasy Money
• Is Bitcoin a Waste of Resources? – Stephen Williamson
• Bitcoin and Illegal Activity – Tim Taylor

Ne boste verjeli, koliko butastih teorij je v akademski ekonomiji. In še bolj butasto je, da velika večina mainstream ekonomistov te teorije jemlje ne samo resno, temveč brez sence dvoma. Sploh, kar se tiče trga dela. Osnova neoklasične paradigme od Miltona Friedmana naprej je tukaj, da brezposelnost kot takšna ne obstaja, pač pa da gre zgolj za prostovoljno brezposelnost, ker pač nekateri bolj vrednotijo prosti čas kot plačano delo. (Neumnost, seveda, vendar ne za mainstream neoklasike). Iz tega pa sledi druga teorija, in sicer, da za neprostovoljno brezposelnost v času krize ni krivo pomanjkanje povpraševanja po delovni sili zaradi padca agregatnega povpraševanja, pač pa zato, ker delodajalci ne morejo najti delavcev s primernimi kvalifikacijami (neustrezen matching). (Traparija, seveda, le zakaj imajo delodajalci težave s tem v času, ko je na voljo na pretek delovne sile in ne v času, ko je povpraševanje večje od ponudbe?!).

No, spodaj je izsek iz luštnega članka v Jacobinu, ki zgornji neoklasični bedasti teoretski mit razbije. Pokaže, da ko je konjunktura zelo visoka in ko močno primanjkuje delovne sile, delodajalci spustijo zaposlovalne standarde: začnejo zaposlovati manj kvalificirane delavce in jih dodatno usposabljajo, posežejo celo po nekdanjih kaznjencih. To je seveda v nasprotju s teorijo slabega matchinga delodajalcev in zaposlenih v času recesije.

Nadaljujte z branjem→

… in ki se jim nato nič ne zgodi. Ker je to pač praksa Svetovne banke, njeno “ravnotežje”, ki ga njeno vodstvo noče ali ne želi “porušiti” z boljšimi mehanizmi za prevencijo in razkrivanje teh prevar.

Gre seveda za Afera Doing business: Sveta vojna Svetovne banke proti Čilu?, zaradi katere je včeraj odstopil njen glavni ekonomist Paul Romer. Tole spodaj je delček iz njegove email korespondence s kolegi na Svetovni banki:

Vir: Stephen Foley, Financial Times

Drago Babič

Na predavanju v SAZU sva z Jožetom za povečanje učinkovitosti RR vlaganj za gospodarske namene  predlagala ustanovitev dveh novih skladov, enega za pomoč obstoječim družbam pri tehnološkem prestrukturiranju, drugega pa za pretvarjanje inovacij iz nivoja TRL2-3 na nivo 6-9.

Zakaj ustanavljanje novih inštitucij za pretvarjanje invencij v poslovno uspešne inovacije, če imamo že sedaj kar lepo število raznih inštitucij, ki se s tem poklicno ukvarjajo? Tako imamo na vladnem nivoju tri – dve ministrstvi in eno vladno službo, nato dve državni inštituciji, agencijo Spirit v Ljubljani, v Mariboru pa še Slovenski podjetniški sklad, nato množico inkubatorjev, skoraj vsaka občina ima svojega, pa tudi družb tveganega kapitala ne manjka – vsaj sedem naj bi bilo aktivnih v Sloveniji.

Preprosto zato, ker je ta sistem neučinkovit. Ali po Prešernovo:

»V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige«

Nadaljujte z branjem→

V včerajšnjem komentarju Zakaj želi ta vlada izstradati visoko šolstvo? sem prikazal, kako so po letu 2011 tri slovenske vlade, predvsem pa sedanja Cerarjeva, izstradale univerze in raziskovalne organizacije. V tem zapisu pa bom simuliral, kaj bi pomenilo povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven. Spodnja slika kaže tri variante povečanja javnih izdatkov za RR. Prva varianta (oranžna krivulja) kaže stabilizacijo teh izdatkov na ravni 0.55% BDP (kar je za 0.15% točk nižje od EU povprečja). Druga varianta (rdeča krivulja) kaže povečanje javnih izdatkov za RR na evropsko raven (modra krivulja), in sicer na 0.7% BDP. Tretja varianta (zelena krivulja) pa kaže dvig javnih izdatkov za RR na raven lizbonskega cilja, to je na 1% BDP, in sicer do konca mandata naslednje vlade (2022). Danska, Nemčija, Islandija, Finska, Švedska in Norveška so že tam, Avstrija se temu hitro približuje.

Nadaljujte z branjem→

Pred nekaj tedni je kolega Jadran Lenarčič, direktor Inštituta Jožef Stefan, v Sobotni prilogi predstavil alarmantne podatke o padanju javnih izdatkov za raziskave in razvoj (RR) pod to vlado. In imel je zelo prav. Kot kaže spodnja slika, javni izdatki za RR, merjeni kot delež v BDP, strmo upadajo po letih 2009-2011. Od leta 2010 se je ta delež zmanjšal za 0.17% BDP (iz 0.66% na le še 0.49% v 2016). Za razliko od Slovenije, ostaja evropsko povprečje konstantno na ravni okrog 0.75% BDP, medtem ko Avstrija hitro drvi naprej in je povečala ta delež že na 0.87% BDP in se približuje staremu “lizbonskemu” cilju 1% BDP za javna vlaganja v RR.

Nadaljujte z branjem→

Branko Milanović ima zelo jasno sporočilo bogatašem, ki se bodo naslednji teden spet dobili v Davosu in še enkrat več izrazili svojo zaskrbljenost nad neenakostjo in revščino, pri čemer bodo pozabili, da njihova podjetja slabo plačujejo zaposlene, nasprotujejo dvigu minimalne plače, se borijo proti organiziranim sindikatom, kupujejo podjetja širom sveta za drobiž, lastništvo pa parkirajo v davčnih oazah, tako kot svoje osebno premoženje:

Put your money where your mouth is or shut up.

Seveda pa Branko to pove na bistveno bolj izbran način. Ker pač ima stil:

They are loath to pay a living wage, but they will fund a philharmonic orchestra. They will ban unions, but they will organize a workshop on transparency in government.

Nadaljujte z branjem→