Za mano je tipičen dan na znanstveni ekonomski konferenci, sicer iz področja empirične zunanje trgovine. Se pravi – bodisi empirično preverjanje relevantnosti konceptov in teorij o zunanji trgovini na podatkih, bodisi poskus koncipiranja opazovanih vzorcev obnašanja v zunanji trgovini v koherentne teorije. In sem rahlo nesrečen. Vsaj tri današnje predstavitve so – po naslovih – obetale zanimiva nova spoznanja. Toda avtorji so predstavitve namesto v nazoren prikaz vzorcev obnašanja zapeljali v suhoparne matematične izpeljave teoretskih in/ali empiričnih modelov, v katerih se je povsem izgubila zgodba. Dali so prednost metodologiji pred relevantnostjo. Nekaj, iz česar bi lahko naredili seksi novo spoznanje, so degradirali v mrtve formule.
In to je eden izmed glavnih problemov sodobne akademske ekonomije. Izgubili smo se v metodologiji, v šraufanju enačb in onaniraju o prednostih in slabostih posameznih ekonometričnih metod, ne znamo pa več videti velike slike. Ne vidimo relevantnosti dogajanj okrog nas. Zakaj je denimo med 2001 (vstop Kitajske v WTO) in 2008 (začetek velike recesije) v ZDA in Evropi izginilo po 3.6 oziroma 3.5 milijona delovnih mest v industriji. In kaj je to potegnilo za seboj. In tako naprej. Povsem smo zašli.
No, zato bo treba nazaj, treba bo začeti opazovati in misliti, namesto matematizirati. Oziroma kot je rekla Joan Robinson:
I never learned math, so I had to think



You must be logged in to post a comment.