Weekend reading

 

Maketa 2. tira: Izbran 2-krat dražji ponudnik

Zanimivo v zvezi z maketo 2. tira je tudi dejstvo, da je bila izbrana ponudba, ki je bila več kot 2-krat dražja in ki je bila vseeno označena kot “ekonomsko ugodnejša ponudba“. Tukaj je razpis za izvedbo makete, tukaj pa je sklep o izbiri ponudnika.

Kot je razvidno, je naročnik tehtal med dvema ponudbama. Najcenejšo ponudbo je oddalo podjetje RPS d.o.o. (60,851.16 evrov, DDV vključen), najdražjo pa podjetje ART REBEL 9 d.o.o. (139,590.00 evrov, DDV vključen). Podjetje RPS je torej ponudilo ceno, ki znaša zgolj 45.5% ponudbene cene podjetja ART REBEL 9. Kljub več kot dvakrat nižji ceni pa je podjetje RPS od skupno 100 točk dobilo le 97.57 točk, konkurent pa vseh 100 točk. Zanimivo. Skrajno zanimivo.

Nadaljujte z branjem

Najboljši ekonomski svetovalec na svetu…

… je tisti, ki zna Trumpovo intuicijo spraviti v koherentno ekonomsko zgodbo. In Peter Navarro si res zasluži letošnjo Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Vendar, da ne bi mislili, da je kaj drugače pri ostalih ekonomistih – svetovalcih. Le da imajo šefe, ki so manj nori od Trumpa.

Maketa 2. tira: multimedijski kič za 109.500,00 evrov + DDV ?

Vprašanje:

Spoštovani

Iz poročanja javnih medijev sem videl, da je predsednik vlade Miro Cerar osebno v Kopru 7.3. 2018 javnosti predstavil maketo drugega tira Divač- Koper. Po posnetkih na  TV Slovenija sodeč, gre za amaterski izdelek brez estetske in še manj tehnične vrednosti. V javnosti je po spletu zakrožil podatek, da je državni proračun za ta kič, ki naj bi bil prikaz trenutno največjega investicijskega projekta, plačal 100.000 evrov.

Prosim, da mi kot informacijo javnega značaja posredujete informacijo, kdo je to maketo izdelal in koliko je Slovenija za ta izdelek plačala.

Za odgovor, ki ga bom uporabil v svojem pisanju o projektu drugi tir Divača-Koper, se vam v naprej zahvaljujem.

Nadaljujte z branjem

Silicijeva dolina se seli tudi v Evropo

V Evropi smo vsaj dve desetletji jokali, kako zaostajamo za ZDA, kjer imajo Silicijevo dolino z vsoemi n-tisočimi inovativnimi podjetji, katerij invencije odkrije rizični kapital in iz njih naredi globalne gigante. In jokali smo, d aje Silicijeva dolina neponovljiva in da je usoda Evrope pač temu ustrezno bedna.

No, trendi so se spremenili. Kapital je vsaj tam od Skypa naprej opazil, da je v Evropi ogromen inovativni potencial in da mrgoli garažnih inovatorjev. In v zadnjih letih se je obseg naložb rizičnega in drugega kapitala v nove tehnološke projekte zelo okrepil – od leta 2013 do lani se je početveril: iz 5 mlr. evrov € na dobrih 19 mlr. €. Ob tem pa se je okrepil tudi obseg investicij na projekt, saj se je v istem času število krogov zbiranja kapitala manj kot podvojilo. Obseg posameznih poslov pa se premika od 2 proti 5 mio €.

VC-1

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

 

Faktor sreče: Zakaj najpametnejši niso tudi najbolj bogati?

Dan mi je polepšal članek v MIT Technology Review, ki se ukvarja s preprostim vprašanjem: Če so talenti (IQ) normalno porazdeljeni, zakaj potem tudi bogastvo / dohodki niso normalno porazdeljeni, pač pa v skladu s potenčno distribucijo (kjer se 80% premoženja / dohodkov koncentrira v rokah 20% populacije)? V naravi vidimo, da je IQ normalno porazdeljen okrog povprečne vrednosti 100 in praktično celotna populacija je znotraj intervala +/- standardne odklone in nihče nima IQ v višino 10,000 ali 1,000,000, medtem ko glede premoženja lahko vidima, da imajo nekateri milijardo-krat večje premoženje od povprečnega posameznika. In še naprej: zakaj najbolj nadarjeni ne postanejo tudi najbolj bogati? In zakaj najbolj bogati nimajo tudi superiornega talenta?

Odgovor je v faktorju sreče: uspeha ne determinirajo talent, trdo delo (oboje je normalno porazdeljeno), pač pa naključni (srečni) dogodki. Nekomu se je posrečilo, da se je rodil v premožno družino in podedoval bogastvo ali dobil boljše pogoje za izobraževanje in službo. Nekomu se je posrečilo, da je bil v pravem času na pravem mestu (v znanosti, umetnosti itd.). Nekomu se je zgodila inovacija kot splet naključja itd. O tem sem že nekajkrat pisal, predvsem kot reflekcijo ob knjigi Roberta H. Franka “Success and Luck: Good Fortune and the Myth of Meritocracy” (2016).

Nadaljujte z branjem

Shizofrenost Trumpovih carin

Trumpova napoved uvedbe carin na uvoz jekla in aluminija, še prej pa na denimo uvoz pralnih strojev, je seveda problematična. Trumpov ukrep bo sicer – po izvedbeni plati – najbrž končal bolje kot podoben ukrep Georgea Busha mlajšega iz marca 2002, ko je uvedel začasne carine na uvoz jekla. Po uvedbi povračilnih ukrepov večine največjih trgovinskih partnerjev in po sprejeti negativni odločbi WTO, je Bush decembra 2003 moral te začasne carine na jeklo spet umakniti.

Trump si je tukaj izbral bolj modro pot, kar se izvedbe tiče. Pri uvedbi carin se namreč sklicuje na zelo reko uporabljen člen 232 iz Kennedyjevega zakona o povečanju trgovine iz leta 1962 (Trade Expansion Act), ki predsedniku omogoča enostransko uvedbo zaščitnih ukrepov, kadar je ogrožena nacionalna varnost. Ker so bile ZDA takrat glavna pobudnica začetka t.i. Kennedyjeve runde pogajanj v okviru GATT, je ta izjema postala del možnih izjem za članice GATT (sedaj WTO) v primeru pač, ko ocenijo, da bi povsem sproščena trgovina pri določenem proizvodu lahko ogrozila nacionalno varnost države. Kennedyjeva administracija je s temi izjemami takrat poskušala preprečiti, da bi severnoatlantske države zaveznice izvažale proizvode srednje in visoke tehnologije v nekdanjo Sovjetsko zvezo in njene satelite.

Nadaljujte z branjem

So zahteve javnega sektorja po dvigu plač upravičene?

Bine Kordež

Pred dnevi sem objavil komentar argumentov gospodarstva proti dvigu plač javnih uslužbencev. Zahteve sindikatov javnega sektorja po dvigu plač za menda 10 in 15 odstotkov so seveda nerealne in neizvedljive, čeprav pa številke kažejo, da jo do določenega zaostajanja plač v tem segmentu zaposlenih vseeno prišlo. Za lažje razumevanje zahtev, prikazujem v nadaljevanju nekaj konkretnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo s plačami zadnjih nekaj let ter tudi o gibanju števila zaposlenih. Pri tem gre za statistične podatke o povprečjih, ki razumljivo ne odražajo celotne problematike, vseeno pa nekaj več kot pa samo pavšalne številke, ki jih dnevno spremljamo. Nekaj težav je tudi s številom javnih uslužbencev, ki jih različne statistike merijo na različne načine. V tekstu je uporabljen uradni podatek SURS-a o številu zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju.

Nadaljujte z branjem

Prihodnost naše energetike (2) – Obnovljivi viri energije

Drago Babič

Med obnovljive vire energije (OVE) štejemo dve vrsti energij – prva je neodvisna od vremena, zajema hidroenergijo (HE), ki je najpomembnejša predstavnica OVE,  geotermalno in energijo iz biomase. Druga skupina, imenovana tudi spremenljiva OVE, zajema vetrno energijo (VE), fotovoltaično (FVE) in koncentrirano sončno energijo (KSE), pri kateri z zrcali segrevamo posodo s talino do visokih temperatur, ki potem proizvaja paro, ki žene klasično turbino (kar v nadaljevanju ne bom podrobneje obdeloval zaradi majhnega deleža). Večinoma tako zajeto energijo pretvarjamo v električno energijo, razen pri biomasi in geotermalni energiji, ki jih uporabljamo tudi za ogrevanje. V nadaljevanju bom podrobneje obdelal samo uporabo za proizvodnjo električne energije, v pregledih ne bom zajel geotermalne in KSE, ki sta manj razširjeni obliki OVE. Glavna vira podatkov sta mednarodna medvladna agencija IRENA, ustanovljena pod okriljem OZN in Eurostat.

Nadaljujte z branjem