Bine Kordež
Pred dnevi sem objavil komentar argumentov gospodarstva proti dvigu plač javnih uslužbencev. Zahteve sindikatov javnega sektorja po dvigu plač za menda 10 in 15 odstotkov so seveda nerealne in neizvedljive, čeprav pa številke kažejo, da jo do določenega zaostajanja plač v tem segmentu zaposlenih vseeno prišlo. Za lažje razumevanje zahtev, prikazujem v nadaljevanju nekaj konkretnih podatkov, kaj se je v Sloveniji dogajalo s plačami zadnjih nekaj let ter tudi o gibanju števila zaposlenih. Pri tem gre za statistične podatke o povprečjih, ki razumljivo ne odražajo celotne problematike, vseeno pa nekaj več kot pa samo pavšalne številke, ki jih dnevno spremljamo. Nekaj težav je tudi s številom javnih uslužbencev, ki jih različne statistike merijo na različne načine. V tekstu je uporabljen uradni podatek SURS-a o številu zaposlenih v zasebnem in javnem sektorju.
Mogoče najprej o tem, kaj sploh zajemamo v javni sektor. Večina ima pod tem izrazom v mislih seveda predvsem birokrate v javnih uradih, čeprav gre za precej širši spisek zaposlenih. V letu 2016 smo imeli v Sloveniji skupaj 960 tisoč oseb, ki so bile evidentirane kot zaposleni in od tega jih je v javnem sektorju približno 166 tisoč. Ta številka zajema tako vse zaposlene v javni upravi kot tudi v šolstvu in zdravstvu. Največja skupina je na vseh nivojih izobraževanja, od vrtcev do univerze (58 tisoč), zdravstvu in sociali (skupaj 47 tisoč, od tega 35 v zdravstvu, 12 tisoč pa v sociali: socialni zavodi, domovi starejših. varstveni zavodi…), policija, vojska in finančna uprava zaposlujejo skupaj 18 tisoč ljudi, nato pravosodje (6 tisoč), kultura (6 – tretjina RTV), občine (5), upravne enote (2) ter še 18 tisoč v raznih drugih službah. Ko torej govorimo o zaposlenih ali plačah javnih uslužbencev moramo imeti v mislih vse navedene zaposlene in ne samo zaposlene v javni upravi, ki sicer skupaj s policijo in vojsko predstavlja slabo tretjino celotnega javnega sektorja.
V spodnji tabeli so podatki, kaj se je dogajalo z zaposlenimi zadnjih osem let, torej od leta 2008, ko je bilo število zaposlenih v Sloveniji najvišje. Kot vidimo, se je skupno število zaposlenih v tem obdobju znižalo za 41 tisoč ljudi. Nato pa je v tabeli prikazano še gibanje zaposlenih po treh skupinah in sicer: v gospodarskih družbah (podjetjih), v javnem sektorju ter gibanje vseh ostalih zaposlenih. Kot je znano, se je število zaposlenih javnega sektorja povečalo, po podatkih Statističnega urada Slovenije za 12 tisoč. V istem obdobju so podjetja število zaposlenih znižala 50 tisoč ljudi, kar je razumljivo močan argument v prid racionalnemu delovanju gospodarstva glede na “neodzivni” javni sektor.
A za bolj korektno oceno je potrebno pogledati še strukturo teh zaposlenih. Značilno je namreč, da se je v podjetjih celotni upad zaposlenosti zgodil v treh dejavnostih: industriji, trgovini in gradbeništvu. V slednjem seveda največ, za kar 37 %. Razlogi so seveda znani – izjemni upad povpraševanja oz. potreb po gradnji ali obnovi objektov in gospodarstvo se je temu moralo prilagoditi. Upad povpraševanja (nakupov) iz tujine ter tudi doma so privedli v prvi fazi do znižanja zaposlenosti v industriji, pri čemer pa v tem sektorju na zaposlovanje vpliva tudi dvigovanje produktivnosti. Zanimiv pa je podatek o zaposlenih v ostalih dejavnostih gospodarstva. V vseh ostalih panogah, ki skupaj predstavljajo okoli tretjino celotnega gospodarstva, se je namreč obseg zaposlenosti v času po letu 2008 celo povečal. Gre za podoben obseg ljudi kot jih deluje v javnem sektorju (okoli 160 tisoč). Tu je tudi zasebni sektor zaposloval in to za 5,5 % v zadnjih osmih let, podobno kot javni sektor.
Razlog rasti števila zaposlenih je bil nedvomno v povečanem povpraševanju po storitvah, ki jih izvajajo podjetja izven sektorjev industrije, gradbeništva in trgovine. Kaj pa javni sektor? Če smo v času krize kupili manj avtomobilov, manj gradili ali hodili v restavracije, pa se seveda naš obisk v ambulantah, šolah ali na občini ni nič zmanjšal. Verjetno celo povečal, saj se je število prebivalcev Slovenije od leta 2008 povečalo za 2 %. Povečanje zaposlenosti v šolstvu in zdravstvu je bilo v tem obdobju 5,4 %. Seveda je tudi v teh dejavnostih veliko neracionalnosti, a neposredna primerjava z zaposlovanjem v gospodarstvu zaradi omenjenih učinkov vseeno ni najbolj ustrezna. Gre pač za dejavnosti, kjer se je obseg povpraševanja povečeval – za razliko od gradbeništva ali industrije, ki sta bila v času krize najbolj pod udarom znižanega povpraševanja. Druga dejavnosti javnega sektorja – javna uprava in obramba pa je tem času beležila 5 % upad števila zaposlenih, kar vseeno kaže na določeno prilagoditev razmeram. Pri kritiki zaposlovanja v javnem sektorju je torej vseeno potrebno upoštevati obseg povpraševanja po posameznih storitvah in s tega vidika delovanje javnega sektorja ni tako kritično, kot se rado izpostavlja v gospodarstvu. Seveda, ob upravičeni kritiki marsikaterih postopkov ter tudi manjši učinkovitosti tega sektorja.
Iz tabele je razvidno, da je poleg zaposlenih v javnem sektorju in v podjetjih, v drugih oblikah zaposlenih še preko 334 tisoč ljudi, katerih število se v času krize ni tako bistveno spreminjalo. Sem štejemo predvsem zaposlene pri fizičnih osebah, samostojne podjetnike, kmete in zaposlene po vseh drugih zakonsko veljavnih osnovah. Značilnost te velike skupine zaposlenih (tretjina vseh) so relativno precej nižji prejemki, kot jih prejemajo zaposleni v podjetjih in javnem sektorju. Pravzaprav sistematičnega spremljanja plač te velike skupine zaposlenih sploh nimamo, a iz drugih virov lahko ocenimo, da znaša njihov povprečni bruto prejemek le okoli tisoč evrov. To je seveda precej nižje, kot je uradna bruto plača v Sloveniji (1.600 evrov). Ta se izračunava samo za zaposlene v gospodarskih družbah ter javnem sektorju in v nadaljevanju še nekaj podatkov o gibanju teh plač.
Podrobnejše podatke imamo torej samo za zaposlene pri pravnih osebah, pri tem pa statistika ločeno spremlja tudi podatke o plačah zasebnega (okoli 500 tisoč ljudi) in javnega sektorja (166 tisoč). Na spodnjem grafikonu je tako prikazano gibanje plač teh dveh skupin zaposlenih v obliki indeksa z začetno osnovo leta 1995. Pri tem je zaradi manjših nihanj upoštevano 12-mesečno povprečje plač. Poleg indeksa rasti, je na grafikonu z desno skalo in rdečo barvo še prikaz razmerja med povprečno bruto plačo v javnem in zasebnem sektorju.
Kot se lepo vidi, je bila rast plač v obeh sektorjih dokaj usklajena vse do leta 2008. Konec tega leta je kriza zaustavila rast plač v zasebnem sektorju, plače v javnem sektorju pa so nadaljevale z rastjo še leto dni. To je bila predvsem posledica Virantove plačne reforme, ko so plače v javnem sektorju še za nekaj dodatnih točk prehitele izplačila v gospodarskih družbah. Če so bile do takrat povprečne plače v javnem sektorju okoli 30 % višje v primerjavi s povprečjem v zasebnem sektorju, se je v samo letu dni ta razlika povečala na 37 % – a se po dobrem letu zopet vrnila na nekdanjo 30-odstotno razliko. Konec leta 2009 je gospodarstvo začelo s postopnim dvigovanjem plač in ta rast traja vse do danes. Plače javnega sektorja so rasle počasneje, v letih 2012 in 2013 pa so se zaradi omejitev zloglasnega ZUJF-a nominalno celo nekoliko znižale. Razlike do zasebnega sektorja so se tako znižale pod 25 %, zadnja štiri leta pa javni sektor z nekaj hitrejšo rastjo to razliko postopno zmanjšuje.
Na osnovi takšnega vpogleda v gibanja plač, bi lahko ocenili da so plače javnega sektorja danes mogoče kake tri odstotke izpod “ravnotežnih” plač glede na zasebni sektor. Seveda imajo takšne primerjave povprečnih plač precej omejitev, saj se je v obravnavanem času precej spremenila tudi struktura zaposlenih. Vseeno pa je zgornja ocena o zaostanku omenjenih treh odstotkov verjetno kar precej blizu resnice, realnih možnosti ter tudi korektne višine mase plač javnega sektorja glede na nivo, kakršnega si danes lahko izplača gospodarstvo (zasebni sektor). To je tudi približna razlika, ki bi jo moral javni sektor s svojimi plačami postopno nadomestiti. Torej kakšno odstotno točko višjo rast prejemkov kot bodo v naslednjih dveh, treh letih naraščala izplačila v zasebni sferi. Kaj pomembneje več od tega pa bi rušilo razmerja in povzročilo neravnovesja tako v javnih financah kot tudi nasploh v družbi. Pri tem seveda govorimo o masi plač, pri distribuciji tega pa bo potreben dodaten razmislek in usklajevanja.
Do zaostanka plač v javnem sektorju je nedvomno prišlo, kljub temu pa so pričakovanja (kot je razumeti iz medijskih sporočil) nerealno visoka. Upajmo, da gre pri tem za pogajalske pozicije in da bodo pogajanja pripeljala do realno dosegljivih številk. Ob tem pa je vseeno prav, da se realno ocenjuje tudi gibanje zaposlenosti. Seveda je vedno možno govoriti o racionalnejšem delovanju zaposlenih v “državnih službah”, a rast potreb po storitvah zaposlenih v javnem sektorju, zahteva tudi prilagajanje števila zaposlenih. Tako, kot so v času krize tudi nekatere dejavnosti v zasebni lasti povečevale obseg zaposlenih.
DAMIJAN blog 
Bine,
Že samo število javnih uslužbencev je težko ugotoviti – SURS navaja različne podatke, ali na osnovi registriranih zaposlenih, ali na podlagi anket o zaposlenosti (pri teh zadnjih je skupna zaposlenost v Sloveniji za 118.000 enot večja, pri javnih uslužbencih za 21.000 večja). Pri SURS-u je še najbližje pravi številki tabela z naslovom “Delovno aktivno prebivalstvo v javnem in zasebnem sektorju po spolu, mesečno”. V tej tabeli je navedeno število za mesec 12. leta 2017, točno 170.427. Za primerjavo, v decembru leta 2008 je bilo 153.614 javnih uslužbencev, kar pomeni porast za 1% letno.
Po moje je še najbolj objektivna številka, ki jo objavlja Ministrstvo za javno upravo na portalu OPSI – odprti podatki Slovenije. Tam je navedeno, da je bilo po urah v decembru leta 2017 zaposlenih 165.857 oseb. Tudi ti vidim uporabljaš to številko.
Ta nejasnost glede števila javnih uslužbencev opozarja na osnovni problem celotnega našega javnega sektorja – ni problem število uslužbencev, ampak kvaliteta njihovega dela. Če se že niti prešteti ne znajo (SURS je del javnega sektorja), obstaja malo upanja, da bi znali objektivno meriti učinek svojega dela in ga stalno izboljševati.
Na določenih področjih smo sicer dobri, predvsem na področju izobraževanja, slabši pri zdravstvu, kjer se kljub naraščanju stroškov za zdravstvo za 20% v zadnjih 7 letih čakalne vrste daljšajo, pri varnosti, za kar je zadolžena policija, smo nadpovprečni, za ostalo državno upravo pa pravih podatkov ni. Razen za zadnjo oceno stanja v naši vojski, ki je porazna in splošne ugotovitve o pretirani birokratiziranosti celotne družbe, ki jo vsiljuje državni aparat v navezi s strankami. Samo poglejte, koliko zakonov je trenutno v obravnavi – nepregledno in neobvladljivo.
Skratka, menim, da bi bilo bolj smiselno razpravljati o učinkovitosti kot številčnosti javnega sektorja.
Všeč mi jeVšeč mi je
Drago!
Komentiral bi samo vašo “oceno” zdravstva, za katero mislim, da ni objektivna. Vaša ocena je tipično medijsko navijanje: Dajemo veliko, dobimo pa vedno manj. Realnost je drugačna…
Slovenija tudi po mednarodnih ocenah dosega v zdravstvu primerljive rezultate glede na vložena sredstva, žal pa so sredstva za zdravstvo pač premajhna…
V. Bole. http://www.eipf.si/publikacije/gospodarska-gibanja/2017/gospodarska-gibanja-498/domet-zdravstvenega-sistema-kje-je-slovenija/
“Na dlani je, da so v Sloveniji izdatki za zdravstvo (na prebivalca) za približno 10% manjši kot na mediani evropskih držav (1859 v primerjavi z 2096), manjši so tudi od najbolj razvitih novih članic EU (Češke, Slovaške in Madžarske). Navkljub temu pa po vstopu v EU vseskozi zaostajajo v rasti za mediano evropskih držav. Tako so v razdobju po vstopu v EU zaostajali realno za približno 0. 3% na leto. Ne glede na opazno pospešitev gospodarske aktivnosti, je tudi v zadnjih treh letih relativnega okrevanja gospodarstva (v Sloveniji glede na EU) omenjeno zaostajanje sredstev za zdravstvo v Sloveniji ostalo še naprej nespremenjeno. ”
Tudi število zdravnikov je podpovprečno, hkrati pa so neenakomerno prerazporejeni. Tu lahko govorimo o strukturni težavi v povezavi z vpisom na fakulteto in v povezavi s specializacijami. Žal trčimo v Virantov plačni sistem, ki onemogoča preko plačnih spodbud uravnavati ponudbo in povpraševanje.
Bole: “Pri danih fizičnih in finančnih sredstvih, ki so na razpolago, so učinki zdravstvenega sistema v Sloveniji na zdravstveno stanje prebivalstva vsaj enaki kot v povprečju držav EU, po 2010 pa so verjetno še boljši – dosegajo države na konca tretjega decila najboljših v EU.”…”Samo izboljšanje kvalitete storitev zaradi nezadostnih fizičnih resursov bi zahtevalo povečanje sredstev za 5%, izboljšanje kvalitete storitev zaradi omejenega dostopa do najmodernejše tehnologije pa nekajkrat več. Pri tem pa je že dejansko financiranje zdravstva manjše od formalno izkazanega oziroma zakonsko predvidenega.”…”Slovenija pripada skupini držav EU, pri katerih so učinki neenakega dostopa do zdravstvenega sistema na zdravje prebivalcev zanemarljivi.”
“Potrebna je korekcija financiranja zdravstva. Najprej je potrebno prilagoditi dejansko financiranje formalno izkazanemu oziroma zakonsko predvidenemu. Nato je potrebno finančna sredstva za zdravstvo povečati, saj je nezadostnost sredstev ključen razlog za manjšo kvaliteto zdravstvenih storitev. Samo za vzdržnost učinkovitosti zdravstvenega sistema pri generiranju sedanjega obsega in kvalitete storitev je potrebno sredstva trajno povečati vsaj za 5%.”
Tu sem samo izpostavil nekaj delov iz kratke Boletove študije.
Pred časom je bil v Mladini objavljen članek, ki pokaže drugačno plat “zdravstvenih problemov”, kot jo prikazuje večina medijev. Ob tem se seveda strinjam, da je Mladino treba jemati z rezervo, saj gre za precej ideološko obarvan medij. Ampak ne glede na to se članek splača prebrati: http://www.mladina.si/183181/cakalni-paradoks/
Izpostavljeno je:
1) Zakaj statistika izkazuje katastrofalne čakalne vrste in zakaj je realnost manj katastrofalna (“Zaradi primera »Valdoltra« so zato na ministrstvu za zdravje opravili ankete med vsemi javnimi zdravstvenimi zavodi in ugotovili, da pri kar polovici pacientov, ki čakajo nad dopustno dobo, ne bi mogli opraviti storitev, če bi jim te ponudili takoj. Ena četrtina čakajočih čaka na točno določenega zdravnika, ena četrtina na kasnejši termin, približno desetina pacientov pa sploh ne pride na naročene datume. “)
2) Obiski pri specialistih se hitro povečujejo, produktivnost le teh pa pravzaprav raste (staranje prebivalstva, pomanjkanja zdravnikov, iztrošenost opreme in večja osveščenosti…)
3) Morda je še najbolj zanimiv primer rekonstrukcije dojke: Dr. Ahčan je v svetovnem merilu postal znan s posebno metodo 3D rekonstrukcije. (https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/tehnika-rekonstrukcije-dojk-ljubljanskih-kirurgov-med-najboljsimi-na-svetu/423015) Če se ne motim pri nas poseg stane manj kot 15.000€, medtem ko (po besedah Ahčana) v ZDA za slabše posege ženske plačujejo po 100.000€! In v Sloveniji se za poseg odloči 3X več žensk, kot v EU – seveda vse krije zavarovalnica: Na kliničnem oddelku za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo so imeli v preteklosti nekaj deset operacij na leto, lani 330. Po eni strani so na oddelku na robu zmožnosti, po drugi pa tako dobri kot nikoli v preteklosti. Kirurgi danes za rekonstrukcijo dojke potrebujejo le še tri ure in ne več deset kot nekoč. Je to za produktivnost dobro ali ne? Če rečemo malo provokativno bi bili najbolj produktivni, če bi delali slabo in se ženske za ta poseg ne bi odločale. Tako pa je čakalna vrsta pač dokaz, da delajo dobro. Če bomo želeli ženskam zagotoviti brezplačno rekonstrukcijo brez čakalnih vrst, bo pač potrebno povečati sredstva in kader. In to ne zato, ker bi bili zdravniki leni in nesposobni.
Tudi po indeksu EHCI (Euro Health Consumer Index) smo pred Italijo, Hrvaško, Madžarsko in za Avstrijo. Zasedamo 16. mesto od 35. obravnavanih držav.
Slabi smo pri čakalnih vrstah, tako kot Švedska in Velika Britanija, se je pa vrhunsko po tem kazalniku odrezala Albanija, kjer čakalnih vrst sploh ni 😉
Za konec bi samo še opozoril, da smo celo na 1. mestu po najmanjši umrljivosti novorojenčkov na 1000 rojstev (1,6) – ZDA (5,8!!! – pri naši rodnosti bi to pomenilo 89 več smrti vsako leto!!!).
Vsekakor se strinjam, da potrebujemo tudi strukturne reforme, žal pa bo verjetno vsaka celovita reforma zahtevala tudi povečanje sredstev. Ni pa pričakovati, da bi politiki zbrali pogum in rekli, da naš sistem daje še kar solidne rezultate glede na vložena sredstva in da jih bo za dosti boljše rezultate potrebno povečati.
Trditi, da policija dela dobro, ker je malo kriminala, zdravstvo pa slabo, ker imamo čakalne vrste se mi zdi precej poenostavljena trditev. Verjetno je sama policija v ZDA bolje usposobljena kot Slovenska, pa je tam kriminala malo morje, zdravstvo brez čakalnih vrst v Albaniji pa verjetno le ni dokaz izjemne produktivnosti.
LPPT
Všeč mi jeVšeč mi je
Meni je argument v stilu: dajmo raje o učinkovitosti….neustrezen. Ker predpostavlja, da se optimizacije delajo takrat, ko gre slabše in ko so resursi neustrezno alocirani. Rezultat je vedno enak: reforma izvedena na pol, vsi deležniki med sabo skregani, dva-trije odstopijo ali pa jih kako drugače osramotijo, in tako do naslednje reforme.
Optimizacija se dela takrat, ko ni pomanjkanj – ker so takrat udeleženci motivirani za spremembe in jih tudi sami predlagajo. Oziroma, kot me je nekoč naučil precej naravno pameten človek brez veliko izobrazbe (ker je bil v času, ko bi moral hoditi v šole, v partizanih): varčuje se takrat, ko imamo. Ko nimamo, ni kaj varčevati.
Trenutno javni sektor ni motiviran za spremembe, ker se borijo za plače in za upravičenost svojega obstoja. Dokler je ena stran pod pritiskom plač in izgube drugih ugodnosti (čeprav ne razumem ugodnosti na primeru 1.050 neto za docenta), se optimizacija ne more izvesti.
Pametni vladni ekipi ne ostane nič drugega, kot da se dogovori za nek kompromis za zvišanje plač, potem pa se opredlijo zaveze obeh strani v smislu tega, kako bodo storitve boljše in realnega roka, v katerem se to doseže.
Všeč mi jeVšeč mi je
Vsaka pametna oblast izvaja optimizacijo kontinuirano, najmanj spremlja učinkovitost. Še posebno takrat, ko se stroški sistema povečujejo. Prostora za povečanje mase plač v primerjavi z lani, (ko so se plače v javnem sektorju (brez zdravstva) že povečale za 4%), brez ogrožanja vzdržnosti proračuna je za 5%, ob tem je treba doseči dogovore o izboljšavah. Pri zdravstvu je vlada najprej popustila pri plačah, očitno brez dogovora o boljšem delu, kar bi se moralo poznati takoj, po letu dni sprememb ne moreš uveljavljati. Pač klasični pogajalski daj-dam. Je pa treba ob pogajanjih za povečanje plač vedeti, kako izboljšati sistem, kar je kakor izgleda vprašljivo. Ali vemo, kaj hočemo od izobraževalnega sistema? Kakšne diplomante in koliko?
Ali od državne uprave? Več ali manj predpisov?
Se mi zdi, da gre vse bolj na pamet, pač čim manj problemov do volitev, kaj bo potem, pa naj razmišlja naslednja vlada. Se še spominjate Virantove reforme leta 2008, ki je povzročila v naslednjih letih, ko smo bili sredi hude finančne krize, povečanje plač javne uprave za 20%?
Upam, da bo prevladala zdrava pamet na obeh straneh in se bo našel kompromis v okviru prej navedenih okvirov in se bomo vsi lahko posvetili bolj normalnim poslom, namesto revoluciji.
Všeč mi jeVšeč mi je
Tu se pa vseeno nekoliko bolj strinjam z Dragom… izjava “varčuje se takrat, ko imamo. Ko nimamo, ni kaj varčevati.” ni ravno primerna, saj sistemi spet niso pred propadom in prav je, da vodimo anticiklično politiko. V času 5% rasti sem ZA to, da izdatki rastejo počasneje, kot prihodki. Hkrati sem proti temu, da bi v tem času zniževali davke. Treba pa je strukturno “popravljati” javni sektor. Tam kjer je pomanjkanje veliko naj se namenja relativno več, tam kjer je zaposlenih (pre)več pa naj se izvede racionalizacija. Nikoli ni boljši čas za mehko racionalizacijo, kot v konjunkturi.
Žal pa bo potrebno reformirati zloglasni Virantov sistem, ki onemogoča kakršnokoli fleksibilnost. Če lahko dam primer: Recimo, da na Medicinski fakulteti želite zaposliti asistenta. Kako boste človeka s povprečjem blizu 10 prepričali, da bo “ostal na fakulteti” za cca. 1000 evrov plače, če pa lahko kjerkoli dobi boljšo plačo?
Je pa še en problem, ko pridemo do ožje državne uprave… Ta v povprečju sploh ni toliko velika, je pa napolnjena s političnimi kadri… Problem pa je, ker si ambiciozni ministri sploh ne morejo privoščiti, da bi zaposlili nekaj vrhunskih kadrov in jih tudi dobro plačali. Tudi položaji, ki so vezani na mandat ministra so v povprečju plačani premalo, da bi lahko dobil vrhunski kader, hkrati pa preveč, če pogledamo koga dejansko zapolujejo. Lahko iz lastnih izkušenj zagotovim, da gre za kadre, ki delujejo v političnih podmladkih. Tako vseeno lahko trdimo, da tudi v državni upravi manjka nekaj dobrega kadra, saj je le ta številčno podpovprečna, povprečna starost nadpovprečna, mladi pa so načeloma tam zaposleni zaradi strankarske pripadnosti.
Všeč mi jeVšeč mi je
Bine Kordež se je sicer potrudil pojasniti, kaj vse spada v javni sektor. A mu zaradi namerne megle ni uspelo. Prav tako ostalim ne. Da bi sploh lahko analizirali učinkovitost tega sektorja, je nujno potrebno izločiti javno upravo iz javnega sektorja. Temu se namerno vsi izogibajo. Uradni podatek FURSa kaže, da je direktno zaposlenih v javni upravi 32.415 ljudi, indirektno pa še približno 30.000 ljudi. To so razni inštituti, zavodi in druge oblike organizacije. Ki so plačani iz proračuna.Torej, približno 60.000 zaposlenih, torej 35 %.In pravi javni sektor ni učinkovit prav zaradi preobsežne slabo organizirane javne uprave. taka je zato, ker je kadre vsiljevala politika, ki ji usposobljenost kadrov ni bila pomembna.
Precej verjetno je, da je kar nekaj ljudi v pravem javnem sektorju plačno podhranjenih, tako v zdravstvu, vojski in še kje.
Dokler ne bo jasne razmejitve med javno upravo in pravim javnim sektorjem, ne bo prave analize in ne pravih ukrepov.
Všeč mi jeVšeč mi je