Shizofrenost Trumpovih carin

Trumpova napoved uvedbe carin na uvoz jekla in aluminija, še prej pa na denimo uvoz pralnih strojev, je seveda problematična. Trumpov ukrep bo sicer – po izvedbeni plati – najbrž končal bolje kot podoben ukrep Georgea Busha mlajšega iz marca 2002, ko je uvedel začasne carine na uvoz jekla. Po uvedbi povračilnih ukrepov večine največjih trgovinskih partnerjev in po sprejeti negativni odločbi WTO, je Bush decembra 2003 moral te začasne carine na jeklo spet umakniti.

Trump si je tukaj izbral bolj modro pot, kar se izvedbe tiče. Pri uvedbi carin se namreč sklicuje na zelo reko uporabljen člen 232 iz Kennedyjevega zakona o povečanju trgovine iz leta 1962 (Trade Expansion Act), ki predsedniku omogoča enostransko uvedbo zaščitnih ukrepov, kadar je ogrožena nacionalna varnost. Ker so bile ZDA takrat glavna pobudnica začetka t.i. Kennedyjeve runde pogajanj v okviru GATT, je ta izjema postala del možnih izjem za članice GATT (sedaj WTO) v primeru pač, ko ocenijo, da bi povsem sproščena trgovina pri določenem proizvodu lahko ogrozila nacionalno varnost države. Kennedyjeva administracija je s temi izjemami takrat poskušala preprečiti, da bi severnoatlantske države zaveznice izvažale proizvode srednje in visoke tehnologije v nekdanjo Sovjetsko zvezo in njene satelite.

Jeklo in aluminij seveda ne takrat in ne danes najbrž nista proizvoda, ki bi lahko pomembneje ogrozila nacionalno varnost. In shizofrenost Trumpovega ukrepa seveda dodatno podkrepljuje dejstvo, da imajo uvozne carine na jeklo običajno neto negativni učinek na domače gospodarstvo, saj kot input v druge proizvodne panoge, denimo v avtomobilsko, povečujejo njihove stroške. Po teoriji efektivne zaščite morajo biti carine na končne izdelke višje od carin na inpute, sicer imajo carine neto negativni učinek na celotno gospodarstvo. Trump bo z višjimi carinami na uvoz jekla in aluminija najbolj prizadel svojo avtomobilsko trojko iz Detroita in zmanjšal njihovo konkurenčnost ter ogrozil njihova delovna mesta.

Naprej, na Trumpov ukrep se bodo odzvale ameriške trgovinske partnerice in našle druge proizvode, kjer bodo nenadoma ugotovile “ogroženost njihove nacionalne varnosti” in primerno kompenzirale negativni učinek Trumpovih carin na njihov izvoz jekla in aluminija v ZDA. Kar utegne eskalirati v manjšo trgovinsko vojno, saj WTO kot arbiter proste trgovine med članicami tukaj nima veliko pravno čistih argumentov. Nacionalno varnost lahko ogrozi praktično vse – od uvoza pšenice, izvoza hlodovine do trgovine s supertehnološkimi izdelki, če se vlada neke večje države odloči, da je temu tako.

No, najbolj shizofreno pri Trumpovih carinah pa je argument, da s tem hočejo zaščititi ameriška delovna mesta v industrijah jekla in aluminija. Te carine bodo težko pripomogle k povečanju zaposlenosti v teh panogah. Morda bodo začasno preprečile nadaljnje upadanje zaposlenosti. Toda prav gotovo ne bodo pripomogle k industrijskemu oživljanju in vračanju delovnih mest v izpraznjene regije duhov v “rust beltu“, v depresivnih regijah z nekoč cvetočo tradicionalno industrijo, katerih preostali depresivni belopolti prebivalci brez ustrezne izobrazbe in  brez prihodnosti so pomagali izvoliti Trumpa na ta položaj.

Kot je dobro tvitnil Jared Bernstein, nekdanji glavni arhitekt Obamovega zakona za rekonstrukcijo ameriškega gospodarstva po finančni krizi (ARRA, februar 2009), carine res najbrž niso pravi odgovor na težave izpraznjenih in depresivnih regij duhov v “rust beltu“. Toda kaj drugega so ti odpuščeni, deprimirani belopolti prebivalci brez ustrezne izobrazbe in prihodnosti do zdaj dobili v zameno za prosto trgovino? So dobili boljše službe z višjimi plačami? Močnejšo socialno varnostno mrežo? Višjo minimalno plačo? Plačane prekvalifikacije? Ne. Namesto njih so nižje davke dobile korporacije, ki skrivajo dobičke v tujini. Menedžerji in lastniki kapitala so dobili odkupe lastnih delnic z gromozansko likvidnostjo, ki jo jim je prinesel odkup njihovih korporativnih obveznic s sredstvi FED prek treh rund programa kvantitativnega sproščanja ter veliki dobički. Namesto njih so kompenzacije, in to v nepredstavljivo ogromnih količinah, pobrali tisti, ki so že do sedaj v zadnjih dveh desetletjih in pol po prostotrgovinskem sporazumu NAFTA in 17 let po vstopu Kitajske v WTO pobrali praktično skoraj vse koristi od proste trgovine.

Zato se ne čudite, če bodo te Trumpove shizofrene carine najbolj podprli prav tisti odpuščeni, deprimirani belopolti prebivalci brez ustrezne izobrazbe in prihodnosti, ki od teh carin ne bodo imeli nobene koristi. Populizem se vedno gradi na čustvih razžaljenih in ponižanih, da lahko od njega profitirajo premožni.

Morda se bo iz te trgovinske vojne, če bo do nje prišlo, rodil pravi mali protekcionizem. Morda bodo članice WTO počasi začele uvajati različne izjemne ukrepe za zaščito najbolj ogroženih panog, ki bo njihovo efektivno zaščito dvignil na 10% do 15%. Morda bo to povrnilo investicije v te panoge in povratek delovnih mest. Morda. Morda je Trump, kljub svoji shizofreniji, nehote in po pomoti vizionar novega časa, ki bo industriji v razvitih državah povrnil smeh na obraz.

One response

  1. Hmm, ….stvar ni čisto enostavna. Amerika ima 800 milijard trgovinskega deficita kar je ogromna številka. Deficit in to v stotinah milijard traja že desetletja. Koliko časa lahko to še traja? Dokler je bil USD nesporno prevladujoča valuta v mednarodni trgovini je to (če nekoliko zapremo oči) še šlo. Američani so tiskali denar iz nič in z njim kupovali blago in storitve za katere so se znojili delavci vsega sveta. Da to ne gre v nedogled mora biti jasno vsakemu resnemu makroekonomistu.

    Kje je točka preloma, ko se zgodba ne more več nadaljevati? Po mojem mnenju tam, ko bo delež USD v posredovanju svetovne trgovine in v mednarodnih monetarnih rezervah padel pod 50%. Just guess and gut feeling. Tej meji smo že zelo blizu in če se ne motim smo že blizu 60%. Bližje , ko bomo tej meji, bolj bo proces akceleriral. In potem, se bojim, sta za ZDA samo dva izhoda. Inflacija (ko se bo dolarska masa začela vračati domov), ali pa vojna. Slednja je bila “izhod” po krizi v 30-tih letih, sedaj, v pogojih ponovno vzpostavljene nuklearne paritete, verjetno postaja bolj verjetna inflacija. Ampak, če se sesuje ameriški trg, kam bo izvažala Evropa in Azija? Kam bo šlo teh 800 milijard, ki jih sedaj absorbira Amerika?

    Se ameriška elita tega zaveda? Se pripravlja na to z nadomestitvijo bližnjevzhodnega uvoza ogljikovodikov z lastno proizvodnjo iz hidravljičnega lomljenja? So Trumpove carine samo začetek nekega procesa? Glej:

    https://www.zerohedge.com/news/2018-03-02/trump-triples-down-we-will-soon-be-starting-reciprocal-taxes

    Navsezadnje, glede nato, da je ZDA neto uvoznik ima pogajalsko pozicijo na svoji strani. Vsekakor ne verjamem, da je Trump prosti strelec. Še noben ameriški predsednik ni bil (vsaj tisti, ki je preživel), pa bi bil on? V 21.stoletju?

    Še zanimivo bo.

%d bloggers like this: