Dolgoročna tendenca upadanja stopenj rasti BDP

Bine Kordež

Nedvomno  so trenutne mednarodne gospodarske (in politične) razmere dokaj nepredvidljive. V preteklih desetletjih smo imeli kljub nihanjem vseeno občutek, da stvari potekajo po nekih tirnicah, v nekem, vsaj zakulisnem dogovarjanju med državami. Zaradi tega je prisotno tudi več dilem in strahov, kakšna bodo gospodarska gibanja v bodoče. Zelo močan je namreč še spomin na zadnjo krizo pred desetimi leti in pričakovane so razne napovedi o še globljih padcih gospodarske aktivnosti v svetu.

Na drugi strani pa je tudi res, da nobena resna institucija za naslednji dve, tri leta (običajen horizont napovedi), ne predvideva kakega globalnega padca. Napovedi gospodarske rasti so res nekaj nižje, nihče pa ne govori o denimo 5-odstotnem padcu ali kaj podobnega. Razlika med 0.2 ali 1.2 odstotkov rasti je sicer velika, realno pa na ekonomski položaj (standard) ljudi nima velikega vpliva. Seveda, dokler gledamo samo ekonomski vidik. Na žalost pa takšne, sicer minimalne spremembe vplivajo na obnašanje ljudi in to se potem lahko odrazi v večjih neugodnih posledicah.

Nadaljujte z branjem

Minister Leben, laži in maketa

Stanko Štrajn

V preteklem tednu, ko so mediji objavili vest, da je kriminalistična policija vložila kazensko ovadbo zoper štiri osumljene osebe zaradi zlorabe položaja v postopku javnega naročanja za oddajo naročila izdelave makete drugega tira Divača – Koper, je minister Jure Leben večkrat javno izjavil, da je pogodba o naročilu izdelave makete med Direkcijo za infrastrukturo in podjetjem ART REBEL 9 vizualne komunikacije d.o.o. razveljavljena in da proračun Republike Slovenije izvajalcu naročila ni plačal pogodbeno določenega zneska v višini 133.590,00 evrov.

Kar trdi minister Jure Leben, ni res, pač pa je res naslednje:

ni res, da bi bila pogodba o naročilu izdelave makete Drugega tira Divača – Koper razveljavljena, saj je razveljavitev pogodbe možna če jo razvežeta pogodbeni stranki sporazumno, ali če pogodbo razveljavi ali razglasi za nično sodišče v pravdnem postopku, če so za to izpolnjeni pogoji.

Nadaljujte z branjem

Amazon že dve leti v ZDA plačuje “negativni davek” od dobička = dobiva neto subvencije

Washington Post (WaPo), ki je v lasti Jeffa Bezosa, ustanovitelja in glavnega lastnika Amazona, je pravkar objavil analizo, koliko davkov plačuje Amazon v ZDA (to je nekaj podobnega, kot če bi Delo objavilo analizo plačevanja davkov Kolektorja, Dnevnik pa podobno analizo za DZS). No, analiza kaže, da je v obdobju 2009-2018, Amazon zabeležil uradno 26.5 milijard $ dobička, na to pa plačal 791 mio $ davka. Efektivna stopnja davka od dobička je bila tako le 3% ob uradni stopnji 35% (od lani ta znaša 21%).

No, Amazon je začel z resnejšimi dobički šele v zadnjih treh letih. In glej no glej, v zadnjih dveh letih je Bezosu uspelo s kombinacijo davčnih olajšav in davčnih kreditov plačati “negativni davek” od dobička. Lani je denimo prikazal za 11.2 milijard $ dobička, od države pa dobil za 129 mio $ davčnega povračila. 1 milijardo $ pri plačilu davka je Amazon privarčeval zgolj zaradi ugodne davčne obravnave izplačila delniških opcij lastnikom (se pravi, lastniki so del izplačanih dividend dobili v obliki pravice na ugodnejši nakup delnic Amazona po znižani ceni).

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Zakaj Evropska komisija ni nikoli raziskala Lux Leaks?

Pred petimi leti je Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev (ICIJ) objavil t.i. Lux Leaks preiskavo, ki je razkrila, kako se je preko 300 globalnih podjetij s posebnim sporazumom z vlado Luksemburga dogovorilo, da bodo prek Luksemburga utajevala davke. Davek od dobička, ki bi ga morala plačevati v ostalih članicah EU, so v Luksemburgu po dogovoru z Junckerjevo vlado plačevala v simboličnem znesku.

Od objave Lux Leaks se ni zgodilo nič. Margrethe Vestager, komisarka za konkurenčnost v Evropski komisiji, ki je bila tako odločna in neomajna v zahtevah, da mora Slovenija razprodati banke, ki so dobile državno pomoč, je zavrnila takojšen začetek postopka proti Luksemburgu zaradi kršenja pravil (davčne) konkurence. Njen “šef”, predsednik Komisije, je bil in je še vedno seveda Jean-Claude Juncker, ki je bil v vlogi predsednika vlade Luksemburga pokrovitelj teh sporazumov.

No, ni čisto res, da se po objavi Lux Leaks ni zgodilo nič. Obtožen in obsojen je bil “žvižgač” Antoine Deltour, uslužbenec svetovalne hiše PwC, ki je fotokopiral dokumente svojega podjetja, ki je sodelovalo v teh rabotah, in jih posredoval novinarjem. Po 2-letni pravni bitki je prizivno sodišče v Luksemburgu Deltoura oprostilo obtožb.

To je pač evropska elita, s katero imamo opravka.

Nadaljujte z branjem

Cerarjeva maketa in logika kozlovskih procesov

Stanko Štrajn

Pred enajstimi meseci je takratni predsednik Vlade Miro Cerar na dan razglasitve svojega odstopa še zelo odločno napovedal, da bodo za škandal zaradi makete drugega tira Divača – Koper odgovarjali odgovorni funkcionarji, ki so  razmetavali proračunski denar in za nič vredno maketo nameravali plačati 133.000 evrov brez DDV. Mislim, da je nadvse moralni bivši predsednik Vlade imel v mislih, da bo potrebno kaznovati kozle in je šele naknadno doumel, da stvar ni tako preprosta, ker bi bilo potrebno pravzaprav preganjati pastirje. Ko je to predsednik vlade doumel, je nekako afera, imenovana Maketa, počasi zbledela in je oblast s pomočjo hlapčevskih medijev poskrbela, da je Maketa nekako utonila v pozabo.

Toda 12.2.2019 je afera Maketa zopet prišla s vso silovitostjo na plan, saj je javna TV v TV Dnevniku in v Odmevih obelodanila informacijo, da kriminalistična policija preiskuje sum kaznivega dejanja zlorabe pooblastil zoper osumljeno četverico storilcev. Čas bo pokazal, ali kriminalistična  preiskava obravnava pastirje, ali grešne kozle.

Nadaljujte z branjem

Vzpon fašističnega populizma in kako se je Japonska kljub skoraj ničelni rasti izognila populizmu

Izjave italijanskih državnih predstavnikov in celo predsednika evropskega parlamenta italijanske narodnosti, ki želijo revidirati zgodovino, so samo izraz internacionalizacije vzpona italijanskega nacionalizma. Zgodba je dokaj podobna tisti iz začetka 1930-ih let, ko so po vzponu (fašističnega in nacističnega) populizma najvišji predstavniki Italije in Nemčije svoj gnev prenesli navzven – na manjšine in sosednje države. Toda, kar je zaraes zanimivo v tej zgodbi in česar se nihče niti ne trudi razumeti in na kar jaz opozarjam že nekaj let, je to, da imata tedanji (fašistični in nacistični) populizem povsem enake korenine kot sedanji populizem v Italiji in drugod po periferiji Evrope.

Obema je skupen izvor, to je povečano socialno nezadovoljstvo zaradi dolgo trajajoče ekonomske mizerije. Obema je skupna dolgotrajna gospodarska depresija, povečana brezposelnost in. nesposobnost vlad, da gospodarstvo potegne iz krize in ljudem zagotovi službe in eksistenco. V takih razmerah zaradi povečanega socialnega nezadovoljstva na površje priplavajo lažni mesije, populisti, ki vzroke in krivce iščejo zunaj in ki ponujajo preproste rešitve. Lastno nacijo postavijo v vlogo žrtve (manjšin, imigrantov, drugih držav, nepravičnih mednarodnih pravil itd.) ter na tem izgradijo lasten uspeh, ki ga nato vzdržujejo s povečano tendenco agresije navzven.

Nadaljujte z branjem