Kot sem pisal včeraj v prispevku o problematičnosti prekarizacije družbe, je naraščajoči trend prekarizacije potrebno zaustaviti in ga zaobrniti s specifično regulacijo. Vendar samo regulacija na trgu dela ni dovolj, potrebne so tudi ostale ekonomske politike, ki lahko prav tako zavrejo trend prekarizacije. V nadaljevanju podajam kratko skico ukrepov, ki je seveda le izhodišče za razmišljanje in za diskusijo. (Aja, da me ne obtožite, da sem komunist, naj povem, da so ukrepi precej skladni s priporočili Mednarodne organizacije za delo (ILO) s sedežem v Ženevi (Policies and regulations to combat precarious employment, 2011) in ki – kolikor vem – ni podružnica Komunistične internacionale).

1. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je eden izmed načinov, kako s splošno zagotovitvijo minimalnega dohodka v višini minimalnih življenjskih stroškov zmanjšati potrebo po angažiranju ljudi v nedostojno plačanih službah in v nedostojnih delovnih razmerah. Vendar pa se v zvezi z UTD pojavljata dva temeljna problema. Prvič, ne vemo, v kolikšni meri bi UTD zmanjšal ali celo eliminiral motivacijo za delo v službah, ki sicer zahtevajo nižje kvalifikacije in so slabše plačane, vendar so nujne za delovanje družbe (od komunalnih storitev, gradbenih del do vrste del v gostinstvu, turizmu, čistilnih, varnostnih in negovalnih storitev itd.). In kdo bi opravljal ta dela, če domači prebivalci ne bi bili motivirani? Kakšne implikacije ima morebitna povečana delovna imigracija tujih delavcev za nacionalno sestavo in dolgoročno socialno in politično stabilnost družbe? Potreben je dobro dizajniran nekaj let trajajoč pilotski projekt UTD, ki bi dal odgovore glede sprejemljivosti UTD. In drugič, UTD zahteva zelo visoke izdatke iz proračuna, zato je zanj potrebno zagotoviti dolgoročne stabilne finančne vire (s povečanjem davčne osnove, obdavčitvijo sladkih pijač in vina, nepremičnin, obdavčitvijo prodaje multinacionalk, minimalno stopnjo davka na dobiček, s povečanjem premoženja v lasti države v Demografskem (ali drugem) skladu in dolgoročnih donosov od državnega premoženja itd.).

Vse to pa zahteva najprej dosego političnega konsenza, nato pripravo ukrepov ter kasneje implementacijo, zaradi česar se morebitna uvedba UTD objektivno pomika v ne tako bližnjo prihodnost. Problem prekarnosti pa je akuten zdaj in ga je treba zajeziti zdaj, ne šele čez 5, 10 ali 15 let. Zato so kratkoročno in srednjeročno potrebni drugi ukrepi ekonomskih politik.

Nadaljujte z branjem→

Še vedno sem pod vtisom poznopopoldanske okrogle mize v organizaciji Črta Poglajena, urednika portala Skozi oči prekariata ob izidu drugega zbornika intervjujev na temo prekarnosti (Skozi oči prekariata: čas za konkretne ukrepe), na kateri sem sodeloval kot “zmerni desničar” skupaj z Goranom Lukićem, Aleksandro Kanjuo Mrčelo in Romanom Kuharjem. Dva ključna poudarka zame osebno te okrogle mize sta, prvič, da je prekarizacija na trgu dela postala splošen problem. In sicer – ob dolgoročno negativnih učinkih za družbo in javnofinančno vzdržnost – predvsem zato, ker je postala nekaj normalnega. Nekaj, kar se nikomur več ne zdi sporno, nekaj, proti čemur bi se želeli upreti. Delojemalci so se sprijaznili z nedostojnimi delovnimi pogoji in nedstojnim plačilom za opravljeno delo. In drugič, pozitivna novica pa je, da se je nova vlada, glede na napoved v koalicijski pogodbi, namenila resno lotiti problema prekarnosti in regulacije prekarnih zaposlitev.

Več o potencialnih ukrepih bom pisal jutri. Danes naj v nekaj slikah navedem samo, v čem je – iz ekonomskega vidika – problem prekarnosti na dolgi rok. Kot kaže analiza iz leta 2016 “Precarious employment in Europe“, ki jo je izdala Evropska komisija, se trendi prekarizacije močno poslabšujejo. Delež zaposlenih za nedoločen čas je v povprečju EU-28 le še na ravni 60%, pri čemer pa so ti deleži bistveno nižji za ženske, za mlade do 25. leta, za starejše od 55. leta in za zaposlene z nižjo in srednjo izobrazbo. Ti sloji so najbolj na udaru prekarizacije. Nadaljujte z branjem→

Zloglasni predlog Levice o ukinitvi cedularne obdavčitve dohodkov od kapitala je pri nas ponovno odprl stoletja dolgo debato o tem, kdo ustvarja dodano vrednost – delo ali kapital. (Tukaj predpostavljam zadovoljivo splošno izobraženost bralcev tega bloga in poznavanje stališč ekonomskih klasikov (Smitha, Ricarda, Milla) in kasneje Marxa glede teorije delovne vrednosti ter poznavanje kasnejše vulgarizacije tega vprašanja z “marginalistično revolucijo”, ki je zameglila to vprašanje s stališčem o skladnosti višine dohodkov kapitala in dela z njunima (sicer nemerljivima) mejnima prispevkoma k skupni vrednosti. In seveda poznavanja tega, da so oboji pozabljali na pomen “družbene nadstavbe” kot ključnega faktorja proizvodnje). Podjetniki in delodajalci so šli na barikade in dvom v velepomen njihovega herojskega prispevka k ustvarjenemu proizvodu te države označili kot sovražni govor. Kar samo govori o tem, da ne razumejo procesa ustvarjanja dodane vrednosti na ravni družbe, Tako kot tega ne razumejo akterji na Gospodarski zbornici, ki so se domislili – iz vsebinskega vidika – intelektualno primitivne grafike z vlakom.

Jaz podjetnike in menedžerje in njihovo logiko sicer povsem razumem. Prvi so se spomnili proizvajati nekih novih izdelkov ali storitev in ustvarili nova delovna mesta, drugi pa vodijo podjetja za njihove lastnike, se trudijo razvijati dovolj kvalitetne izdelke in storitve ter ustvarjati delovna mesta. Oboji pa se jezijo, ker morajo plačevati previsoke plače, previsoke davke na plače, davke na dobičke in podpirati celotno družbeno nadstavbo od vrtcev do vojske, policije in celo nevladnih organizacij. Njihovo stališče je: Mi v gospodarstvu ustvarimo celotno dodano vrednost in podpiramo parazite v negospodarstvu, ki ne ustvarjajo nič koristnega. Mi smo lokomotiva, vsi ostali ste parazitski vagoni, ki jih moramo vleči za seboj. Razumem to logiko, …, čeprav je abotno primitivna.

Nadaljujte z branjem→

• Who Really Creates Value in an Economy? – Mariana Mazzucato
• Post-crash economics: have we learnt nothing? – Maeve Cohen
• Financial panic and credit disruptions in the 2007-09 crisis – Ben Bernanke
• The financial crisis and the foundations for macroeconomics – Larry Summers
• The Makings of a 2020 Recession and Financial Crisis – Roubini & Rosa
• Social-nativism, the Italian nightmare – Thomas Piketty
• Vaulting Workers Into the Middle Class With High Pay – Larry Summers
• An overdue look at the effects of monopoly distortion – Financial Times
• What Do We Mean by Neutral in Monetary Policy? – Lael Brainard
• How the brain decides what to do in the face of danger – EurekAlert
• Monopsony and Employer Mis-optimization Explain Why Wages Bunch at Round Numbers – Dube, Manning & Naidu

Prihodnji meseci so ključnega pomena za oblikovanje vladnih strategij na področju zaposlovanja in socialne politike. Vlada, ki se v teh dneh postavlja, bo soočena z velikimi izzivi. Prekarnost je namreč v času neoliberane ekspanzije pridobila veliko različnih pojavnih oblik, ljudje, ki so v njo zajeti, pa so ostali izolirani in brez glasu. O problemu in o odgovornosti, ki iz problema izhaja, smo spregovorili s Črtom Poglajnom, politologom, vodjo Inštituta za študije prekariata in urednikom spletnega portala Skozi oči prekairata. Njegov zbornik »Skozi oči prekariata: Brez konsenza« je bil lani nominiran za slovensko knjigo leta, poleg pisanja in analitike pa se je ukvarjal tudi z organizacijo družboslovnih razprav in posvetov o prekariatu.

V kakšnem položaju so ljudje, ki delajo znotraj prekariata?

Ljudje, ki delajo znotraj prekariata, so v zelo slabem položaju. Se pa njihovega glasu ne sliši. Deloma je za to odgovorna konjuktura in prepričanje družbe, da nam gre dobro, deloma pa je za to kriva tudi zelo agresivna akcija gospodarskih združenj, ki poudarjajo, da so problemi dela stvar preteklosti, ker da kvalificirane delovne sile ni in je zaradi tega povpraševanje po njej večje od ponudbe. To morda na določenih področjih sicer morda celo drži, niso pa pogoji dela za zaposlene zaradi tega nič boljši. Poglejte samo turizem, ali trgovino in to, kako ljudje delajo tam … Nadaljujte z branjem→

Vendar se spomnimo začetkov krize, takrat je Pahorjeva vlada povišala minimalno plačo in po splošnem prepričanju s tem o povzročila več odpuščanja, kot bi ga bilo sicer.

Minimalno plačo so povišali v času krize, kar za četrtino, kar je bila napaka. O tem je bilo veliko debate, na to temo so bile narejene tri analize. Dve sta pokazali, da naj bi bil učinek negativen, vendar nista upoštevali, v katerih sektorjih je prišlo do odpuščanja. V tem času je na primer šla v stečaj Mura. Ta ni šla v stečaj zaradi minimalne plače, take primere bi bilo treba izločiti. Treba je tudi upoštevati, za katere sektorje gre. Minimalne plače imajo predvsem v gostinstvu in turizmu natakarice, sobarice, čistilke. Tam ni bilo odpuščanj, ker teh ljudi ne moreš nadomestiti. Njihovo število se zmanjša, če pade povpraševanje, kar se je zgodilo v začetku krize.

Ali je minimalna plača pri nas nizka? Podatki menda  kažejo, da je razmerje med povprečno in minimalno plačo eno najnižjih.

Glede na povprečno plačo je pri nas minimalna plača res zelo visoka. Problem pa je, da je povprečna plača nizka. Ta pa je nizka zaradi nizke dodane vrednosti in nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Nekoliko za šalo: če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila. Avstrija je sposobna prodajati izdelke, ki dopuščajo dvakrat višjo plačo od naše, naša podjetja pa pač ne.

Nadaljujte z branjem→

Stanko Štrajn

Poglejmo si nekatere pravne dileme, ki nam jih prinaša Zakon o drugem tiru (ZIUGDT) v svoji trdovratni potrebi zavreči vse, kar je urejenega v naši zakonodaji in v ihti uvesti nov način organizacije gradnje železniške infrastrukture.

Javna železniška infrastruktura je po 2. odstavku 9. čl. Zakona o železniškem prometu grajeno javno dobro v lasti države in se uporablja na način in pod pogoji določenimi z Zakonom o železniškem prometu in predpisi izdanimi na njegovi podlagi. Takšen status železniške infrastrukture je skladen z 70. čl. Ustave RS, ki določa, da se na javnem dobru lahko pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon. Takšna ureditev pravnega statusa grajenega javnega dobra je skladna z ureditvijo statusa javnega dobra v večini evropskih držav. Tudi v Avstriji, Franciji, Nemčiji, Italiji, je železniška infrastruktura grajeno javno dobro, ki ga gradijo v imenu države kot nosilke javne lastnine pristojni državni organi in s katerim v javnem interesu upravljajo in gospodarijo javna železniška podjetja v večinski lasti države.

Za drugi tir Divača – Koper 2. odstavek 9. čl. Zakona o železniškem prometu ne velja, ker Zakon o izgradnji, upravljanju in gospodarjenju z drugim tirom železniške proge Divača – Koper (ZIUGDT, v nadaljevanju zakon) v svojih določbah za 27 km proge Divača – Koper uvaja drugačen status tega grajenega javnega dobra.

Nadaljujte z branjem→

Akt 1: Izogibanje vlade, da bi nudila pomoč tistim, ki in ko jo najbolj potrebujejo – v času naravne katastrofe. Nato prikrivanje dimenzije katastrofe in zanikanje števila smrtnih žrtev.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj odlomkov iz brilijantne recenzije, ki jo je trenutno zelo “vroč” Adam Tooze, avtor knjige Crashed, naredil o knjigi Geoffa Manna “In the Long Run We Are All Dead“. Knjiga je sicer neke vrste biografija Johna Maynarda Keynesa, vendar pa se ukvarja predvsem z njegovimi filozofskimi pogledi na upravljanje gospodarstva. Ugotavlja seveda, da Keynes ni bil komunist, pač pa nedogmatski privrženec trga in kapitalizma, ki pa se je zavedal, da se trg ne more samoregulirati in zapada v ciklične krize, zato je potrebna intervencija države, da gladi ekonomske cikle in zmanjšuje družbeno škodo ekonomskih kriz. In naprej, knjiga ugotavlja, da je Keynesov “keynesianizem” bistveno bolj demokratičen od starinskega paleoliberalizma in novejšega neoliberalizma, ki sta z glorifikacijo povsem prostega trga v svoji osnovi protidemokratična, saj, prvič, po eni strani temeljita na individualnih pravicah, vezanih na zasebno lastnino, in dogmatsko vztrajata na prostih tržnih transakcijah, kar je treba za vsako ceno zaščititi pred državo in regulacijo. In drugič, vso oblast dajeta trgu oziroma lastnikom kapitala in omejujeta možnost demokratične diskrecije, torej zavestne odločitve večine, da z regulacijo poseže v delovanje trga oziroma v blaženje njegovih negativnih učinkov. Tak dogmatizem je, ob protidemokratičnosti, seveda družbeno škodljiv.

If there was a single figure whose ideas seemed pertinent in that deeply ambiguous moment, it was John Maynard Keynes. The implosion of the financial system vindicated him against his critics, who had declared markets self-stabilising and government intervention counterproductive. With trade, investment and consumption collapsing and millions cast into unemployment, the world was desperate for fiscal stimulus, and there were calls on all sides for greater controls on banking and financial markets. Keynes is the godfather of policy activism, but, as Geoff Mann argues in his brilliant book In the Long Run We Are All Dead, he is also the best hope of those who want to keep the show on the road by whatever means necessary. He promised both the avoidance of disaster and the preservation of the status quo.

Nadaljujte z branjem→