Še vedno sem pod vtisom poznopopoldanske okrogle mize v organizaciji Črta Poglajena, urednika portala Skozi oči prekariata ob izidu drugega zbornika intervjujev na temo prekarnosti (Skozi oči prekariata: čas za konkretne ukrepe), na kateri sem sodeloval kot “zmerni desničar” skupaj z Goranom Lukićem, Aleksandro Kanjuo Mrčelo in Romanom Kuharjem. Dva ključna poudarka zame osebno te okrogle mize sta, prvič, da je prekarizacija na trgu dela postala splošen problem. In sicer – ob dolgoročno negativnih učinkih za družbo in javnofinančno vzdržnost – predvsem zato, ker je postala nekaj normalnega. Nekaj, kar se nikomur več ne zdi sporno, nekaj, proti čemur bi se želeli upreti. Delojemalci so se sprijaznili z nedostojnimi delovnimi pogoji in nedstojnim plačilom za opravljeno delo. In drugič, pozitivna novica pa je, da se je nova vlada, glede na napoved v koalicijski pogodbi, namenila resno lotiti problema prekarnosti in regulacije prekarnih zaposlitev.

Več o potencialnih ukrepih bom pisal jutri. Danes naj v nekaj slikah navedem samo, v čem je – iz ekonomskega vidika – problem prekarnosti na dolgi rok. Kot kaže analiza iz leta 2016 “Precarious employment in Europe“, ki jo je izdala Evropska komisija, se trendi prekarizacije močno poslabšujejo. Delež zaposlenih za nedoločen čas je v povprečju EU-28 le še na ravni 60%, pri čemer pa so ti deleži bistveno nižji za ženske, za mlade do 25. leta, za starejše od 55. leta in za zaposlene z nižjo in srednjo izobrazbo. Ti sloji so najbolj na udaru prekarizacije.

Trendi se zaradi procesov intenzivne globalizacije, avtomatizacije, polarizacije na trgu dela in disruptivnih novih tehnologij in novih poslovnih modelov ter posledičnih pritiskov na fleksibilizacijo trga dela hitro poslabšujejo.

Model “Uberizacije” postaja model standardne zaposlitve ne samo za preprosta dela, pač pa tudi za intelektualne storitve (novinarstvo, kreativni poklici,…). Uberizacija je izjemno privlačna za delodajalce, saj breme naložb v kapitalsko opremo delovnega mesta prenaša na delojemalce, hkrati pa nanje prenaša tudi vsa tveganja v zvezi s povpraševanjem.

Prekarizacija povečuje negotovost zaposlenih, zmanjšuje njihovo socialno varnost, mladim onemogoča načrtovanje prihodnosti in ustvarja velike težave zanje tudi na dolgi rok.

Toda prekarizacija prinaša velike težave za družbo nasploh. Po eni strani individualna tveganja in stroške dolgoročno prenaša na družbo, ki bo morala pokriti zdravstvene stroške in pokojnine za prekarce ter s tem povečuje tveganja za dolgoročno vzdržnost javnih financ.

Na drugi strani pa prekarizacija prinaša dodatna tveganja glede dolgoročnega razvojnega potenciala in stabilnosti agregatnega povpraševanja ter v končni instanci glede družbene stabilnosti zaradi porasta političnega populizma, ki izkoristi stiske in nezadovoljstvo ljudi za svojo ekstremistično agendo.

Tudi če bi ignorirali socialne in občečloveške negativne učinke prekarizacije, je torej njegova regulacija absolutno nujna iz povsem makroekonomskih in političnih razlogov. Več o tem jutri.