Ukrepi za omejitev prekarnosti: Prva skica

Kot sem pisal včeraj v prispevku o problematičnosti prekarizacije družbe, je naraščajoči trend prekarizacije potrebno zaustaviti in ga zaobrniti s specifično regulacijo. Vendar samo regulacija na trgu dela ni dovolj, potrebne so tudi ostale ekonomske politike, ki lahko prav tako zavrejo trend prekarizacije. V nadaljevanju podajam kratko skico ukrepov, ki je seveda le izhodišče za razmišljanje in za diskusijo. (Aja, da me ne obtožite, da sem komunist, naj povem, da so ukrepi precej skladni s priporočili Mednarodne organizacije za delo (ILO) s sedežem v Ženevi (Policies and regulations to combat precarious employment, 2011) in ki – kolikor vem – ni podružnica Komunistične internacionale).

1. Univerzalni temeljni dohodek (UTD) je eden izmed načinov, kako s splošno zagotovitvijo minimalnega dohodka v višini minimalnih življenjskih stroškov zmanjšati potrebo po angažiranju ljudi v nedostojno plačanih službah in v nedostojnih delovnih razmerah. Vendar pa se v zvezi z UTD pojavljata dva temeljna problema. Prvič, ne vemo, v kolikšni meri bi UTD zmanjšal ali celo eliminiral motivacijo za delo v službah, ki sicer zahtevajo nižje kvalifikacije in so slabše plačane, vendar so nujne za delovanje družbe (od komunalnih storitev, gradbenih del do vrste del v gostinstvu, turizmu, čistilnih, varnostnih in negovalnih storitev itd.). In kdo bi opravljal ta dela, če domači prebivalci ne bi bili motivirani? Kakšne implikacije ima morebitna povečana delovna imigracija tujih delavcev za nacionalno sestavo in dolgoročno socialno in politično stabilnost družbe? Potreben je dobro dizajniran nekaj let trajajoč pilotski projekt UTD, ki bi dal odgovore glede sprejemljivosti UTD. In drugič, UTD zahteva zelo visoke izdatke iz proračuna, zato je zanj potrebno zagotoviti dolgoročne stabilne finančne vire (s povečanjem davčne osnove, obdavčitvijo sladkih pijač in vina, nepremičnin, obdavčitvijo prodaje multinacionalk, minimalno stopnjo davka na dobiček, s povečanjem premoženja v lasti države v Demografskem (ali drugem) skladu in dolgoročnih donosov od državnega premoženja itd.).

Vse to pa zahteva najprej dosego političnega konsenza, nato pripravo ukrepov ter kasneje implementacijo, zaradi česar se morebitna uvedba UTD objektivno pomika v ne tako bližnjo prihodnost. Problem prekarnosti pa je akuten zdaj in ga je treba zajeziti zdaj, ne šele čez 5, 10 ali 15 let. Zato so kratkoročno in srednjeročno potrebni drugi ukrepi ekonomskih politik.

2. Regulacija na trgu dela je ključna. Potrebno je izenačiti vse oblike dela, tako iz vidika delovnih pogojev, plačila kot obdavčitve. Pri nas se prekarizacija kaže predvsem v velikem deležu zaposlitev za določen čas, agencijskem delu, študentskem delu, delu po podjemnih pogodbah, različnih pravnih statusih zaposlitve (samozaposlitev, samostojni kulturni delavci, zaposlitev prek s.p. itd.) in različnih obdavčitvah posameznih statusov. Ukrepi, ki jih je potrebno preučiti:

  • Omejitev trajanja dela za določen čas in avtomatskem preoblikovanju po 3. mesecih (po poskusni dobi) v zaposlitev za nedoločen čas (razen v primeru časovno omejenih projektov);
  • Omejitev zaposlovanja agencijskih delavcev na največ 5% celotnega deleža zaposlenih v podjetju;
  • Preoblikovanje študentskega dela v zaposlitev za nedoločen čas s krajšim delovnim časom in z vsemi pravicami in obveznostmi, kot sledijo iz redne zaposlitve;
  • Izenačitev plačila za vse vrste zaposlitve ne glede na status, tudi agencijskih delavcev (v skladu s splošno kolektivno pogodbo) in uvedba sprotnega nadzora nad izplačili s strani FURS in inšpekcijskih služb;
  • Izenačitev obdavčitve vseh zaposlitvenih statusov, kar pomeni konec izogibanja plačevanju polnih socialnih prispevkov z minimalnimi vplačili v socialne blagajne.

Tem spremembam bo seveda potrebno prilagoditi delovnopravno zakonodajo tudi glede pogojev odpuščanja v smeri sistema fleksibilne varnosti. Kar pomeni skrajšanje odpovednega roka in zmanjšanje odpravnin in izboljšanje aktivne politike zaposlovanja ter uvedbe javnih del na področju nege in oskrbe na domu (točka 4 spodaj) in drugih področjih, ki bodo zagotavljala dostojno plačilo.

Potrebno bo prilagoditi tudi dohodninsko lestvico in zmanjšati kompresijo, s čimer bi poenotenje zaposlitvenih statusov manj prizadelo tiste, ki danes izkoriščajo ugodnejše davčne pogoje pri nekaterih vrstah zaposlitve. K temu spada tudi znižana obdavčitev 13. in 14. plače.

Navedene spremembe bi seveda prinesle mnoge nevšečnosti in negodovanja tistih, ki jim sedanja neenotna ureditev različnih vrst zaposlitev ustreza. Vendar ne samo na strani delodajalcev, za katere to pomeni povečanje stroškov dela, pač pa tudi delojemalcev. Med njimi so tudi mnogi prekerni zaposleni, ki jim denimo status samostojnega kulturnega delavca ali zaposlitve prek s.p.-ja in iz tega izhajajoče manjše obveznosti do socialnih blagajn kratkoročno ustreza, dolgoročno pa jih potiska v socialno bedo in v breme države. Dokler so različne oblike zaposlitve različno delovnopravno in davčno urejene, bo vedno obstajala tendenca k zlorabi teh razlik in k prekarizaciji.

3. Insourcing zaposlitev oziroma omejitev outsourcanja določenih storitev (čistilne storitve, kuhinjske storitve, varovanje, prevozne storitve itd.) na zgolj 5% celotnega deleža zaposlenih v podjetju (podobno kot pri najemanju agencijskih delavcev). V javnem sektorju je to mogoče narediti takoj, z uredbo, podjetja pa je potrebno k temu spodbuditi prek izenačitve stroškov dela različnih zaposlitvenih statusov in prek zakonske ureditve.

4. Ureditev storitev oskrbe in nege na domu kot javnih del, t.j. kot obvezne plačane službe za vse nezaposlene, prijavljene na Zavodu za zaposlovanje, pri čemer mora biti višina plačil urejena v skladu z ostalimi statusi zaposlitve.

5. Pospešitev dinamike rasti plač v skladu z rastjo produktivnosti (tripartitni dogovor), s čimer bodo postopoma tudi nižje plačana delovna mesta, ki so danes pod pritiskom prekarizacije, zagotavljala dostojno življenje.

6. Usklajevanje rasti minimalne plače z rastjo minimalnih življenjskih stroškov ter rastjo produktivnosti.

7. Preučitev uvedbe “davka na robote” v primeru naložb, ki z avtomatizacijo in robotizacijo zmanjšujejo število delovnih mest.

Navedeni ukrepi, kot sem že povedal, so seveda zgolj ad hoc skica, namenjena kot izhodišče za razmišljanje in za diskusijo.

12 responses

  1. Močno upam, da bo te predloge proučila in upoštevala vlada. Žal pa bo pri njihovem sprejemanju velika ovira socialni dialog, ki ga delodajalci zadnja leta uporabljajo izključno kot inštrument preprečevanja spreminjanja delavske zakonodaje v korist delavcev.

  2. Prekarnost je rak rana sodobnih družb, vendar so nekateri predlogi, ki jih Jože ponuja zelo problematični.

    Predvsem Univerzalni temeljni dohodek (UTD). Težko si je zamislit bolj škodljiv, uničujoč, perfidno subverziven ukrep kot je univerzalni temeljni dohodek. Ki temeljito, dolgoročno uničuje kulturo in sposobnost preživetja neke družbe.

    Delo je temelj osebne identitete, ponosa, občutka lastne vrednosti. Ko delo in zaslužek iz njega nadomestite z UTD, “z “entitlements” sesujete temelj na katerem ne počiva samo integriteta posameznika, počiva kultura vsake kolikor toliko trdne družbe. Iz ponosnih samozavestnih državljanov, ki s svojim delom ustvarjajo družbo (in jim s tem tudi ni vseeno zanjo) , ustvarjate DRHAL.

    Najlepši primer je antični rimski imperij. Ta je zrasel iz državljanov rimske republike, ki so sami gradili in branili državo. In kot taki tudi odločali o tem kdo jim bo vladal. In so postali, ravno zaradi take ureditve najmočnejša država svojega časa. V času cesarstva je prišlo do potrebe po obvladovanju ljudskih mas (rimskih državljanov), ki bi lahko ogrozili personalno oblast cesarja. To se je zgodilo na 3 načine. Z distrakcijo (igre), z zastonjskim razdeljevanjem hrane in krepitvijo varnostnega aparata. V zgodovini je to poznano kot “panem et circenses”. Kako se je končalo tudi vemo. Je danes kaj drugače?

    Distrakcijo zagotavljajo množični mediji in družabna omrežja z množičnim hipnotiziranjem mas , zastonjsko življenje zagotavlja socialni sistem in predvsem UTD, ki je v funkciji pasivizacije državljanov o rakastem razraščanju varnostnega sistema oz. vsesplošnega nadzora v zadnjem času pa ni niti potrebno izgubljati besed.

    Vse troje je zanesljiv način kako sistematično uničiti neko družbo. Ko ji uničiš identiteto in samozavest državljanov nimaš več ničesar, na čemer bi lahko gradil obrambo lastne suverenosti oz. obrambo lastnih interesov in svoje kulture. Ko ti uspe uničiti to kulturno podstat moči neke družbe, je izjemno težko mobilizirati dovolj politične moči za obrambo lastnih interesov. Taka družba postane lahek plen.

    Na eni strani bi omogočali življenje brez dela, na drugi strani pa obupno primanjkuje delavcev. Naj povem samo svoje izkušnje v zadnjem času.:

    – prosim zidarja za dodatna dela. Pravi, da ne more ker nima kje vzeti delavcev. Pravim mu naj dobi kakšnega od svojih “zemotov” iz Bosankse krajine. Pravi, da ne more, so že vsi v Nemčiji. V Sloveniji manjka trenutno okoli 5 tisoč zidarjev

    – govorim s kovačem, ki mi dela ograjo. Vrhunski rokodelec, s tristo let družinske tradicije, ki prodaja najuglednejšim kupcem po celem svetu. Kljub organiziranim obiskom šol, vrhunski plači, ne more dobiti vajencev, ki bi se šolali pri njem.

    – kamnosek mi zamuja že mesece. Dela dvanajst ur na dan vključno s sobotami. Pravi, da ne dobi delavcev.

    V službi ni nič drugače:

    – ravnokar smo zgradili tovarno na Hrvaškem in takoj jo bomo razširili za 100%. Razlog: v slovenskih lokacijah, kjer stojijo naše tovarne, smo izpraznili kadrovski bazen. Edina omejitev rasti ni več tehnologija, trgi ali kapital, edini resni omejitveni faktor so kadri. In z demografsko krizo (če ne bo medtem resne ekonomske katastrofe) bo samo še slabše.

    In v teh pogojih bi uvajali UTD! Gre za kriminalno usodno bedarijo. Ki jo poganjajo večinoma nezaposljivi družboslovni kadri. Treba se bo sprijaznit, da za vseh 2/3 mlade populacije, ki študira (večinoma na družboslovnih smereh) ne bo dela za katerega se usposabljajo. Da jo bo potrebno takoj po končani fakulteti prešolati, da bi se lahko sami vzdrževali.

    Žal! Ali pa začeti resno reformo univerzitetnega študija.

    Najslabša rešitev je UTD. Da bo en del družbe (ne tako majhen) filozofiral medtem, ko bodo ostali delali zanje?

  3. Sanjače glede UTD-ja bi veljalo opozoriti vsaj na dve zadevi:
    1. Eden temeljnih postulatov evropskega prostora je prost pretok ljudi in njihova enakopravna obravnava. V primeru, da bi uvedli UTD, bi imeli v trenutku nekaj milijonov zahtev za rezidentsko s strani bolgarskih, romunskih in hrvaških državljanov.
    2. Na to temo si je smiselno pogledati t.i. eksperiment mišja utopija. Prav to bi se zgodilo človeški populaciji. Dokaz: Nauru, prva država, ki je v praksi preizkusila UTD (čeprav se takrat temu ni reklo tako).

    Prav tako se ne strinjam z idejo, da bomo dodano vrednost povečali s političnimi ukrepi (brez tega bodo višje plače, vključno z minimalno, povzročile zgolj višjo brezposelnost). Rast dodane vrednosti je žal proces, dolg nekaj stoletij, in je povezan tako z akumulacijo kapitala kot z mehkimi dejavniki. Pri nas pa bi želeli preskočiti nekaj stopnic in ne razumemo, da ima enak izdelek z etiketo “Made in Germany” bistveno višjo ceno kot tisti z etiketo “Made in Slovenia”. Vsaj v večini dejavnosti.

    Mogoče pa bi bilo treba razmisliti o naslednjih ukrepih:
    1. Davčna razbremenitev plač in prenos tega dela davčnega bremena na potrošnjo, premoženje ter kapital. S tem bi odpadel tudi glavni razlog za iskanje obvodov pri zaposlovanju.
    2. Popolna reforma izobraževalnega sistema z bistvenim zmanjšanjem neposrednih prehodov s srednješolskega na univerzitetno izobraževanje ter podpora izobraževanju ob delu (vključno z univ. študijem) ob sodelovanju z delodajalcem in v skladu z njegovimi potrebami. Bistveno zmanjšanje študijskih mest na družboslovnih in povečanje mest na tehničnih študijih.
    3. Ukinitev socialnih podpor in preusmeritev sredstev v širok obseg javnih del, ki bodo potekala v sodelovanju z delodajalci v sklopu njihovega delovnega procesa z namenom prekvalifikacije zaposlenih v tiste poklice, kjer so zaposlitve na voljo. Brez omejitev glede višine dosežene izobrazbe.

  4. UTD je v bistvu analogija komunistične ideje, da bomo v bodočnosti ljudje delali, kar bomo hoteli in obenem dobili dovolj sredstev za spodobno življenje. Skratka, komunistična nebesa. Mogoče res kdaj, ko bodo večino človeškega dela prevzeli stroji, vendar obstoja tudi negativna varianta takega razvoja, ki jo opisujejo filmi o Terminatorju ali Matrici ali pa tista o Rimu, ki jo je lepo opisal Marko. Bolj realna se mi zdi Keynesova vizija, da bomo delali za isti učinek/plačo manj časa, recimo 20 ur tedensko. Delo pri človeku namreč ni samo ekonomska kategorija, ampak ga osmišljuje in mu daje smisel, človek se mora počutiti koristen.
    Zaenkrat ostaja nujna povezava med delom in njegovo koristnostjo, tako individualno kot družbeno. Sedanje pomanjkanje določenih delovnih profilov in prebitek drugih, se pa ja lahko rešuje tržno – očitno je delo zidarja, kvalificiranrega delavca ali smetarja več vredno, kot želijo zanj plačevati delodajalci, kakšno drugo, družboslovno, pa manj. Pred leti, v socializmu, so bile plače kvalificiranih delavcev na nivoju srednješolskih profesorjev.
    Isto pravi Marko – zakaj ni v Sloveniji dovolj zidarjev? Zato, ker delajo za nemško plačo v Nemčiji.
    Mislim, da bi se morali tudi nekateri družboslovci povprašati o globljem smislu svojega dela in po kritični analizi svojega prispevka k družbenem napredku prekvalificirati v kakšen bolj uporaben poklic.

  5. Pa še nekaj – se strinjam, da je treba prekarnost preko prilagoditev delovne zakonodaje zavirati, vendar oslanjanje samo na delovanje države ne bo rešilo vsega. Bolj učinkovito bi bilo sindikalno samoorganiziranje prekarcev, tako da bi postali močan sogovornik delodajalcem. Za kaj takega pa se je treba drugače, bolj samozavestno organizirati in delovati. Kakšna široko zasnovana opozorilna stavka vseh sindikatov bi dosegla več, kakor neko kalimerovsko pritoževanje in klicanje države na pomoč. Pa s(m)o kaj takega še sposobni organizirati?

  6. Z naslova http://www.foeeurope.org/sites/default/files/resource_use/2018/job_guarantee_discussion_paper.pdf:

    “Universal Basic Income does not necessarily contribute to reducing the domination of ‘economicism’ in our societies, nor to ensuring less material consumption or preserving more natural resources.

    An alternative to the Universal Basic Income could be the adoption of a Job Guarantee scheme in EU member states. The Job Guarantee calls for the national government to take up the role of ‘employer of last resort’ by providing the funds necessary to offer a uniform wage and benefit package to anyone willing and able to work.

    The most promising feature of the Job Guarantee is that it is not constrained by profit. Thus, it creates the possibility for people to earn a living outside the sphere of capital accumulation. And because work provided through the Job Guarantee could be steered towards production for use rather than exchange, it could be channelled toward environmentally sustainable projects and methods of production that will not and cannot be undertaken by the private sector. Workers under a Job Guarantee could be employed doing anything democratically deemed to be of social value, potentially broadening our conception of work to include things like caring for the elderly, habitat restoration, and community services.”

  7. Z naslova http://www.foeeurope.org/post-growth-economy:

    Three policy ideas for a post-growth economy

    17 SEPTEMBER 2018

    In the booklet Sufficiency: Moving beyond the gospel of eco-efficiency, Friends of the Earth Europe suggested introducing hard limitations to unsustainable trends—in particular to overconsumption—and putting emphasis on distributional justice in the economy. But how can we go about the task of building a ‘sufficient’ Europe?
    Many new ideas for an economic paradigm shift have been developed and discussed at the academic and grassroots levels in recent years. In these discussion papers we engage in a more in-depth analysis of three policy ideas that can move Europe towards an economy that can provide for all its citizens while keeping within planetary boundaries.

    Sovereign Money Creation.pdf (312.05 KB)

    Job Guarantee.pdf (396 KB)

    Green Taxation.pdf (349.31 KB)

  8. How to Fund a Universal Basic Income [UBI] Without Increasing Taxes or Inflation
    https://www.counterpunch.org/2017/10/05/how-to-fund-a-universal-basic-income-without-increasing-taxes-or-inflation/:

    »In a stagnant economy, a UBI can create the demand needed to clear the shelves of unsold products and drive new productivity. Robots do not buy food, clothing, or electronic gadgets. Demand must come from consumers, and for that they need money to spend. As robots increasingly take over human jobs, the choices will be a UBI or to let half the population starve. A UBI is not “welfare” but is simply a dividend paid for living in the 21st century.«

%d bloggers like this: