Prekletstvo nizkih plač

Vendar se spomnimo začetkov krize, takrat je Pahorjeva vlada povišala minimalno plačo in po splošnem prepričanju s tem o povzročila več odpuščanja, kot bi ga bilo sicer.

Minimalno plačo so povišali v času krize, kar za četrtino, kar je bila napaka. O tem je bilo veliko debate, na to temo so bile narejene tri analize. Dve sta pokazali, da naj bi bil učinek negativen, vendar nista upoštevali, v katerih sektorjih je prišlo do odpuščanja. V tem času je na primer šla v stečaj Mura. Ta ni šla v stečaj zaradi minimalne plače, take primere bi bilo treba izločiti. Treba je tudi upoštevati, za katere sektorje gre. Minimalne plače imajo predvsem v gostinstvu in turizmu natakarice, sobarice, čistilke. Tam ni bilo odpuščanj, ker teh ljudi ne moreš nadomestiti. Njihovo število se zmanjša, če pade povpraševanje, kar se je zgodilo v začetku krize.

Ali je minimalna plača pri nas nizka? Podatki menda  kažejo, da je razmerje med povprečno in minimalno plačo eno najnižjih.

Glede na povprečno plačo je pri nas minimalna plača res zelo visoka. Problem pa je, da je povprečna plača nizka. Ta pa je nizka zaradi nizke dodane vrednosti in nizke tehnološke intenzivnosti naših izdelkov. Nekoliko za šalo: če bi pri nas v industriji podvojili plače, bi se tudi dodana vrednost na zaposlenega po definiciji skoraj podvojila. Avstrija je sposobna prodajati izdelke, ki dopuščajo dvakrat višjo plačo od naše, naša podjetja pa pač ne.

Glede na sedanje pomanjkanje delovne sile bi sicer lahko pričakovali, da bodo plače rasle?

Pri nas plače ne rastejo v skladu s produktivnostjo. Po vsej vzhodni Evropi rastejo, pri nas pa ne.

Zakaj ne?

Sindikati so razmeroma šibki, niso več tako bojeviti, kot so bili nekoč Semoličevi. V javnem sektorju imamo bojevite sindikate, v zasebnem sektorju pa ne. Toda če utemeljiš gospodarstvo na nizkih plačah, boš po definiciji imel tudi nizko dodano vrednost. In če temelji gospodarstvo na dobavljanju sestavnih delov, kjer te šraufajo za vsak cent, nikoli ne bo sposobno plačevati visokih plač.

Pričakujete, da bo BDP še rasel, vendar nekega dne bo kriza neizogibno prišla. Koliko je nevarnosti, da bi zaradi rasti postali preveč pogumni in si privoščili preveč? Koalicijska  pogodba vsebuje kar nekaj dodatnih izdatkov: smo pred pogajanji o plačah v javnem sektorju, obljubljena je rast pokojnin, na dodaten denar je treba računati v zdravstvu …

Najprej se moramo vrniti k vprašanju, zakaj je prišlo do krize leta 2008: zato, ker je bila država preveč pogoltna, ali  zato, ker so se podjetja preveč zadolževala? Javni dolg je bil 22 odstotkov BDP, proračun je bi izravnan, problem ni bila poraba države, temveč se je zasebni sektor preveč zadolževal in ob nastopu krize ni bil sposoben servisirati obveznosti do bank, zato je te morala reševati država. In zato ter zaradi predolgega trajanja krize je zrasel javni dolg. Od takrat so se podjetja zelo razdolžila in so postala zelo previdna. A če se bo gospodarska rast nadaljevala še nekaj let, se bodo živalski nagoni spet sprostili, banke so polne denarja in bodo hotele kreditirati. Vprašanje je samo, koliko časa traja, da pozabiš, da te je pičila kača. Kriza ne bo prišla iz javnega sektorja, imamo fiskalno pravilo in druge varnostne mehanizme. Res je sicer, da so veliki apetiti po povečanju plač in po izplačilih zaostankov za nazaj. Meni se recimo plača ni povišala že 15 let.

Pogajanja s sindikati javnega sektorja  bodo ena prvih stvari, s katerimi se bo morala soočili nova vlada. Kaj se bo zgodilo?  

Gotovo bo prišlo do določene uskladitve, najbrž sicer ne v takem obsegu, kot so si zamislili sindikati. Namesto splošnega povečanja plač je treba pogledati, kje so prenizke. Policistom in vojakom bi absolutno povišal plače, problem je tudi v osnovnih šolah in v vrtcih ter osebju v bolnišnicah.

A ta denar bo treba nekje dobiti. V gospodarstvu pa hočejo davčno razbremenitev, predvsem razbremenitev plač.

Pa saj so razbremenjeni. Obdavčitev dela je  nižja v primerjavi s povprečjem držav OECD, malo bolj so obremenjene samo najvišje plače, a še vedno manj, kot na primer v Avstriji ali Češki.  Z Binetom Kordežem (nekdanji predsednik uprave Merkurja, op. av.) sva simulirala, kaj bi se zgodilo, če bi uvedli socialno kapico. Postavila sva jo pri 3.000 evrov bruto, kar je sicer zelo nizko. Problem je, da pride pri tem do več kot 300 milijonov evrov izpada v proračunu. Drugi problem je, da s tem zajameš predvsem plače menedžerjev.  Mi pa smo hoteli, da bi razbremenili strokovnjake, inženirje.

Vendar se socialna kapica zdi logična, saj so tudi pravice omejene.

Res, vse države jo imajo. A ko sem naredil simulacije, imam s tem nekaj težav, ker razbremenimo napačen sloj.

Kaj potem storiti, da bi razbremenili pravi sloj, torej strokovnjake?

Bolje je, da raztegnemo dohodninsko lestvico, tako da dvignemo mejo četrtega razreda. Tudi to je sicer občutljiva zadeva, ker imamo tako distribucijo dohodkov, da bi to prineslo precejšen izpad proračunskih prihodkov, vlada je namreč seveda sestavila tako lestvico, s katero lahko potegne največ dohodnine. Vendar bi bilo smiselno, da razbremenimo višji srednji sloj, inženirski, tako, da bi dvignili mejo četrtega dohodninskega razreda.

Vir: Intervju za Manager

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: