Kritičen čas za soočanje s prekariatom – Intervju s Črtom Poglajenom

Prihodnji meseci so ključnega pomena za oblikovanje vladnih strategij na področju zaposlovanja in socialne politike. Vlada, ki se v teh dneh postavlja, bo soočena z velikimi izzivi. Prekarnost je namreč v času neoliberane ekspanzije pridobila veliko različnih pojavnih oblik, ljudje, ki so v njo zajeti, pa so ostali izolirani in brez glasu. O problemu in o odgovornosti, ki iz problema izhaja, smo spregovorili s Črtom Poglajnom, politologom, vodjo Inštituta za študije prekariata in urednikom spletnega portala Skozi oči prekairata. Njegov zbornik »Skozi oči prekariata: Brez konsenza« je bil lani nominiran za slovensko knjigo leta, poleg pisanja in analitike pa se je ukvarjal tudi z organizacijo družboslovnih razprav in posvetov o prekariatu.

V kakšnem položaju so ljudje, ki delajo znotraj prekariata?

Ljudje, ki delajo znotraj prekariata, so v zelo slabem položaju. Se pa njihovega glasu ne sliši. Deloma je za to odgovorna konjuktura in prepričanje družbe, da nam gre dobro, deloma pa je za to kriva tudi zelo agresivna akcija gospodarskih združenj, ki poudarjajo, da so problemi dela stvar preteklosti, ker da kvalificirane delovne sile ni in je zaradi tega povpraševanje po njej večje od ponudbe. To morda na določenih področjih sicer morda celo drži, niso pa pogoji dela za zaposlene zaradi tega nič boljši. Poglejte samo turizem, ali trgovino in to, kako ljudje delajo tam …

Kako bi bilo stanje, v katerem se nahajajo prekarci, mogoče izboljšati? Kaj so ključne stvari, ki jih je potrebno narediti?

Stvari je potrebno sočasno pomakniti naprej na več področjih. Prekarnost mora postati ena ključnih tem socialnega dialoga. Vlada se jo mora lotiti preko medresorske skupine, ki se bo soočala s pripravo ukrepov za njeno odpravo. Pomembno je, da tovrstno skupino sestavljajo predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstva za gospodarstvo, Ministrstva za kulturo in Ministrstva za finance. Le tako bo prišlo do napredka. Če se služba oblikuje znotraj posameznega ministrstva, se bi njen doseg končal z vrati te inštitucije. K temu bo botrovalo dejstvo,  da različne resorje pokrivajo različne stranke.

Kako se s prekarnostjo soočate vi?

Inštitut za študije prekariata je strokovna ustanova. Mi skrbimo za proučevanje fenomena prekariata in njegovo artikulacijo.  Akterjem in deležnikom socialnega dialoga, torej državi, sindikatom in gospodarskim združenjem nastavljamo socialno ogledalo. Področje problematiziramo, tako, da v javno razpravo vključujemo vse zainteresirane socialne skupine in iščemo strokovne rešitve za zmanjšanje in odpravo prekrnega dela.

Glavne smeri, preko katerih se sicer soočamo s prekarnostjo, sta dve. Prva je prek sodelovanja s stroko, druga pa prek naslavljanja javnosti. Pri sodelovanju s stroko nam je naproti prišlo več ključnih raziskovalnih inštitucij. V začetku leta smo se pod vodstvom Ekonomske fakultete in družbi štirih drugih raziskovalnih inštitucij prijavili na projekt, ki ga je razpisala Agencija Republike Slovenije za raziskovanje. Izdali smo zbornik 21 strokovnih referatov na temo prekarnosti. Pa tudi gospodarskega ministra in ministrico za delo smo gostili pred polno Mordro dvorano Ekonomske fakultete. Javnost smo s prekarnostjo soočali preko intervjujev in organizacije okroglih miz, kot je bila tista v Kinu Šiška pred dvema letoma, ko smo dvorano napolnili do konca …

Omenili ste intervjuje o prekarnosti. Niso med vašimi sogovorniki prekarci bolj redko?

Sosledje intervjujev je del premišljenega pristopa. Prvi zbornik intervjujev je bil zelo širok in je vključeval vodje sindikatov, akademike ter ljudi na pomembnih funkcijah znotraj državne uprave. Drugi zbornik se je osredotočil na politike. Intervjuje smo naredili z vsemi kandidati za predsednika republike, pred letošnjimi državnozborskimi volitvami pa tudi z vsemi predsedniki strank. Edini, za katerega ne vemo, kako osebno gleda na prekarnost, je do sedaj ostal Janez Janša.

Fokus je bil vseskozi jasen. Po eni strani smo na pomen prekarnosti hoteli opozoriti sogovornike, ki so se na pogovor z nami morali pripraviti, po drugi pa smo želeli vprašanje odpreti v javnosti. Če o določeni temi kontinuirano govore ljudje, kot je Romana Tomc, Milan Kučan, ljubljanski metropolit in varuhinja človekovih pravic, ji z večjo pozornostjo sledi širši krog bralcev. To pa je ključno.

V pripravi imamo sedaj tretji zbornik intervjujev, v katerem bomo odprli diskusije s prekarci. In to na način, kot ga do sedaj še ni bilo. Govorili bomo z ljudmi, ki delajo kot espejevci, kot zaposleni za določen čas, za skrajšan čas, z agencijskimi delavci in s tistimi, ki delajo preko avtorskih in podjemnih podob. Zelo strukturirano bomo pokrili različna področja, znotraj katerih se prekarnost pojavlja. Že sedaj imamo zelo veliko podporo …

Podporo? Čigavo?

Podpirajo nas sindikati in društva. Se pravi organizacije, ki dejansko vedo, kako velik problem je prekarnost … Pa tudi civilna družba in znanstveno raziskovalne organizacije.

Kakšen je interes za vaše objave? Koliko ljudi bere vaše prispevke?

Interes za naše objave je primerljiv z interesom za prispevke osrednjih informativnih medijev. Naše intervjuje bere povprečno od 2.500 do 10.000 ljudi. Zelo intenzivno delamo s spletnimi mediji, pripravljeno pa imamo tudi adremo, v kateri so ključni mnenjski voditelji, mediji, sindikalisti, politiki in gospodarstveniki.

Omenili ste mnenjske voditelje, medije, sindikaliste, politike in gospodarstvenike. Kakšen je vaš odnos do ključnih družbenih deležnikov?

Do vseh ključnih deležnikov imamo vključujoč odnos. Jasno sicer povemo, kakšen je okvir, znotraj katerega je mogoče sodelovati. Mislimo pa, da je za iskanje rešitev k pogovoru ključno povabiti vse deležnike. Pogled, ki ga zagovarjajo posamezne organizacije – namreč, da na okroglo mizo, ki je o dani temi organizirana v parlamentu, ne bodo prišle, ker, da morajo poslanci in svetniki sneti klobuk, če želijo govoriti z njimi, se nam ne zdi primerna. Sploh ob tako urgentni temi, ki potrebuje široko družbeno soglasje

Kako na prekarnost gledajo politične stranke?

Naredili smo intervjuje z Maranom Šarcem, Dejanom Židanom, Lukom Mesecem, Mirom Cerarjem, Karlom Erjavcem, Matejem Toninom in Alenko Bratušek. Njihovi pogledi so se razporedili na dva ločena pola. Prvi pol zagovarja močno socialno državo, ki mora razviti mehanize za zaščito dela in v napor vključiti tudi predstavnike delavcev in delodajalcev. Drugi pol pa zagovarja diametralno nasprotno stališče. Se pravi prepričanje, da se mora držva umakniti in urejanje trga dela prepustiti trgu samemu. Slednji pristop temelji na Smithovi nevidni roki trga, ki je temelj neoliberalizma.

O tem, v katero od omenjenih skupin se je katera stranka umestila, verjetno ni težko sklepati. Vas je kljub temu kdo presenetil?

Vsekakor. Presenetila sta me predvsem SMC in DeSUS. Pogledi ostalih strank sovpadajo z njihovo javno podobo, SMC in DeSUS pa sta stranki, ki ju javnost razume kot sredinski oziroma levo sredinski, po stališčih, ki jih zavzemajo vizavi prekariata, pa so oboji veliko bližje SDS in Nsi kot LMŠ, SD ali Levici. SAB je nekje v sredi, je pa njen pogled v določenih ozirih bližje neoliberalistični drži kot pa zagovoru socialne države.

Se bo vlada po vašem mnenju soočila z odpravo prekariata?

Mislim, da je to področje med izhodiščne cilje zapisala znotraj koalicijske pogodbe, pomemno vlogo pa je glede tega vprašanja imel tudi sporazum, ki ga je s petorico strank sklenila Levica. Mislim torej, da bo korak na tem področju narejen. Kar je pomembno. Ker smo še vedno v konjukturi in ker je proces soočanja s prekarnostjo potrebno začeti pred prvimi koraki recesije. Ker se družba v recesiji ukvarja s tem, kako zadržati osnovne delavske pravice, ne s tem, kako urediti široko področje, ki zahteva veliko časa in energije za to, da bi se z njim lahko učinkovito soočili.

Bo Evropska unija sledila?

Bo. Rešitve se oblikujejo vzporedno. Z istimi problemi kot pri nas, se srečujejo vseh državah članicah EU. Evropa je še vedno ključna bastija na področju zaščite dela in socialne države. Če želimo k svetovnemu družbenemu razvoju doprinesti še kaj pozitivnega, je pomembno, da ohranimo socialno državo. Da pomagamo, da se standard dvigne tudi drugod izven Evrope.

%d bloggers like this: