Kdo v resnici ustvarja dodano vrednost

Zloglasni predlog Levice o ukinitvi cedularne obdavčitve dohodkov od kapitala je pri nas ponovno odprl stoletja dolgo debato o tem, kdo ustvarja dodano vrednost – delo ali kapital. (Tukaj predpostavljam zadovoljivo splošno izobraženost bralcev tega bloga in poznavanje stališč ekonomskih klasikov (Smitha, Ricarda, Milla) in kasneje Marxa glede teorije delovne vrednosti ter poznavanje kasnejše vulgarizacije tega vprašanja z “marginalistično revolucijo”, ki je zameglila to vprašanje s stališčem o skladnosti višine dohodkov kapitala in dela z njunima (sicer nemerljivima) mejnima prispevkoma k skupni vrednosti. In seveda poznavanja tega, da so oboji pozabljali na pomen “družbene nadstavbe” kot ključnega faktorja proizvodnje). Podjetniki in delodajalci so šli na barikade in dvom v velepomen njihovega herojskega prispevka k ustvarjenemu proizvodu te države označili kot sovražni govor. Kar samo govori o tem, da ne razumejo procesa ustvarjanja dodane vrednosti na ravni družbe, Tako kot tega ne razumejo akterji na Gospodarski zbornici, ki so se domislili – iz vsebinskega vidika – intelektualno primitivne grafike z vlakom.

Jaz podjetnike in menedžerje in njihovo logiko sicer povsem razumem. Prvi so se spomnili proizvajati nekih novih izdelkov ali storitev in ustvarili nova delovna mesta, drugi pa vodijo podjetja za njihove lastnike, se trudijo razvijati dovolj kvalitetne izdelke in storitve ter ustvarjati delovna mesta. Oboji pa se jezijo, ker morajo plačevati previsoke plače, previsoke davke na plače, davke na dobičke in podpirati celotno družbeno nadstavbo od vrtcev do vojske, policije in celo nevladnih organizacij. Njihovo stališče je: Mi v gospodarstvu ustvarimo celotno dodano vrednost in podpiramo parazite v negospodarstvu, ki ne ustvarjajo nič koristnega. Mi smo lokomotiva, vsi ostali ste parazitski vagoni, ki jih moramo vleči za seboj. Razumem to logiko, …, čeprav je abotno primitivna.

Podjetniki in menedžerji in njihova lobistična združenja pač mislijo, da živijo v pozitivno nabitem nebeškem vakuumu. Pač oni pridejo z idejo novega proizvoda ali storitve in vse, kar rabijo, da izdelek razvijejo, proizvedejo, marketinško zapakirajo, prodajo in izterjajo plačilo, je v teh nabesih že dostopno in je zastonj. Pridejo z idejo, zaposlijo nekaj ljudi in vsi jim morajo biti hvaležni za to uslugo, ki so jo naredili naciji.

Če že zanemarimo dejstvo, da to njihovo delovanje ni filantropija, pač pa so zanj dobro poplačani prek našega (in tujega) nakupa njihovih proizvodov in storitev, pa ne moremo mimo dejstva, da v tej njihovi logiki ni prostora za to:

  1. da je za to, da so prišli do te ideje, nekdo moral financirati njihovo izobraževanje in zdravstvene storitve,
  2. da je nekdo moral poskrbeti za to, da jih je za realizacijo njiihovih idej čakala dovolj izobražena in kvalificirana delovna sila,
  3. da je nekdo poskrbel, da imajo na voljo vso potrebno infrastrukturo (od komunale, cest, avtocest, železnic, telekomunikacij do električne energije),
  4. da nekdo skrbi, da imajo zaposleni dostop do organiziranih zdravstvenih storitev,
  5. da nekdo z varstvom konkurence skrbi, da jih konkurenti ne uničijo z nelojalnimi poslovnimi prijemi,
  6. da nekdo skrbi, da ne živijo na vojnem območju ali v spopadih med mafijskimi tolpami,
  7. da nekdo skrbi za to, da jim nihče ne krade, da se lahko prosto sprehodijo po središču mesta brez spremstva do zob oboroženih varnostnikov,
  8. da nekdo skrbi, da lahko brez carin izvažajo na večino svojih trgov,
  9. da nekdo pazi, da davke plačajo samo eni združbi (državi) in ne mnogim tolpam,
  10. da nekdo skrbi, da obstaja finančni sektor, ki finanacira razvoj in proizvodnjo njihovih izdelkov in storitev,
  11. da nekdo skrbi, da lahko svoje interese zaščitijo in svojo pravico iztožijo na sodiščih, itd. itd. itd.

Podjetniki in menedžerji delujejo, kot da so se rodili v nebesih in so zgoraj naštete storitve dane od Boga in zastonj. Čakajo na njihov veliki um, da pride in iz njih naredi, ehm, tesnilo, auspuh, sklopko, zdravilo, …. Če so v to lastno grandioznost in ničnost vseh ostalih faktorjev tako prepričani, naj naredijo miselni preskok – naj se v mislih prestavijo denimo v Afganistan ali Sudan in si poskusijo predstavljati, kako bi svoje velike ideje o proizvodnji tesnil, auspuhov, sklopk, zdravil itd. realizirali v tistem okolju. Good luck!

Ne bi jih realizirali, ker v tistem okolju to še nikomur ni uspelo. Ker tisto okolje tega ne omogoča in ne dopušča. Ne omogoča niti razmišljanja o kreativnih idejah, ker se je treba ubadati z eksistencialnimi vprašanji življenja in preživetja. Ugodno poslovno okolje kot nekakšna zastonjska nebesa ne obstaja. Treba ga je ustvariti in zanj je treba plačevati. Pika. Kdor tega ne razume je bodisi nezavedni ignorant ali zavestni manipulator.

Zdaj pa k temu, kdo ustvarja dodano vrednost. Dodane vrednosti ne ustvarjajo niti samo lastniki, ki so pripravljeni svoj denar vložiti v produktivne naložbe. Ne ustvarjajo je niti samo podjetniki s svojim idejami ali menedžerji s svojim vodenjem. Ne ustvarjajo je niti samo zaposleni. Dodano vrednost ustvarja kolektivno celotna družba: ustvarjajo jo

  1. država, ki skrbi za organizacijo šolstva in zdravstva, za red in mir, za pravno državo, za zdravo konkurenco, za infrastrukturo, za delujoč finančni sektor, za indutrijske politike, za vlaganja v raziskave in razvoj in za spodbujanje razvoja novih tehnologij itd.,
  2. podjetniki, ki prinesejo nove ideje ali celo kapital, menedžerji, ki poskrbijo za ustrezno organizacijo procesov, lastniki, ki so pripravljeni svoj denar vložiti v produktivne naložbe, in
  3. zaposleni, ki te ideje realizirajo od faze inovacije do končnega izdelka, od faze proizvodnje do prodaje in poprodajnih aktivnosti.

Čas je, da si glede tega vsi naredimo red v glavah. Kajti le tako se lahko začnemo pogovarjati o tem, kako bomo ustvarjali čim več in čim bolj kvalitetne dodane vrednosti. Kako bomo naredili optimalno poslovno okolje, ustvarili kreativne in motivirane zaposlene, ustvarili tehnologije in infrastrukturo, ki nam bodo omogočili nastanek novih idej in njihovo realizacijo. In seveda, da za te storitve družbene nadstavbe, brez katerih ni ničesar, plačamo primerno ceno. Za nizko ceno pač dobimo nizko kvaliteto. Danes za to družbeno nadstavbo, ki vključuje poslovno okolje, prek pobranih davkov plačujemo samo 36.9% BDP, kar je za 3 odstotne točke (o.t.) manj od povprečja EU-28 in 4.5 o.t. manj od evrskih držav ter za 10 o.t. manj kot Skandinavske države, Belgija in Francija.

Davki-1

Za začetek pa predlagam, da si preberemo sveži članek Mariane Mazzucato na to temo v Project Syndicatu. Mazzucatova je zadnja leta eno najbolj vročih imen med akademskimi ekonomisti. Vesel sem, da pravkar z njo začenjamo skupni evropski raziskovalni projekt na temo GROWINPRO (Growth Welfare Innovation Productivity).

The predominance of short-term thinking reflects fundamental misunderstandings about the state’s proper economic role. Contrary to the post-crisis consensus, active strategic public-sector investment is critical to growth. That is why all the great technological revolutions – whether in medicine, computers, or energy – were made possible by the state acting as an investor of first resort.

Yet we continue to romanticize private actors in innovative industries, ignoring their dependence on the products of public investment. Elon Musk, for example, has not only received over $5 billion in subsidies from the US government; his companies, SpaceX and Tesla, have been built on the work of NASA and the Department of Energy, respectively.1

The only way to revive our economies fully requires the public sector to reprise its pivotal role as a strategic, long-term, and mission-oriented investor. To that end, it is vital to debunk flawed narratives about how value and wealth are created.

The popular assumption is that the state facilitates wealth creation (and redistributes what is created), but does not actually create wealth. Business leaders, by contrast, are considered to be productive economic actors – a notion used by some to justify rising inequality. Because businesses’ (often risky) activities create wealth – and thus jobs – their leaders deserve higher incomes. Such assumptions also result in the wrong use of patents, which in recent decades have been blocking rather than incentivizing innovation, as patent-friendly courts have increasingly allowed them to be used too widely, privatizing research tools rather than just the downstream outcomes.

And when flawed ideological stances about how value is created in an economy shape policymaking, the result is measures that inadvertently reward short-termism and undermine innovation.1

A decade after the crisis, the need to address enduring economic weaknesses remains. That means, first and foremost, admitting that value is determined collectively, by business, workers, strategic public institutions, and civil-society organizations. The way these various actors interact determines not just the rate of economic growth, but also whether growth is innovation-led, inclusive, and sustainable. It is only by recognizing that policy must be as much about actively shaping and co-creating markets as it is about fixing them when things go wrong that we may bring this crisis to an end.

Vir: Mariana Mazzucato, Project Syndicate

11 responses

  1. Mimogrede; oktobra bomo pri založbi UMco izdali knjigo Mariane Mazzucato Podjetniška država, lep pozdrav, Samo

    • Odlično! Morda bo več ljudi dojelo, da podjetniška država ne pomeni samo podjetnikov, pač pa ugodno poslovno okolje in vse razvojne strategije in vlaganja, za kar skrbi država.

  2. Povezava na Eurostat ne deluje. Lahko prosim natančno citirate vir ali pošljete povezavo. Hvala.

  3. Dejstvo je, da brez podjetne države, tj. njene direktne in aktivne vloge ni razvoja. Vsa zgodovina podpira to trditev. Neoliberalizem nima nikakršne (za skupnost) ekonomske vrednosti, gre za ideologijo, ali pa še manj od tega; za goli ekonomski interes določenih družbenih skupin, ki se pretvarjajo, da so ekonomska znanost. Gre za vulgariziranje ekonomije.

    Je pa res, (da uravotežimo to zgodbo), da lahko od principov vsi umremo.

    Vsaka obdavčitev mora uravnotežiti vsaj tri zahteve: pravičnost, obseg zbranih davkov in pa razvojni vidik. In tu ne gre samo za ekonomijo, ge za vrednostne preference in razmerja družbene moči. In tu gre umetnost vodenja države (in zakaj je ne moremo prepustiti tehnokratom).

    Da rečemo še nekaj v prid podjetnikom. Podjetniki so pravzaprav statistični norci. Vse verjetnost dela proti njim, velika večina jih propade, vložki svojega časa in energije so velikokrat nesorazmerni z dejanskimi zaslužki….in vendar vztrajajo. Del je veselje do dela in iziv, vendar , da se ne bi slepili, večinoma gre za denarno nagrado. Brez možnosti le-te, v dovolj veliki meri, da zaslepi racionalni um, bi se potencialni podjetniki obnašali bistveno bolj racionalno kar pomeni, da se ne bi šli podjetništva. Na žalost je ne tako majhen del družbenega razvoja odvisen od teh statističnih norcev….

  4. Yann Moulier Boutang v svoji knjigi (napisani l.2008): Cognitive capitalism, ki jo smatra kot update Marxove (kapitalistične!)politične ekonomije za 21.stol., trdi, da k ustvarjanju nove vrednosti prispeva tudi nov faktor: internet, tj. “človeški možgani” povezani v mreže, “multinacionalke” pa potem ta prispevek “generalnega intelekta” privatizirajo, “posrkajo” kolektivno ustvarjeno novo vrednost in jo zapakirajo v svoje produkte za prodajo.
    To isto: privatizacijo kolektivno ustvarjenih vsebin je, če prav razumem, internetnim multinacionalkam očital tudi parlament EU, čeprav v namen demagogije in podpore “pravic”=privilegijev starih založniških hiš. EU parlament je za hip izrekel resnico – ljudje, povezani v svetovno mrežo, soustvarjajo novo vrednost(ni pa EU parlament iz tega potegnil nujnega sklepa: če vsi soustvarjajo vrednost, potem tudi vsem pripada UTD, avtorske pravice pa bi morda morala plačevati država). Pri tem prispevku vseh k ustvarjanju vrednosti na internetu ni mišljena “ekonomija lajkov” ali zgolj proizvodnja “novičarskih” vsebin, pač pa to, da se preko internetnih mrež/forumov z znanjem ustvarja novo znanje in inovacije(in ta rast znanja je načeloma lahko neskončna, za razliko od končne materialne ekonomije). Kot v knjigi zapiše Boutang:
    “It follows that human capital and the quality of the population have now become crucial factors in defining the new wealth of nations.”

  5. Vsekakor je država pomemben ustvarjalec dodane vrednosti. Ne samo preko zagotavljanja skupnih potreb – zdravstva, šolstva, pravosodnega sistema in podobno, ampak ima tudi bolj aktivno vlogo kot investitor na dolgi rok. Vlaganja v prometno, energetsko in komunikacijsko infrastrukturo se že na krajši rok izplačujejo preko cen storitev, saj ti sektorji živijo od tržnih prihodkov. Vlaganja v izobraževanje in RR pa se povrnejo posredno v daljšem obdobju preko dviga produktivnosti in BDP. Vendar bi tudi na tem področju lahko država več iztržila neposredno, če bi bolj podprla tiste raziskave, ki so bližje realizaciji na trgu (prenos od TRL3 do TRL6) preko investicijskega tehnološkega sklada, kakor smo na tem blogu že podrobneje opisovali. Preko prodaje svojih deležev v uspešnih visokotehnoloških zagonskih podjetjih bi si najmanj povrnila vložek, ne pa da sedaj večino takih podjetij konča v rokah tujcev.
    Pa še nekaj – država niso samo obstoječe institucije v okviru formalnega političnega in upravnega sistema, ampak tudi civilna družba, kamor lahko uvrstimo tudi ta blog. In ni vrag, da je učinek civilne družbe glede na vložena sredstva, ki so v primerjavi s stroški uradnih inštitucij zanemarljiva, bistveno boljši kot pri uradni državi.

  6. Novo vrednost ustvarja smo delo, ki pa se uresničuje samo, če blago dobi svojega kupca. Od tega se lahko zaključi, da je res, da dodano vrednost ustvarja celotna družba.

    • Razvoj se seveda nikoli ne dogaja tako, da se država osredotoči le na eno skupino ljudi. Tam kjer imajo takoimenovani gospodarstveniki (korporacije) prevelik družbeni in politični vpliv se celo v prvem svetu pojavljajo lastnosti tretjega. To naj nam bo v svarilo.

      Skvari pa se tudi celoten političen proces, kar se danes vidi na vsakem koraku saj v politiki ni več enega racionalnega pola, ki z idejami tekmuje proti drugemu racionalnemu polu, ampak se zdi, da je šla ena stran že pošteno v nekakšno blaznost.

  7. Kot si mislim, da je ta članek zelo korektno napisan in pravilen v smislu davkov in dodane vrednosti, se mi pa tudi zdi, da je celotna poanta faljena.

    Namreč, podjetniki najverjetneje ne bi imeli prav nič proti višjim davkom, če bi bilo gospodarjenje državnega premoženja bolj racionalno in pošteno. Podjetja in tudi zaposleni imajo (imamo) občutek, da je ves pritisk za polnjenje državne blagajne na njihovih ramenih, medtem ko se glede korupcije, zabuhle in zapletene državne birokracije, prevelikim številom državnih uradnikov, favoritizma in nepotizma, slabega upravljanja državnih podjetij, reševanja bank itd ne naredi absolutno nič. Tudi sedanja vlada ni obljubila nič kaj dosti premika v tej smeri, kvečjemu obratno, še večji in bolj zabuhel konzorcij takih in drugačnih karakterjev je postala. Ni čudno, da se podjetniki upirajo vladi, ki napoveduje več zapravljanja, na račun podjetij in zaposlenih. Seveda se jim gre tudi za lastno korist, kdo si pa ne želi imeti boljši izkupiček na koncu. Ampak tudi nekaj tega izkupička bi šel v razvoj, amortizacije in investicije v podjetjih. Rasjši kot v dravo, ki tega ne zna racionalno pokoristiti.

    Mogoče se motim in bo dolgoročno ta vlada prinesla več koristi kot slabega. Ampak, glede na to, da so na položajih ljudje, ki so že bili na položajih in se niso dosti izkazali in da je nekaj novih, za katere se pa je izkazalo, da osnovnih pojmov nimajo porihtanih, nimam prevelikega upanja.

    Podjetja za svoj obstoj rabijo prave pogoje in stabilnost. Podjetnik, menedžer mora gledati za nekaj let naprej, ne samo za 4 leta, kot traja mandat ene vlade (ki ne ve, ali bo izvoljena tudi naslednjič). Kar je po mojem mišljenju tudi ena največjih težav demokracije. In ja, dodano vrednost ustvarja družba kot celota, država, podjetja in delavci. Če si zamislimo to kot človeško telo, bi lahko rekli, da če glava (država) ne funkcionira ok, kako se to odraža na trupu (podjetja) in udih (delavci). verjetno ne najbolje, vsaj za kaj koristnega ne.

    Je pa moje mnenje laično, z vidika zaposlenega in podjetnika. Politik pa (na srečo) nisem.

%d bloggers like this: