ZDA počasi zmanjkuje municije. Fedova igračkanja z obrestno mero nimajo željenega učinka na ekonomsko aktivnost. Nizke obrestne mere vplivajo le še preko znižanja tečaja valute, kar pomeni, da ZDA (Fed) manipulira vrednost dolarja – omejuje rast uvoza in spodbuja izvoz. Vendar velikega učinka od tega ni opaziti, ker druge države počnejo enako – po EU še Kitajska. Na drugi strani so enako neuspešne davčne spodbude. Kot se sprašuje Joseph Stiglitz: če ameriško gospodarstvo v dobrih časih potrebuje tisoč milijard dolarjev letnega deficita, koliko ga bo potrebovalo šele v slabih časih?

V bistvu je vsem, razen Trumpu, zmanjkalo idej. Trump je poln novih zamisli, ki pa vedno znova privedejo nazaj v situacijo zavedanja, da so ekonomske politike v tej konstelaciji postale povsem impotentne.

Nadaljujte z branjem→

Spodnja slika in komentar v The Economistu sta zelo indikativna. Če so bile novembra lani rekorder 9-letne švicarske državne obveznice kot obveznice z najdaljšo dospelostjo z negativnim donosom, imajo tri četrt leta kasneje že v 12 državah negativen donos 10-letne obveznice; v treh državah (Švica, Nemčija, Nizozemska) pa imajo negativen donos tudi že 30-letne obveznice. Investitorji imajo danes že za 15 tisoč milijard dolarjev naložb, ki jim prinašajo negativen donos. In ta obseg se je v tri četrt leta več kot podvojil. To pomeni, da investitorji v strahu pred recesijo in pokom kapitalskega balona pospešeno bežijo v varno zavetje državnih obveznic. Tukaj čakajo, da jim centralne banke odkupijo te obveznice in si tako malce zmanjšajo izgube. Vendar to ne rešuje njihove stiske.

Kaj pa banke?

Nadaljujte z branjem→

Jutri pa še malce več o tem, kako se ne splača iti trgovinske vojne z veliko avtokratično državo.

Tisti, ki so pred slabima dvema desetletjema – ob prvi fazi privatizacije Nove ljubljanske banke (NLB) in kasneje ob pivovarski vojni – stali na okopih bitke za nacionalni interes, so danes upravičeno frustrirani. Zdi se, da so finančna kriza in mehanizmi reševanja bank brez milosti počistili s substanco nacionalnega interesa, okrog katerega je potekal tako krčevit ideološki diskurz.

Namesto, da bi prišlo do oblikovanja močne domače kapitalske elite, ki bi obvladovala ne samo domače gospodarstvo, pač pa tudi podjetja na področju nekdanje Jugoslavije, je po tej drugi fazi privatizacije prišlo do splošne razprodaje lastnine po bagatelnih cenah tujcem. Dejansko se je ohranila samo kapitalska elita iz prve faze privatizacije, ki je bila večinoma bolj previdna v drugi fazi in je prevzemala manjša finančna tveganja.

Če slovenski nacionalni interes opredelimo kot slovensko lastništvo nad domačimi podjetji, kot so ga razumeli glavni politični in medijski protagonisti  ter gospodarstveniki, bi lahko danes skorajda brez dvoma rekli, da je ta nacionalni interes bankrotiral. …

Toda mar to pomeni, da je nacionalnost lastništva nepomembna in da je domače lastništvo podjetij nepomembno?

Nadaljujte z branjem→

• America Needs an Independent Fed – Volcker, Greenspan, Bernanke, Yellen
• Irving Fisher Demolishes the Loanable-Funds Theory of Interest – Uneasy Money
• Global Declining Competition – ProMarket
• Trump’s China Shock – Paul Krugman
• Trade Wars Escalate – Tim Duy
• Big Tech’s Harvest of Sorrow? – Daron Acemoglu
• Tariff Tantrums and Recession Risks – Paul Krugman
• Including More History in Your Econometrics Teaching – Dave Giles
• Reflections 11 Years After the Crash – Brad DeLong
• Innovation Policy: Federal Support for R&D Falls as its Importance Rises – Tim Taylor

Spodnja slika, ki kaže, da je ta teden tudi donos slovenske 10-letne državne obveznice postal negativen, glede na dizajn nekako implicira, da gredo tukaj zasluge za to prejšnji vladi Mira Cerarja in sedanji Šarčevi vladi. Nič od tega seveda ni res. Slovenija je postala 12. država z negativno obrestno mero dolgoročnih obveznic, od tega so vse, razen Švice, Švedske in Japonske, članice evrskega oobmočja. Ključna lastnost vseh dvanajstih držav je, da njihove centralne banke izvajajo enormne programe odkupovanja obveznic (kvantitativno sproščanje), hkrati pa so uvedle negativne depozitne obrestne mere.

Vir: Twitter

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Pred dnevi smo lahko na tem blogu prebrali zanimiv prikaz, kako se pričakovana življenjska doba Američanov zadnja leta celo znižuje in to kljub temu, da namenjajo daleč največ sredstev za zdravstvo. Samo strinjamo se lahko, da razlog ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in visokih stroških zdravstvenih storitev, temveč tudi močno povečani neenakosti. Ta za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev. Kljub vsej kritičnosti do Evropskih perspektiv, so razmere na naši celini pomembno drugačne, česar se na žalost premalo zavedamo in izpostavljamo.

Omenjeni kratek članek je pravzaprav povedal zelo veliko. Kogar pa zanima kak podatek več, pa v nadaljevanju nekaj o dogajanjih na tem področju zadnjih petdeset let. Poanta omenjenega članka je bila v povezavi izdatkov za zdravstvo s podatkom o “učinkovitosti” zdravstva. Le-tega lahko merimo na različne načine (tudi s čakalnimi dobami), pri čemer je avtor izpostavil pričakovano trajanje življenja ob rojstvu, kot enega pomembnejših kazalcev zdravstvenega stanja prebivalstva. Torej, koliko je pričakovana povprečna življenjska doba danes rojenih otrok in seveda koliko je bila ta v vseh letih nazaj.

Nadaljujte z branjem→

Zgodba v nekaj slikah (tvitih). Sosledje je indikativno:

Nadaljujte z branjem→

Tej Gonza

Ob spremljanju tujih medijev lahko opazimo, da se zadnje čase veliko govori o državnih premoženjskih skladih, ki imajo danes premoženje v skupni vrednosti 8 bilijonov (10) dolarjev. Kitajska investicijska korporacija se je nedavno združila z največjo francosko banko, s tem pa dobila nadzor nad 1000 milijardami dolarjev kapitala, ki ga bo »prenašala« v evropska podjetja. Norveški državni sklad je medtem znižal sredstva, ki jih ima v nafti in finančnih derivatih, povezanih z nafto, ter začel razmišljati o načinih odgovornega financiranja domačih podjetij. Investicijsko podjetje Mubadala iz Abu Dabija pa se je združilo z japonskim multinacionalnim skladom SoftBank Group Corp.

Tudi v Sloveniji se precej govori o upravljanju slovenskega državnega premoženja, ki za zdaj ostaja precej razpršeno. Pred kratkim je vodja poslanske skupine LMŠ, Brane Golubovič, pojasnil, da področje urejajo v smeri oblikovanja dveh temeljev: SDH bi ohranil strateške naložbe države, ki se ne prodajajo, medtem kot bi portfelijske naložbe, kot so nepremičnine in finančne naložbe, usmerili v demografski sklad.

Nadaljujte z branjem→

Raziskava Sasche Beckerja (2016): “Does Migration Cause Extreme Voting?” je pokazala, da je po vključitvi vzhodnoevropskih držav v EU leta 2004 v Britanijo, ki ni uvedla nobenih ovir, prišlo najmanj 1 mio dodatnih migrantov iz Vzhodne Evrope, kar je v regijah z večjim pritokom migrantov imelo depresivni učinek na plače in pritisk na javne storitve in nepremičninski sektor. Hkrati pa je to povečalo protievropske sentimente v teh regijah (merjene z glasovi za britansko stranko za neodvisnost, UKIP). Podobno je pokazala kasnejša analiza Beckerja in kolegov o tem, kdo je glasoval za Brexit.

Analize torej kažejo, da imajo meddržavne ekonomske migracije – kljub mnogim pozitivnim učinkom, sploh na povečanje učinkovitosti v državi prejemnici in na boljši dohodkovni položaj priseljencev – lahko dolgoročno negativne učinke na politično in gospodarsko stabilnost držav prejemnic. Seveda v določeni ekonomski konstelaciji. Prevelik pritok priseljencev v času, ko je glavna dejavnost v posameznih regijah (industrija) pod udarom globalizacijskega šoka in ko ekonomska politika teh negativnih šokov na zaposlenost ne zna kompenzirati s socialnimi in industrijskimi politikami, lahko tako ziritira domače prebivalce, da začnejo voliti za ekstremistične populiste, ki obljubljajo, da bodo naredili konec priseljevanju. To pa lahko vrne državo daleč nazaj v protekcionistične vode.

Nadaljujte z branjem→