Intervju: Smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo

Ste ekonomisti na prihajajoči obrat gospodarskega cikla bolje pripravljeni kot na zadnjo krizo? Zdaj bolj enotno presojate, kaj je kriza in kdaj se kriza začenja?

“Ali smo ekonomisti zdaj kaj boljši in znamo krizo napovedati? Nismo, ker je to izjemno težko. Obstajajo sicer indikatorji, ki dva do tri četrtletja vnaprej nakazujejo, kaj se dogaja, in lahko denimo opazujemo, kako se z rastjo ali padcem naročil v gospodarskih družbah spreminjajo njihove potrebe. Napovedovanje krize je pa vedno težko.”

Velja podobno za nasvete, kako krizo reševati?

“Ključen problem današnjega dne je ujetost celega razvitega sveta v japonski scenarij. Tradicionalna znanja o tem, kako reševati poslovne cikle, ne veljajo več. Zato imamo danes zelo veliko idej o tem, kako iziti iz krize, konsenza ekonomistov, katero kombinacijo ekonomskih politik uporabiti za izhod iz krize, pa ni.”

Mar prevzemajo zato reševanje kriz v svoje roke politiki?

“Ne, kje neki, politiki so le še bolj zbegani. Zadnja desetletja so se tudi politiki strinjali, da je reševanje kriz prepuščeno zgolj monetarni politiki. Fiskalna politika je postala osovražena. Ekonomisti so namreč zastrupili politiko s tem, da se s fiskalno politiko ne sme pomagati pri reševanju poslovnih ciklov. Zato zdaj politiki nimajo nobene ideje, kaj storiti. Edini politiki, ki so imeli nove ideje in so jih uveljavili, prihajajo iz monetarne politike. To so centralni bančniki. Čutili so jih na Japonskem, v Veliki Britaniji, v ZDA in na koncu še v Evropski centralni banki (ECB), ko je Mario Draghi uporabil nekonvencionalno monetarno politiko kvantitativnega sproščenja oziroma množičnega tiskanja denarja. To so zdaj naši krizni ekonomisti.”

Stari protikrizni recept je mrtev
“Od začetka 80. let prejšnjega tisočletja naprej je bilo reševanje krize domena monetarne politike. Če pride do zmanjšanja povpraševanja, ta ustrezno zniža obrestno mero ali pa poslovnim bankam poveča likvidnost, nato običajno pride do krize v obliki črke V, gospodarstvo se iz nje izvleče v enem do treh letih. Tri desetletja je skratka obstajalo strinjanje, da je recept za reševanje krize zelo preprost. Toda z razvojem globalizacije in financializacije smo začeli zapadati v velika neravnotežja in ta pravila ne veljajo več,” pojasni zagato ekonomistov Jože P. Damijan.

Zdi se, da so se tudi ti ekonomisti opekli.

“Tudi ekonomisti iz centralnih bank so ugotovili, da enostranski ukrepi ne delujejo in da lahko postane monetarna politika v času zelo nizkega povpraševanja, ko je obrestna mera blizu ničelni, impotentna. Kar je, mimogrede, že leta 1936 ugotovil ekonomist John Maynard Keynes, ko je trdil, da je v takem primeru potrebna pomoč fiskalne politike. Prav to danes predlagajo centralni bančniki. Draghi pred nekaj dnevi, ko je politike spomnil, da ECB ne more pošiljati tako imenovanega helikopterskega denarja na račune določenih skupin prebivalstva. Politiki ga morajo.”

Kje smo v tej zgodbi Slovenci? O evru ne odločamo sami, težko ga zaslužimo, v banki ni vreden nič. Prihaja kriza tudi k nam ali še ne?

“Po letu 2013 smo se zelo uspešno izvili iz globoke krize in danes presegamo prenapihnjeno raven bruto domačega proizvoda (BDP) v letu 2008. Kaj nas čaka, pa ni odvisno samo od nas. Letos smo dosegli vrh poslovnega cikla. Ali bomo imeli naslednje leto samo manjšo gospodarsko rast ali bo prišlo tudi že do recesije, je odvisno od tega, kaj se bo dogajalo med ZDA in Kitajsko. Ta odnos bo tako ali drugače prizadel vse razvite države, tudi naše izvoznike, saj je Slovenija četrtinsko odvisna od Nemčije.”

Že tri leta poslušamo, da se naše gospodarstvo ohlaja, pa je lezel BDP le navzgor. Je pred nami še eno tako leto?

“Ohlajanje pomeni le, da smo prej rasli zelo, zdaj pa nekoliko manj. Ni pa nujno, da bo pri nas recesija. Načelno velja, da če Nemčija raste po en odstotek letno, rastemo mi za poldrugo odstotno točko bolj. To bi zdaj pomenilo 2,5- od 3-odstotno letno rast. Naše gospodarstvo lahko torej še zmeraj raste, četudi bo Nemčija v recesiji. Vendar lahko to traja le določen čas. Če bi naši veliki izvozniki v avtomobilski in elektro industriji izgubili naročila in bi začeli odpuščati tudi doma, bi začela počasi padati domača potrošnja. Prej ali slej bi se poznalo pri celotnem rezultatu. Ljudje se na taka dogajanja običajno odzovejo z zamikom. Ta navadno ni daljši od dveh let.”

Ukinitev dopolnilnega ne bi bila velik finančni šok
“Finančno ukinitev dopolnilnega zavarovanja v enem koraku ne bi bila velik šok. Za delodajalce bi se stroški dela v povprečju povečali za 1,6 odstotka. Če prihaja k nam kriza, pa je to za podjetja lahko problematično, ker bodo manj prilagodljiva. To je tudi razlog, zaradi katerega bi sam predlagal postopni način spreminjanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v obvezno,” pravi Jože P Damijan.

Kolektor je že začel odpuščati. Čez koliko časa lahko pričakujemo, da bodo ljudje zaprli denarnice?

“Kolektor je začel odpuščati v Nemčiji.”

Seveda, a tudi pri nas imamo menda že kar polovico podjetij, katerih lastniki so tujci, in bi lahko zaradi pomanjkanja naročil ravnala enako.

“Verjamem, da imajo ta podjetja pri nas 30-odstotni delež v izvozu in 20-odstotnega v dodani vrednosti. Ne vem pa, ali je v tuji lasti že polovica podjetij na Slovenskem, saj je pravo lastniško strukturo zelo težko ugotoviti, ko pa jo registri beležijo tako različno. Tipičen je primer Heliosa. Holding je vpisan kot tuje podjetje, hčerinska družba pa kot domače. Kolektor je ravnal tako kot vsako podjetje. Podjetje ne začne najprej odpuščati na domačem trgu, ampak na tujih. Zato je lastništvo podjetja bolj pomembno, kot si mislimo.”

Ali se ne strinjate, da ni pomembno, kdo je lastnik, ampak ali je lastnik dober ali slab?

“Ni čisto tako. Domači lastniki so bolj odgovorni do okolja, iz katerega izhajajo, in zato tudi bolj sentimentalni. Ko pride do krize, bodo najprej začeli rezati drugje, ne doma. To je naravni refleks. Če so lastniki domači oziroma če je lastnik država, bodo v podjetjih, ki so pomembna za delovanje sistema, kakršna je denimo Adria Airways, poiskali rešitev, ki bo dolgoročno vzdržna. Tujemu lastniku je vseeno. Zanj je to finančna naložba, preračuna, ali se mu splača ali ne in podjetje zapre. Tega se številni nočejo zavedati. Kolega Maks Tajnikar mi je pripovedoval, da so Lufthanso spraševali, ali bi odkupila tudi Adrio, potem ko je kupila Austrian Airlines in sanirala Swiss Airlines Flights. Pa so mu odločno povedali, da morajo biti odgovorni do svojih nemških kooperantov. Adrie ne potrebujejo, saj morajo na svojem geografskem in govornem območju reševati svoje. Lastništvo je pomembno in to bo vedno bolj očitno.”

Država ni gospodinjstvo
“Razmišljanje, da bo država zmeraj ravnala tako kot mi doma, kadar smo v finančnih težavah, je tipičen primer gospodinje, ki trdi, da mora država ravnati enako kot ona v svojem gospodinjstvu. Pa je v resnici prav nasprotno. Če kateri od družinskih članov izgubi službo ali mu grozi, da jo bo, je normalno, da se gospodinjstvo temu prilagodi in zniža izdatke. Toda če bi vsi ravnali enako kot gospodinjstva in vsi hkrati manj trošili, bi krizo le poglobili in BDP še bolj zmanjšali. Država mora ravnati drugače. Ko se gospodinjstva logično zaščitijo pred krizo tako, da manj trošijo, mora vskočiti v igro in povečati javne izdatke ter na ta način vzdrževati določeno raven rasti BDP in s tem tudi javnega dolga. Če bi namreč tudi država zmanjšala svoje izdatke, bi BDP padel še bolj, javni dolg v BDP pa bi narastel. Večina ljudi te logike ne razume in instinktivno pričakuje, da bo država ravnala kot gospodinjstvo. Toda država ni gospodinjstvo.”

Več v Večer v soboto

One response

  1. Zadnji odstavek me nekoliko preseneča. Vemo, da se svet (na žalost) vrti okoli denarja. Od kje pa bo država vzela denar za večjo potrošnjo, če ne od bank, ki ga seveda ne bojo dale zastonj? (in spet bi povečali dolg, ki ga je potrebno v času debelih krav odplačati in spet ostanemo brez izbranih večjih investicij). Razen če si država sama natisne denar, kar pa pri nas ob valuti EUR verjetno ne pride v poštev, pa še mednarodna skupnosti ti hrbet obrne. V času suhih krav je odziv gospodinjstva logična poteza, saj bi v nasprotnem primeru potrošilo preveč energije in tvegalo propad – ampak civilizacije in tudi države pač propadajo. Nekatere pa cvetijo. V Sloveniji je na žalost odliv visoko-izobraženih in -kvalificiranih visok, imamo pa “prekleto” dober socialni sistem. Zato bo potrebno svoje mesto v evropski Skupnosti iskati zelo previdno in vzdrževati gospodarstvo in populacijo na ravni, ki jo naši naravni viri še premorejo. Prva velika izziva z vidika porabe energije in (lokalnega) onesnaževanja sta segrevanje in ohlajanje stavb ter promet, potem pa tudi kmetijstvo, prostorsko načrtovanje in ponovna raba virov.

    S pripravo različnih scenarijev razvoja lokalnega, čezmejnega in mednarodnega okolja (vsaj za obdobje naslednje večletne finančne perspektive), bi lahko spodbudili razpravo, iz katere bi pripravili strategije ali akcijske načrte upravljanja z državo. Strategija razvoja Slovenije zasleduje 11 ciljev vendar ne predvideva drugih scenarijev razvoja. Pri tovrstnem načrtovanju si lahko veliko pomagamo z vojsko, iz katere izhaja mnogo danes razširjenih izumov – zadnjega sem imel priložnost spoznati od polkovnika Roberta Šipca (Projekt za izgradnjo brezogljične mobilnosti varnostnega in civilnega sektorja in priložnosti za mesta) na Urbanem forumu, seveda pa bi morali pri takem načrtovanju sodelovati prav vsi. Takšna akcija zahteva tudi visoko stopnjo angažiranosti na državni ravni.

    Kar želim povedati je, da mora biti Slovenija pripravljena na več scenarijev sprememb v vseh SKD dejavnostih, vključno s številom zaposlenih. Na koncu nam itak ostaneta samo voda in hrana, ki ju rabimo ne glede na 8-urni delovnik ali ne.

%d bloggers like this: