Smiselnost različnih variant ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja

Bine Kordež

Ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (DZZ) bo še kar nekaj časa aktualna tema tako v politiki, v medijih, kot tudi med prebivalstvom. Seveda se pod “ukinitvijo” razume samo drugačen način zbiranja sicer nujnih sredstev za financiranje zdravstvene oskrbe. Drugačen način zbiranja se išče zaradi dveh razlogov oz. očitkov:

  • obstoječ sistem zbiranja preko zasebnih zdravstvenih zavarovalnic je relativno drag, saj le-te za svoje delovanje porabijo skoraj desetino zbranih sredstev in eden izmed ciljev vseh predlogov je v racionalnejšem zbiranju tega dodatnega vira financiranja zdravstva,
  • drug očitek pa je v tem, da danes vsi zavarovanci plačujejo enak nominalni znesek za dodatno zavarovanje (35 evrov) in po predlogih naj bi bila višina tega plačila odvisna od dohodkov posameznika.

DZZ je bilo pred dolgimi leti vzpostavljeno kot nadomestilo izpada sredstev od delodajalcev, ki jim je bila leta 1997 kot državni ukrep za povečanje konkurenčnosti delovno intenzivnih podjetij znižana prispevna stopnja za zdravstvo. Uvedba DZZ naj bi nadomestila ta izpad v zdravstveni blagajni, in sicer kot dodatni prispevek koristnikov zdravstvenih storitev, pri čemer naj bi ta temeljil na prostovoljni odločitvi posameznika ali se zavaruje ali ne. Danes pa ljudje to doplačilo razumejo bolj kot del obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ), saj jim je brez plačila DZZ močno prikrajšano (skoraj onemogočeno) koriščenje zdravstvenih storitev iz OZZ. Zato so tudi praktično skoraj vsi dodatno zavarovani.

Ker se je DZZ de facto preoblikovalo v dodatno obvezno zavarovanje, je upravičen očitek, ali je ta sredstva res potrebno zbirati preko zasebnih zavarovalnic z vso drago infrastrukturo in ali ne bi tega denarja lahko pobral kdo drug na cenejši način. Kot alternativa se običajno navaja predvsem povezava z OZZ in zbiranje preko Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) ali preko FURS-a. Zasebne zdravstvene zavarovalnice (Vzajemna, Adriatic, Triglav) naj bi sicer imele tudi vlogo pri racionalnejši porabi tega denarja v zdravstvu, a uporabniki tega ne vidijo.

Drug najbolj izpostavljeni očitek plačevanja DZZ pa je nominalno enak znesek plačila DZZ za vse zavarovance. To se običajno ponazarja s primerom, da pri upokojencu s 400 evri pokojnine pomeni to skoraj desetino mesečnega prejemka, pri nekomu s 5 tisoč evri plače pa zanemarljiv znesek. Predlagane rešitve na različne načine vzpostavijo odvisnost zneska plačila DZZ z višino prejemkov zavarovanca, kar je seveda bolj solidarno in socialno.

Značilnost večine predlogov pa je v tem, da izpostavljajo predvsem zgornja dva problema, ki sta najbolj očitna in ljudem blizu. Manj pa govorijo o obsegu zbranega denarja in katera skupina ljudi bi po novem to plačala. Danes namreč okoli 40 % vsega prispevka plačajo upokojenci (približno 200 od 500 milijonov, če zaokrožujemo). Ker gredo predlogi pretežno v smer povečanja obveznega zavarovanja kot najbolj enostavne spremembe zbiranja sredstev ter tudi najcenejše, ostaja odprto, kdo bi po novem plačeval obstoječi prispevek upokojencev. Povečanje obveznega zavarovanja namreč bremeni samo aktivno populacijo (zaposlene in/ali podjetja) in opredeliti moramo tudi nadomestni vir za dosedanji znesek plačila upokojencev.

Različne možnosti sprememb dosedanjega zbiranja DZZ

Pri tem imamo tri možnosti:

  1. Njihov prispevek lahko pokrijemo z dodatnim povečanjem OZZ, a to bi preneslo vse breme na aktivno populacijo oz. podjetniški sektor, na drugi strani pa dokaj razbremenilo upokojence. Opustitev plačevanja DZZ bi zanje pomenilo enako kot skoraj 5 % povprečno povečanje pokojnin, pri nižji pokojnini seveda še precej več. To je sicer všečna in, glede na zaostajanje pokojnin v preteklih letih, tudi opravičljiva rešitev. Vemo pa, koliko napora je potrebnega že za kak odstotek dodatnega usklajevanja pokojnin, ta sprememba pa bi pomenila kar 5 % izboljšanja dohodkovnega položaja upokojencev. Predvsem pa bi morali dodatno obremeniti aktivno populacijo (zaposlene) in večina bi morala plačevati več, kar vsekakor ne bi bilo sprejeto z navdušenjem.
  2. Lahko bi ta prispevek pokril proračun – to je sicer možno, a dvomim, da bi v teh razmerah javne finance obremenili še za teh dodatnih 200 milijonov evrov,
  3. Možno pa je, da bi ta sredstva še vedno plačevali upokojenci. Namesto enotnega zneska (35 evrov), lahko tudi v sorazmerju z višino pokojnine in neposrednim odtegljajem od pokojnine ter nakazilom od ZPIZ na ZZZS. A teh variant zaenkrat ni. Tudi zato, ker obstoječi predlogi eksplicitno sploh ne omenjajo izpada prispevka upokojencev, vprašljivi pa so tudi pravni vidiki takšnega zbiranja. Današnji način zbiranja se obravnava kot plačilo zavarovanja z ustrezno zakonodajo in najbrž ni možno kar neke zneske odtegovati od pokojnin in prenakazovati med zavodi.

Ključna težava pri iskanju sprememb zbiranja dosedanjih 500 milijonov evrov (kolikor dobi danes zdravstvo iz DZZ), je torej kako zagotoviti manjkajočih 200 milijonov prispevka upokojencev. Pri plačevanju DZZ aktivne populacije je težav manj, saj je dvig obstoječega prispevka za OZZ lažje izvedljiv, možna pa je tudi drugačna distribucija. Danes za zdravstvo sicer plačujemo 6,36 % od bruto plače in to zaposleni kot odbitek od bruto plače, dodatno pa še delodajalci v enaki višini.

5 alternativnih predlogov

Glede na navedena izhodišča, nekoliko podrobneje poglejmo, kakšni so konkretni zneski ter učinki nekaterih, do sedaj izoblikovanih predlogov sprememb. Obravnavam pet variant:

  1. obstoječi sistem plačevanja OZZ v višini 6,36 % od plače plus DZZ v višini 35 evrov mesečno,
  2. predlog Levice po katerem bi dvignili prispevek zaposlenih za 1 odstotno točko, ter prispevek delodajalcev za 1,6 odstotne točke,
  3. varianta, da bi se dvignil samo prispevek zaposlenih (za 2,8 odstotne točke, da “ulovimo” isti znesek prispevka za zdravstvo),
  4. varianta, da se prispevek zaposlenih za OZZ ne upošteva kot odbitna postavka za izračun dohodnine (predlog, ki ga v zadnjem času predstavlja dr. Keber),
  5. sprememba dohodninske lestvice, ki bi prinesla podobne učinke kot predlog pod 3.

Ministrstvo za zdravstvo je po poročilih medijev predstavilo tudi predlog, da bi DZZ zbiral ZZZS (prva faza), kar naj bi pocenilo zbiranje, a s stališča zneskov in distribucije je enak kot obstoječ (točka 0). Nekdanji minister dr. Keber zagovarja varianto, da bi plačevanje OZZ izvzeli kot olajšavo pri obračunu dohodnine, kot naj bi bil primer v nekaterih drugih državah. V tem primeru bi bila zbrana sredstva za zdravstvo še vedno enaka, a država bi zbrala več dohodnine, katero bi kot dodaten vir namenila za financiranje zdravstva (izpad dosedanjega plačevanja DZZ). V bistvu je tak predlog popolnoma enak kot če bi npr. povečali stopnje dohodninske lestvice na obstoječo osnovo, kar je simulirano v varianti 4.

Vpliv implementacije alternativnih predlogov na javne finance

V spodnji tabeli so prikazani učinki posameznih variant na javne finance in plače in sicer na osnovi okvirnih podatkov za letošnje leto. Zdravstvo iz naslova DZZ trenutno prejema okoli 500 milijonov evrov (po odbitku stroškov zavarovalnic), povprečna plača pa znaša 1.100 evrov (zaokroženo).

Po predlogu Levice (prva varianta) bi povečali obe stopnji, kar bi nadomestilo dosedanji DZZ, od česar bi zaposleni prispevali nekaj preko 100 milijonov (višji prispevek in posledično nižje plače), podjetniški sektor okoli 200 milijonov (višji prispevki), razliko (200 milijonov) pa proračun preko nižje dohodnine, nižjega davka na dobiček ter dodatnih stroškov zaposlenih v javnem sektorju (teh dodatnih obremenitev za javne finance ni v tabeli).*

Kot druga varianta se pojavlja predlog, da bi povečali samo OZZ zaposlenih. Za nadomestitev DZZ bi ga morali dvigniti za 2,8 odstotne točke. Zdravstvo bi torej dobilo nadomestna sredstva preko OZZ, a proračun bi izgubil blizu 150 milijonov dohodnine, precejšen pa bi bil tudi učinek na neto plače. Te bi se v povprečju znižale kar za 3,2 %, kakšen pa bi to vplivalo na položaj posameznika, pa v slikah v nadaljevanju.

Uvedba predloga dr. Kebra, po katerem obveznih prispevkov zaposlenih za zdravstveno varstvo ne upoštevali pri izračunu dohodnine, bi bila seveda najbolj preprosta. Zbiranje DZZ bi ukinili, pri izračunu plač pa bi bila izračunana dohodnina preprosto večja. A težava je v tem, da bi na ta način zbrali le dobrih 300 milijonov evrov več dohodnine (to bi proračun nakazal ZZZS), proračun pa bi moral dodati še 200 milijonov iz drugih virov (za upokojence?). Seveda pa bi tudi to pomenilo precej nižje povprečne plače (čeprav bi bili slabše plačani na boljšem, ker ne bi več plačevali DZZ). To pomembno poruši določena razmerja v družbi, pomeni pa tudi višji nivo obdavčitve plač.

DZZ - tabela javnih financ

Kot četrto varianto sem dodal še opcijo, po kateri bi iste učinke kot po tretji varianti dosegli z drugačno dohodninsko lestvico[i]. Ta sprememba je še bolj enostavna, a enako kot vse ostale zahtevajo poleg tega popravke še okoli 200 milijonov prispevka proračuna, kar lahko razumemo, da država pač pokrije prispevek upokojencev.

Zaposleni pa bi preko večjega prispevka (v eni ali drugi obliki) v bistvu pokrili to, kar danes plačajo z enakim zneskom DZZ, le da bi bila distribucija drugačna. Odstopa edino predlog Levice, kjer namesto zaposlenih, za okoli 200 milijonov obremenijo podjetniški sektor. Da bi predlogi zahtevali takšno dodatni prispevek javnih financ (in podjetniškega sektorja pri predlogu Levice), seveda nihče od predlagateljev ne želi preveč poudarjati.

Vpliv sprememb na dohodek posameznika

Sedaj pa poglejmo še, kakšna bi bila distribucija tega prispevka po različnih variantah.

V prvi sliki je najprej prikazano, za koliko bi se znižala plača posamezniku po navedenih štirih variantah, če bi ukinili plačilo DZZ (ta je prikazan s črno črto na nivoju 35 evrov). Po večini predlogov bi se najslabšim plačanim plača znižala le za nekaj evrov, z višanjem plač pa so vplivi vse večji. Za zaposlene tudi z višjimi plačami bi bila najbolj ugodna varianta Levice, ker ta predlog 200 milijonov prenese na podjetniški sektor. Pri ostalih variantah pa se vse deli samo med zaposlene in koliko nižje plačani plačajo manj, morajo bolje plačani plačati toliko več. Zaradi tega bi bili vsi z bruto plačo nad 2 tisoč evri (četrtina zaposlenih) na slabšem, saj bi se jim plača znižala za več kot znaša današnji prispevek za DZZ.

DZZ-Tab2

Neto učinek se lepše vidi na drugi sliki, ki kaže kdo bi bil pri posamezni varianti na boljšem (nad osnovo oz. črno črto) in kdo na slabšem (pod črto). Kot rečeno bi se po predlogu Levice plača znižala za več kot je današnji prispevek za DZZ samo zaposlenim s plačami nad 6.000 evrov, vsi ostali zaposleni ter upokojenci pa bi bili na boljšem – seveda s tem, da 200 milijonov izpada pokrije proračun, 200 milijonov pa podjetja. Pri ostalih variantah pa bi najbolje plačani plačali tudi 300 evrov več kot danes, zaposleni s plačo tisoč evrov pa bi bili za 25 evrov mesečno na boljšem.

DZZ-Tab3

Poglejmo te zadnje podatke še v obliki odstotka od neto plače. Ta prikaz pomeni, za koliko bi se dohodkovni položaj posameznika izboljšal ali poslabšal. Celotni učinek sprememb plačevanja DZZ bi za zaposlene z nižjimi plačami pomenil enako kot dvig plač za tri, štiri odstotke, nekomu s 5 tisoč bruto plače, pa bi se po zadnjih dveh variantah dohodek za tri odstotke znižal. Razen po predlogu Levice, bi bil položaj zaposlenih s povprečno ali nekaj višjo plačo približno podoben kot je danes. DZZ ne bi več plačevali, a njihova plača bi bila za 35 evrov nižja. Čeprav gre za enak znesek, tega ljudje najbrž ne bi sprejeli enako.

DZZ-Tab4

To so vsekakor učinki, ki jih je potrebno imeti pred očmi, ko ocenjujemo eno ali drugo varianto – čeprav jih v nobenem predlogu ne boste videli. Niti distribucije glede na višino plače, kot je prikazano na zadnjih slikah, niti skupnih finančnih učinkov v zgornji tabeli. Dokaj poenoteno je mnenje, da je obstoječi način zbiranja drag. Upravičeni so tudi očitki glede enakega zneska plačila DZZ ne glede na dohodkovni položaj posameznika. Vseeno pa je ob iskanju drugačnih rešitev potrebno imeti na mizi tako učinke na javne finance, podjetniški sektor ter tudi položaj posameznika. Spreminjanje dohodkovnega položaja za +/- 5 % ni tako zanemarljiv poseg in terja ustrezen premislek.

Nekaj dodatnih podatkov o višini zdravstvenega prispevka

Za tiste, ki jih zanima še nekaj konkretnih podatkov o višini plačanih prispevkov za zdravstvo, pa še dve sliki. V prvi so skupni zneski obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (brez prispevka delodajalca) glede na višino bruto plače po posameznih variantah. Danes tudi najslabše plačani prispevajo za zdravstvo mesečno blizu 100 evrov (6,36 % OZZ od plače ter 35 evrov DZZ), nekdo z npr. 8 tisoč evrov plače pa skupaj 540 evrov (črna črta na sliki). Po novem bi slabše plačani namenjali za zdravstvo 60 do 80 evrov, tisti z 8 tisoč bruto plače pa bi po 3. in 4. varianti plačevali tudi kakih 10-krat več (po predlogu Levice skoraj enako kot danes). Upoštevaje celotni prispevek za zdravstvo (tudi prispevek delodajalca), pa bi npr. nekdo s tisoč evri bruto plače namenjal za zdravstvene storitve 137 evrov, tisti z 10 tisoč plače pa 1.587, torej skoraj 12-krat več (danes je to razmerje 10-kratnik).

DZZ-Tab5

Ali bi z zadnjimi variantami prešli že v preveliko razlikovanje pri plačilih zdravstvenega zavarovanja, je seveda vedno lahko stvar razprave in pogledov. Vsekakor je veliko zagovornikov, da naj pač tisti z višjimi dohodki plačajo več, upravičene pa so dileme, da so mogoče 5 ali 10-kratne razlike v plačilu za isto zdravstveno storitev le prevelike. Če pa te zgornje zneske plačila za zdravstveno zavarovanje (zopet, brez prispevka delodajalca) preračunamo glede na neto plačo posameznika, pa dobimo spodnjo sliko.

DZZ-Tab6

Vidimo, da se danes znesek plačila dejansko znižuje od 14 % pri minimalni plači na 13 % pri najbolje plačanih. Predlog Levice bi začetno obremenitev spustil na 10 %, torej razbremenil predvsem šibkejše, pri najbolje plačanih pa razlik ne bi bilo veliko. Zadnji dve varianti pa mnogo bolj posežeta v obremenitev višjih plač. Tu bi prispevek predstavljal kar preko 18 % neto plače. Takšen prikaz najbrž daje dodatne vpoglede v obravnavano tematiko. Distribucija plačila med posamezniki je pač stvar nekega družbenega konsenza, pravila pri tem ni.

______________

[i] Stopnje dohodninske lestvice bi se morale povečati v vseh razredih za 3 do 5 odstotnih točk in sicer (samo en primer za dosego istih rezultatov kot po varianti 4, možna je tudi drugačna kombinacija):

Spodnja stopnja bi se tako dvignila za 3 točke, najvišja pa na 55 %.

* Iz Levice so me opozorili, da njihov predlog zakona, ki so ga vložili v Državni zbor (priznam, da ne spremljam vseh sprememb, ki se dogajajo) predvideva še okoli 130 milijonov evrov dodatnih prilivov, tako da bi bil izpad v javnih financah le okoli 70 milijonov. Predvsem bi dodatno obremenili s prispevki vse kapitalske dohodke, predviden pa je tudi nov prispevek upokojencev v višini 1 % od pokojnin, kar naj bi plačevali iz svojega žepa (pokojnin). Takšne dodatno uvedene obremenitve ljudi seveda pomenijo manj zahtev po denarju iz proračuna (lažji sprejem predloga), spreminjajo pa dohodkovni položaj posameznih skupin današnjih zavarovancev.

2 responses

  1. G. Kordeš je odlično prikazal kontradikcije znotraj sistema financiranja zdravstva v Sloveniji. Dokazal je, da je osnovna težava dejstvo, da imamo v Sloveniji preveč revežev; preveč zaposlenih z minimalno plačo, preveč prekarno zaposlenih, preveč nezaposlenih in zlasti preveč revnih upokojencev. Karkoli se bo spremenilo, sprememba ne bo odpravila težav, dokler ne bomo imeli dovolj visoke povprečne plače, manj brezposelnih, višje pokojnine, manj sive ekonomije. Vse kaže, da kljub rasti BDP gibanje socialne strukture v Sloveniji ne gre v smer, ki bi razrešila težave organizacije zdravstva, temveč se rast neenakosti še naprej povečuje. Logično je, da se bodo povečevala tudi socialna trenja, kar se zlasti nazorno kaže v zdravstveni sferi. Vse kaže, da bodo res potrebne strukturne spremembe, vendar v obratni smeri, kot jih uveljavlja slovenska izvršna in zakonodajna oblast. Dokler se oblast ne bo sprijaznila s preprosto nujo, da je potrebno, če želimo ohraniti pravno in socialno državo, neenakost zmanjševati, ne pa jo povečevati, toliko časa gotovo ne bo mogoče najti variante financiranja zdravstva, ki bi razrešila vse težave slovenskega zdravstva.

  2. Menim, da ne bo nobenih sprememb in potrebnih reform, dokler bo volilni sistem tak kot je. Tak kot je, pelje v rušenje pravne( ki je po mojem đe davno ni več) in socialne države. Že po lahkoti, s katero se je Šarec odpovedal davku na nepremičnine, je to jasno. In dve leti pred volitvami ne bodo tvegali svojega položaja. Bine Kordiš je zelo dobro analiziral možosti za delček zdravstvene reforme, kot je recimo ukinitev dodatnega zavarovanja, a kaj vse to pomeni, če imajo vse stranke koalicije svoje sponzorje, ki jim nobena sprememba ne diši.

%d bloggers like this: