Partibrejkers sinoči v Orto baru.

Če malce razmislim, so – ob Rolling Stonesih – Partibrejkersi edini bend, ki me do sedaj s svojo kontinuirano kvaliteto ni nikoli razočaral.

Nadaljujte z branjem→

Nekaj zadnjih razmišljanj o prihodnosti Evrope

• Macron’s Misstep Is Europe’s Loss – Dominique Moisi
• The Coming Franco-German Bust-Up – Mark Leonard
• Europe in Disarray – Richard N. Haas
• “Yellow vests” and tax justice – Thomas Piketty
• My Two Cents on the “Yellow Vests” Movement – Francesco Saraceno

• The Inequality Paradox: Rising Inequalities Nationally, Diminishing Inequality Worldwide – ProMarket
• “Yellow vests” and tax justice – Thomas Piketty
• My Two Cents on the “Yellow Vests” Movement – Francesco Saraceno
• The War on Huawei – Jeffrey D. Sachs
• Hard-Money Men, Suddenly Going Soft – Paul Krugman
• Demography, unemployment, and automation – VoxEU
• Market Power or Just Scale Economies? – ProMarket
• Neoliberalism as Structure and Ideology – EconoSpeak
• DeLong’s Principles Of Neoliberalism – Brad DeLong
• How low is low for Chinese GDP growth? ~ Antonio Fatas
• Micro-responses to shocks: Pricing, promotion, and entry – VoxEU
• The Rise of Knowledge Economics – Scientific American
• When bad government matters – Stumbling and Mumbling

Tone Martinjak je naredil hvalevredno dejanje – posvet o sovražnem govoru pri predsedniku države je razdelil v krajše, individualizirane spote in jih objavil na youtube. Spodaj je njegov twitter thread, kjer si lahko pogledate vse ključne govorce in primerjate argumente obeh strani.

Moje stališče je dokaj podobno stališčem prvih treh govorcev (Matjaža Grudna, Dominike Švarc Pipan in Nataše Pirc Musar), pa tudi Ernesta Petriča: pravica svobode govora ni absolutna, zlorabe je treba dosledno kaznovati na ravni kazenskega prava, vendar pa potrebujemo tudi jasno ločnico, ki ni nujno kazenskopravne narave, pač pa vrednostne, moralno-etične narave. Odgovornost je na strani politikov, medijev in mnenjskih voditeljev, da postavijo (vrednostno) ločnico, kaj so nedopustni elementi sovražnega govora.

Nadaljujte z branjem→

V luči škandalov v zvezi s prodajo vaših osebnih podatkov, ki jih Facebook (FB) prodaja zainteresiranim oglaševalcem, kvazi-analitskim službam, ki jih nato skupaj z algoritmi za analizo in manipuliranje prodajajo naprej (in ki jih daje zastonj ameriškim varnostnim službam), se morda splača slediti spodnjim navodilom na The Verge, kako pobrati vaše podatke s FB, jih zbrisati in nato še zapreti vaš FB račun. Nisem poskusil, ker nimam FB računa in me ne skrbi, da bi še kdo dobil vpogled v moj družabni vzorec.

Me pa bolj – kot vaše skrivnostne metode peke najboljše potice na svetu ali norčije vaših najlepših hišnih ljubljenčkov v celotnem vesolju – skrbi, da je na serverjih Googla in Microsofta praktično vsa naša e-korespondenca. Si predstavljate, kakšno veselje je to za varnostne službe, ki imajo zastonj in neposreden vpogled vanjo?

Odgovor Luke Mesca na intervencijo Slavka Bobovnika (v zvezi s tem, da je Mesec Bernarda Brščiča označil kot fašista), da se mu oznaka fašist v letu 2018 ne zdi primerna skoraj za nikogar. In pojasnilo:

»Če nekdo razločuje ljudi na bolj in manj vredne na podlagi barve kože, spola, rase, če izpodbija osnovno listino, na kateri je oblikovana povojna družba, deklaracijo o človekovih pravicah, ki izhaja iz tega, da smo vsi ob rojstvu ne glede na spol, raso enaki, če nekdo tako eksplicitno in s tako vehemenco, kot gospod Brščič to počne, to napada, kako bi ga pa vi poimenovali?« ga je vprašal. Bobovnik odgovora ni podal, češ da ne vodi nobene od strank.

Zdi se, da se je tudi pri nas začela odločna akcija proti sovražnemu govoru. Prvi del je v tem, da stvari prepoznamo kot takšne, kot so, in da jih kot takšne tudi poimenujemo. Da sovražni govor postane politično in družbeno nesprejemljiva praksa komuniciranja. Na vseh ravneh. Ključna odgovornost za to leži na politiki. Vendar ne tako, da ta prireja posvete o sovražnem govoru na najvišji politični ravni, zgolj z namenom, da se to opravi in na katere se vabi tudi same akterje tovrstnih praks, pač pa da najvišji politiki sovražni govor prepoznajo in ga kot moralne avtoritete tudi prepoznajo in javno obsodijo.

Nadaljujte z branjem→

Jasmina Držanič

Slovenija je pri pridobivanju EU nepovratnih sredstev, blago rečeno, nerodna. V tem kontekstu so razumljiva pričakovanja predsednika vlade, da dobi pojasnila, zakaj se absorpcija tega denarja ne dogaja bolj uspešno. Pričujoči tekst nima ambicije, da bi bil neke vrste nadomestno poročilo (naj kar vladna služba napiše svojega), želim pa opozoriti na teme, ki se ob nepovratnih EU sredstvih malo manj ponavljajo. Sama sem se s tematiko bolj intenzivno ukvarjala v času 2003 – 2007, tako da nekaj izkušenj je, pa tudi dovolj distance.

Prvič, v tem tekstu se referiram na črpanje sredstev iz strukturnih skladov in kohezijskega sklada. Ker gre za aranžmaje, ki so v največji meri pod ingerenco države članice in naj bi bilo tako za države kot za zasebne prijavitelje neke vrste suhi trening za prijave na ostale razpise (pri ostalih EU grants). Gre za sklop nepovratnih sredstev, ki so namenjene tistim regijam, ki so razvojno pod povprečjem EU. Ko je Slovenija postajala članica EU, smo slišali samo lepe zgodbe o tem, kako so se z nepovratnimi sredstvi regije opomogle (veliko smo se učili iz prakse Furlanije – Julijske krajine) in smo v nekem idealizmu pričakovali, da je treba samo »prijaviti projekte, ker denar je na voljo« in od tu naprej bo šlo samo še na bolje, drugih protislovij pa da ne bo.

Nadaljujte z branjem→

Metod Di Batista

Zelo sem zaskrbljen nad zapleti, ki se pojavljajo v zadnjem času, na realizaciji največjih, paradnih infrastrukturnih projektov v Sloveniji. To še toliko bolj, ker se ne uresničujejo časovne napovedi iz najvišjih položajev v naših vladah. Tak primer je napoved začetka gradnje drugega tira, ki se vedno znova premika v bodočnost, čeprav bi se morala pripravljalna dela že zdavnaj pričeti. Pri tem se sprašujem, ali imamo res tako zapleten, zakonsko pogojen sistem vodenja velikih investicij ali pa je to posledica neobvladanja projektnega vodenja?

Dobro zrcalo imamo pri gradnji druge cevi Karavanškega predora. Na drugi strani Karavank jim ni bilo potrebno ponovno usklajevati lokacije druge cevi v prostoru, tako kot pri nas. Tudi sam postopek oddaje del so izvedli veliko hitreje, kljub pritožbi, ki je bila tudi na njihovi strani.

Nadaljujte z branjem→