Mariana Mazzucato in Giulio Quaggiotto sta upravičeno kritična do praks nekaterih razvitih držav, na čelu z V. Britanijo in ZDA, ki v mantri “zmanjševanja države” in “stradanja zveri” s prakso javno-zasebnih partnerstev (JZP) in koncesij outsourcale nekatere ključne javne storitve: od tehnologije, do zdravstva in oskrbe starejših. JZP so, kot sem tukaj že večkrat pokazal, itak eden največjih sodobnih nategov, s katerimi služijo le zasebne finančne ustanove in konzultantske hiše. Pod pretvezo, da je treba zmanjšati javne izdatke, vlade (in občine) sklenejo dolgoročne pogodbe z zasebnimi ponudniki, kar na prvi pogled polepša bilance, ker ni investicijskega odhodka, vendar pa nato 20 ali 30 let prihajajo visoki računi od zasebnikov. Skupen strošek investicije ali izvajanja neke javne storitve prek JZP pa je občajno nekajkrat dražji, kot če bi država sama investirala v nek projekt ali sama organizirala neko javno storitev. Ker pač lastniki zasebnih ponudnikov zahtevajo visok donos, ta pa ne sme biti manjši od 8-10% na letni ravni.
Toda finance so samo en vidik problema outsourcanja storitev. Ključni problem se pokaže v slabši kvaliteti zasebnih storitev (dobiček pred skrbjo za kvaliteto) ter v izrednih razmerah. V slednjih države, ki so outsourcale ključne javne storitve, niso v stanju hitro reagirati na razmere in zagotoviti ustrezne ravni storitev. Korona kriza je bila dober test, pokazala je, da so se s situacijo bolje soočile države z več javnega zdravstva in z boljšo organizacijo vseh drugih osnovnih sistemov v državi. Vlade iz držav s filozofijo “majhne države” so podcenjevale problem, pričakovale, da se bo čudežno rešil sam in tako zaradi nepripravljenosti plačale višjo ceno v obliki človeških življenj.
You must be logged in to post a comment.