Branko Milanović secira knjigo zgodovinarke Mire Radojević o srbskem narodu in kraljevini Jugoslaviji z namenom ugotoviti, zakaj je nastala nova multietnična država na pogorišču prejšnje. Pride do sklepa, da je bilo to za Slovence in Hrvate, ki so si za nastanek Kraljevine SHS edini zares prizadevali, manjše zlo. Želeli so državo s Srbi, da bi pobegnili iz Avstro-Ogrske, saj realistično niso mogli pričakovati neodvisnosti. Unija s Srbi je bila manjše zlo. Srbi na drugi strani niso imeli hude želje po oblikovanju nove multietnične entitete. Morda bi imeli združitev z ostalimi Srbi na teritoriju nekdanje Jugoslavije, vendar brez Hrvatov in Slovencev. Odločilen je bil pritisk Hrvatov in Slovencev ter dejstvo, da je bila Srbija grdo premagana s strani Avstrije in Nemčije. Oblikovanje nove, velike kraljevine je zanje pomenilo častni povratek v velikem stilu.

Seveda gre za osebno interpretacijo Milanovića, ki pa se zdi dokaj realistična. Za vse je bila kraljevina SHS kot predhodnica Jugoslavije manjše zlo, ki ji je manjkalo širših kohezivnih elementov, kot so etnični ali ekonomski interesi. Tudi zato je tako hitro razpadla, ko je zmanjkalo notranje folklore (Titovo bratstvo in enotnost) in represije.

Nadaljujte z branjem→

• Who are you going to believe, me or the evidence of your own eyes? – Stiglitz, Durand, and Fitoussi
• One multiethnic state on the ruins of another: Why was Yugoslavia created? – Branko Milanovic
• How the lessons from austerity have not been learned – Simon Wren-Lewis
• Why Rate Cuts Don’t Help Much Anymore – Austan Goolsbee
• Automation, Labor Market Disruption, and Trade Policy – PIIE
• Economics Isn’t Dismal. It’s Useful. – Justin Wolfers
• How economics can raise its game – Tim Harford
• Central Banks Are the Fall Guys – Raghuram G. Rajan
• Political Pressure on Central Banks – Econbrowser

Romanje od Tabu je meni še boljša verzija od Šifrerjevega originala. Toda brez dobrega originala in genialnega teksta, tudi odličnega coverja ne bi bilo. In tekst je res dober – oči, ki govorijo zgodbo o vlaku, ki ga čakamo zaman.

Razlog, da v ZDA kljub dvakrat višjim per capita izdatkom za zdravstvo pričakovana življenjska doba vse bolj zaostaja za ostalimi razvitimi državami in celo trendno upada v zadnjih letih, ni samo v nedostopnosti zdravstvenega zavarovanja za vse in prohibitivno visokih stroških zdravstvenih storitev in zdravil. Razlogi se skrivajo tudi v močno povečani neenakosti po letu 1980, kar za seboj potegne slabše prehranjevanje, povečan socialni brezup in zatekanje v alkoholizem in droge, povečano kriminaliteto s smrtnim izidom ter na koncu seveda v ekonomski nezmožnosti dostopa do zdravstvenih storitev.

Ne samo zdravstvo, celoten ameriški kapitalistični sistem je močno bolan v primerjavi z drugimi razvitimi državami.

https://twitter.com/gabriel_zucman/status/1156522060736278529

ECB se bo najbrž odločila za ponovni zagon mašinerije odkupovanja obveznic (kvantitaivno sproščanje oz. QE), da bi pomagala k okrevanju evropskega gospodarstva oziroma – uradno – pripomogla k doseganju inflacijskega cilja. Pri tem je treba vedeti, da je inflacija POSLEDICA in ne VZROK gospodarske rasti (stranski učinek višje gospodarske rasti je inflacija in ne obratno).Torej če hočete spodbuditi inflacijo, morate najprej zagnati godpodarsko rast. No, že zdaj znaša bilančna vsota ECB kot delež v BDP Evroskupine več kot 40%, v ZDA je ta delež manj kot 18%. Monetarna “japonizacija” (povečevanje bilančne vsote vsled QE proti japonskemu deležu (več kot 100% BDP)), pomeni zgolj to, da so ekonomske politike za spodbujanje gospodarske rasti povsem neučinkovite. Najprej so bile prepozne pri reagiranju na depresijo, nato so temeljile predvsem na monetarni politiki, v EU pa skoraj povsem na monetarni politiki.

Vir slike: Holger Zschaepitz via twitter Nadaljujte z branjem→

Tisti, ki romantizirajo “krasne aranžmaje” fleksibilnih del brez fiksnih pogodb in brez polnih stroškov socialnih prispevkov, bodisi nimajo pojma, o čem govorijo, ali pa zavestno manipulirajo. Študije kažejo, da bi prekarno “zaposleni” raje stalne službe in so se pripravljeni odpovedati precejšnjemu delu plače za stalno službo.

Zadnja eksperimentalna študija Datte (2019) med 4,000 prekarno “zaposlenimi” v ZDA in V. Britaniji je pokazala, da bi se ti odpovedali polovici plače za stalno službo oziroma več kot tretjini plače za vsaj enoletno pogodbo. Ključni problem fleksibilnih delovnih aranžmajev je ogromna negotovost, ki jih ti prinašajo “zaposlenim”, saj ne vedo, ali in kakšno povpraševanje bo po njihovem delu v bodoče in ne morejo ničesar resnega načrtovati. Ne družine in ne formiranja doma (nakupa nepremičnine). Krasni novi svet popolne negotovosti.

Več ugotovitev študije Datte je spodaj.

Nadaljujte z branjem→

Če se komu ljubi brati, Nicholas Taleb nudi dobre argumente, zakaj IQ ne meri inteligence, pač pa ima dizajn testiranja vgrajeno izrazito pristranost k spodnjemu delu distribucije (t.i. “debeli levi rep”). Po domače, IQ testi merijo kvečjemu ekstremno neinteligenco in v manjši meri obliko inteligence, ki ne zajema učinkov učenja.

Se boste pa morali prebiti skozi nekaj Talebove matematike in njegov obračun s “psevdoznanstveniki” na področju psihologije, ki so (nehote) omogočili, da koncept IQ zlorabljajo rasisti in psihometriki. IQ je po njgeovem nemoralni pokazatelj, ki tudi nima nobene značilne statistične povezave s “trdimi” pokazatelji uspeha (materialni status).

Jeffrey Sachs ima dober point glede vzpona Trumpa in Johnsona v “najstarejših in večnih” demokratičnih državah. Oba sta se povzpela na oblast kljub nasprotovanju večine prebivalstva in kljub temu, da s svojimi potezami in ukrepi neposredno škodita lastni volilni bazi. Sachs vidi oboje kot posledico dveh stvari. Najprej gre za napako političnih oponentov (demokratov in laburistov), ki so se v preteklosti premaknili preveč na desno (v neoliberalno oziroma smer interesov kapitala), zanemarili interese svoje baze, ki je skozi globalizacijo in deindustrializacijo izgubila ekonomska tla pood nogami in posledično migrirala v podporo desnemu političnemu kampu, ki je ponudil zgolj poceni populizem z razpihovanjem rasnih (protiimigrantskih) stališč. Druga napaka pša je v  političnem sistemu – v večinskem sistemu, ki omogoča, da relativni zmagovalec pobere vse, posledično pa lahko vlada zgolj ena oseba po diktatorskih načelih, pa čeprav ima minimalno podporo. V proporcionalnem sistemu se to težko zgodi.

Obe (naj rečem “nekdanji”?) demokraciji zato čaka težka naloga. Najprej, da se levosredinska politična opciji osvobodi (finančnega) oklepa kapitala in nato da ustrezno spremenita politični sistem v smeri proporcionalne zastopanosti. Prvo bo težko (glejte, kako malo denarja za kampanjo uspeva zbrati Sandersu in Warrenovi z zbiranjem denarja od majhnih podpornikov), drugo meji na znanstveno fantastiko. Ni pa nemogoče. Vendar predpostavlja, zmago leve sredine, ki lahko z dovoljšnjo večino izvede potrebne spremembe v političnem sistemu.

Nadaljujte z branjem→

Naslov je super, vsebina pa tudi. Laurence Boone, glavni ekonomist OECD, dobro razloži zgodovinski kontekst nizke socialne mobilnosti v Franciji, dolgoročno prekletstvo tega in povezavo z uporom rumenih jopičev.