Shrinkonomics, japonifikacija, neskončna likvidnost in obdobje trajnega stimuliranja gospodarstva

Tale članek raziskovalcev IMF o lekcijah japonske shrinkonomics (ekonomike zmanjševanja populacije in gospodarstva) je veliko obetal.

Vendar se je izkazal kot precejšnje razočaranje, saj je očitno, da raziskovalci IMF japonske situacije ne razumejo najbolje. Zaradi padajoče demografije še vedno pleteničijo o potrebnih strukturnih reformah in zmanjševanju pokojninskih beneficij za prebivalstvo ter o potrebi po povečanju imigracij, da bi tako dvignili japonsko gospodarsko rast. Vendar se nič od obojega ne bo zgodilo, niti ni potrebno.

Upadajoč obseg aktivne populacije postaja vse manjši problem zaradi avtomatizacije in robotizacije. Efektivno je mogoče večino proizvodnje avtomatizirati, presežna delovna sila pa se delno preseli v nove storitvene panoge (storitve za starostnike), delno pa se skrajša delovni čas. Pridemo v Keynesovo vizijo. Keynes je leta 1930, v času največje gospodarske krize 20. stoletja, objavil droben esej »Ekonomske možnosti za naše vnuke«. Keynesova teza je bila preprosta: tehnološki napredek je omogočil hitro rast proizvodnje glede na število delovnih ur, kar pomeni, da bodo ljudje v bodoče lahko delali manj, da bi zadovoljili svoje potrebe in več časa posvetili bistvu – kako, osvobojeni pritiska po ekonomskem preživetju, čim bolj kvalitetno preživeti prosti čas. Keynesova vizija je bila 15-urni delovnik (na teden), enake plače ali celo višje zaradi bolj enakomerne razdelitve dohodkov ter veliko prostega časa. Za Keynesa to ni bila utopija, pač pa normalna evolucija, ki bi naj navedene sadove prinesla sicer šele čez 100 let, torej tam okrog leta 2030. In Japonska se počasi približuje tej viziji bodoče družbe, ko se zaradi visoke stopnje tehnološke razvitosti potreba po fizičnem delu močno zmanjša.

In tukaj demografija ne igra več neke vloge. Aja, kdo pa bo plačeval davke za financiranje zdravstva, dolgotrajne oskrbe in pokojnin? Odgovor je preprost: roboti. No, lastniki robotov. Če bodo seveda hoteli prodajati svoje izdelke.

Japonska je dve desetletji pred ostalimi razvitimi državami glede izkušenj o optimalnih ekonomskih politikah v obdobju sekularne stagnacije. Japonska vlada in centralna banka sta pokazali, da lahko v obdobju padajoče demografije stabilizirata gospodarstvo okrog 1-odstotne rasti in da to rast ter stabilnost pokojninskega in zdravstvenega sistema lahko vzdržujeta ob tem, ko sta javni dolg stabilizirali na visoki ravni. Magija je seveda v tem, da vlada trajno stimulira gospodarstvo z deficitom, ki ga efektivno financira centralna banka prek odkupovanja državnih obveznic.

Mehanizem je zelo preprosto razložen v spodnjem (sicer zelo dolgem članku v Foreign Affairs), ki govori o magiji neskončne likvidnosti, ki jo lahko zagotavljajo centralne banke v neskončnost:

Governments are cutting taxes and boosting spending, financing the resulting deficits by issuing bonds. Those bonds are then bought from market investors by central banks as part of their quantitative easing. Because of these central bank purchases, the interest rate governments must pay to borrow goes down. Moreover, because central banks generally remit their profits back to government treasuries, these low interest payments are even lower than they seem, since they will be partially rebated. A finance ministry that sells debt to its national central bank is, roughly speaking, borrowing from itself.

Ta mehanizem sem tudi sam že precejkrat razložil na tem blogu. Vlada lahko praktično v nedogled in praktično zastonj financira svoje deficite, s katerimi stimulira gospodarstvo. Omejirev glede likvidnosti na strani centralne banke ni. Edina omejitev, zakaj tega države doslej niso smele prakticirati, je bila inflacija. Učbeniška zgodba je vedno šla takole: vlade si ne smejo sposojati denarja od centralne banke, ker so politiki v svoji neracionalni ihti podkupovanja volilcev in lobijev nenasitni, kar pripelje do tega, da centralne banke izdajo preveč denarja, kar pripelje v hiperinflacijo. Toda ta učbeniška zgodba je mrtva. Umrla je z izginotjem inflacije. Inflacija pa je umrla v trenutku, ko so države zašle v polje nizke gospodarske rasti, visoke negotovosti, nizkega trošenja, centralne banke pa so na to reagirale z ogromno povečano likvidnostjo, kar je znižalo obrestne mere proti ničli, s tem pa tudi profitabilnost naložb.

V takšni situaciji se inflacija ne more pojaviti. Niti kot kazen za neodgovorno razsipne vlade. In Japonska kaže, da lahko ta situacija umrle inflacije, monetarnega financiranja proračuna, stabilno nizke, vendar pozitivne gospodarske rasti in visokega, vendar stabilnega javnega dolga traja tri desetletja. In da lahko traja v neskončnost.

S tem pa pridemo, do članka Paula Krugmana o permanentnem stimulusu, ki ga je objavil že lani, letos pa ga je spet recikliral v VoxEU e-knjigi o ekonomskih politikah v času korona krize:

O Krugmanovem predlogu bom sicer pisal več v petek v kolumni v Dnevniku, tokrat pa čisto na kratk. Krugmanova ideja je preprosta, predrzna in perverzna:

I hereby propose that the next US president and Congress move to permanently spend an additional 2% of GDP on public investment, broadly defined (infrastructure, for sure, but also things like R&D and child development) — and not pay for it.

Prav ste prebrali, ideja je v tem, da vlada poveča javne investicije za 2% BDP, da te dodatne investicije na ravni 2% BDP vzdržuje v neskončnost in da za to nič ne plačuje. Še ena magija, ane? Niti ne, gre za preprosto aritmetiko, kot jo vsak učbenik makroekonomije za prve letnike ekonomije uči študente. Preprosta enačba:

d = –b + (r – g)d

pokaže, da se javni dolg glede na BDP (d) stabilizira, ko je primarni primanjkljaj proračuna (b) enak razliki med obrestno mero (r) in nominalno gospodarsko rastjo (g). Magija se začne v tistem trenutku, ko nominalna gospodarska rast presega obrestno mero. Država si lahko privošči primarni deficit v višini, kolikor rast BDP presega obrestno mero. In če nominalna rast rast BDP za 2 odstotni točki presega obrestno mero, si država lahko privošči permanentni 2-odstotni stimulus, za katerega ni treba nič plačati. Plačuje ga presežek inflacije nad realno rastjo BDP. Krugman pokaže, da se dolg države, ki je začela pri 100% BDP, stabilizira na ravni 200% BDP (v “japonskem teritoriju”).

Seveda pa ima ta zgodba tudi svoj twist. Privoščijo si jo lahko samo države, ki so monetarno suverene in ekonomsko dovolj močne. ZDA, Japonska, Britanija, in seveda EU, če bi se glede tega nekoč oblikoval evropski konsenz.

Vrnimo se k bistvu zgodbe, in to je, da drama glede sekularne stagnacije, v katero razvite države lezemo po dvojnem šoku (finančni krizi in korona krizi), sploh ni nujno tako huda. V tej fazi ekonomije bo potrebno vplejati trajno stimuliranje agregatnega povpraševanja – prek javnega (so)financiranja pokojnin, prek temeljnega dohodka in prek javnih investicij. In ta trajni stimulus je mogoče financirati (tudi v neskončnost), ne da bi javni dolg poskočil v nebo oziroma ne da bi nas kaznovala hiperinflacija.

Vem, da vse to za veliko večino ljudi zveni kot prvovrstna herezija ali celo blasfemija, vendar se bodo navadili na to. Kot na to, da smo skorajda neopazno zdrsnili v trajno nizko inflacijo, trajno nizke obrestne mere in trajno monetarno financiranje.

4 responses

  1. Vse našteto morda zveni kot herezija za kake hiper-konservativce, s pragmatičnega vidika pa se nekateri konservativni principi vedno kršijo kadar bi sistem z njihovim doslednim upoštevanjem proizvedel preveč bolečine.

    Nova normalnost, novi pragmatizem je tak, da se krši ustaljene konservativne in liberalne principe. Konservativne navznoter, liberalne navzven. Zato je tudi v mednarodnih razmerah nekega ozkega gledanja na zgolj svoje ekonomske in druge koristi več kot pred 10 ali 20 leti.

  2. Obstaja še ena, bolj enostavna politično ekonomska razlaga fenomena istočasnega obstoja nizkih obresti, visoke koncentracije kapitala, visoke zadolženosti držav in monetarnega in fiskalnega stimuliranja:
    – visoko koncentrirani kapital enostavno ne opravlja več svoje osnovne ekonomske funkcije, to je financiranja razvoja, ali drugače rečeno, razširjene reprodukcije,
    – obstoječi lastniki kapitala očitno ne znajo (več) ekonomsko upravljati z njim, donosnost na (finančni) kapital se približuje ničli. Oziroma, sledijo neekonomskim, to je svojim političnim interesom in uporabljajo kapital predvsem za obvladovanje političnih/družbenih struktur z namenom ohranjanja svojih privilegijev,
    – to nesposobnost vodilnih struktur kapitala delno nadomeščajo centralne banke z prisiljenim kroženjem kapitala preko raznih oblik monetarnega “sproščanja” in sedaj delno države, kot Japonska in ZDA, v zadnjem času tudi EU, s stalnim deficitom proračunov, ki se financirajo iz prej omenjenih viškov kapitala, tudi preko centralnih bank. Sedanje deficitarno financiranje proračunov, podprto z emisijo centralnih bank, je v končnem ekonomskem učinku isto, kot da bi država zvišala davke na kapital in ga usmerjala v potrošnjo. Ali veliki kapital, predvsem koncentriran v finančnih ustanovah, tako ali drugače, nacionalizirala in zapravila. Kot se običajno dogaja v krizah.
    Na daljši rok ni druge rešitve, kot da se namesto velikih kapitalistov kdo drug, najprej država, loti razširjene reprodukcije in vrne kapitalu osnovno ekonomsko funkcijo generatorja razvoja. Nekako po vzoru Kitajske in drugih azijskih tigrov.

    • Zanimiv opis situacije Drago. Samo z eno stvarjo se ne morem strinjati. S tem, da je razred lastnikov kapitala nesposoben. Zelo sposobni so kot vedno, ampak globalno gledano po krizi 08′ ni dovolj produktivnih priložnosti za delanje dobičkov. Je pa veliko manj produktivnih in ponudba tega poceni denarja, ki ga je več kot kdajkoli je uporabljena za to.

  3. Boris,
    Lastniki kapitala so se zavestno odločili, da bodo prvenstveno branili status quo in svoje razredne privilegije. Njihova logika je, če že imam milijardo, je važneje, da jo obdržim, kot da s tveganjem, da jo izgubim, zaslužim drugo milijardo. Raje kupim konkurenco in kakšnega politika, to je bolj varna naložba kot razvijati neko novo potrošnjo. S kupljenimi politiki lahko obereš cele države, kot se je zgodilo celi južni Evropi, tudi nam, po finančni krizi leta 2009 in se redno dogaja v Južni Ameriki.
    Posledica takih ekstraktivnih politik je velika neenakost, ki deluje v ekonomskem smislu zaviralno, ker kupna moč velike večine prebivalstva relativno zaostaja.
    Tak je pač sodobni kapitalizem, ki je mislil, da po padcu Sovjetske zveze nima več konkurence (saj poznate Fukujamin Konec zgodovine ali Thacherin TINA) in je postal šlampast.
    Podobno je bilo v začetku 20 stoletja, pa vemo, kaj je sledilo – boljševiška revolucija v Rusiji in dve svetovni vojni.
    V ZDA se je že začelo, svetovna finančna metropola New York je praktično v vojnem stanju, župan je uvedel policijsko uro po 6 uri zvečer, Manhattan je ponoči zaprt, na cestah je policija in nacionalna garda, Trump pošilja redno vojsko nad izgrednike, obrambni minister je odstopil. Kot je rekel pred kratkim Marko Golob na tem blogu, prihaja obdobje Mad Maxa.
    Upajmo, da ne tudi k nam.

%d bloggers like this: