Učbeniška trgovinska vojna…,
… ki posledično seveda vodi v smer popolne avtarkije. V kateri sicer nihče nima občutka, da ga partnerji kradejo in ropajo pri belem dnevu, so pa vsi bolj revni. In če greste pri tem dovolj daleč, pridemo do tega, da vsak zase doma, v individualnem gospodinjstvu, proizvaja vse, kar potrebuje za preživetje.
Današnja neprikrita simpatija predsednika vlade Marjana Šarca do jedrske energije kot dolgoročno stabilnega in stroškovno ugodnega vira energije ter zelena luč za nadaljevanje postopkov načrtovanja gradnje drugega bloka NEK je (končno) korak v pravo smer. Dosedanje vlade so desetletja mencale in odlašale z odločitvijo v strahu pred javnim mnenjem. Upajmo, da bo ta vlada resnično zagnala projekt gradnje NEK2.
In, hm, v spodnjem posnetku Šarčevega javnega nastopa je seveda težko ostati ravnodušen ob Šarčevi metafori glede nauka nemškega zapiranja jedrskih elektrarn po nesreči v japonski Fukušimi:
“… ni prava pot, da če se je sosed z avtom zaletel, da boš še ti svoj avto prodal, samo zato, da ne bo prišlo do nesreče…”
John Case
(Prevod: Tej Gonza)
Večina progresivnih ekonomistov razmišlja znotraj meja kapitalizma. Zavzemajo se za višje minimalne plače ali spodbujajo bolj strogo regulacijo gospodarstva. Redko pa pod vprašaj postavijo temelj vsakega ekonomskega sistema: lastništvo in nadzor podjetij.
Socialisti v preteklosti niso naredili te napake, tudi v Ameriki ne. Zavzemali so se za nacionalizacijo sredstev produkcije. Komunistične države so to idejo v celoti uresničile, nekatere zahodne države pa so nacionalizirali samo določene industrije. Vseeno pa je nacionalizacija redko dosegla tisto, česar so si reformisti želeli. T.i. komunistične države so se običajno izjalovile v avtoritativno represijo z neučinkovitim državnim planiranjem, industrije v državni lasti na »zahodu« pa so se prav pogosto utapljala v neučinkovitosti in korupciji.
Kljub ponesrečenemu poskusu socialistov na vprašanje lastništva in nadzora gospodarskih družb ne smemo pozabiti. Ljudje, ki si lastijo podjetja, ali pa tisti, ki jih vodijo v imenu lastnikov, se odločajo kam in koliko investirati. Odločijo se koliko ljudi bodo najeli, kakšne bodo metode menedžmenta kako bo urejeno delovno okolje za zaposlene ter, do velike mere, koliko bodo delavci plačani. Vse te odločitve pa pravzaprav določajo, komu služi gospodarstvo.
… fašeš celo zmešano Ameriko, razdeljeno na dva pola, v tvoj zasebni račun. Sporočila cele zmešane Amerike, razdeljene na dva pola, ti zasipajo tvoj zasebni tviter račun kot serijski tornado. Od dela Amerike, ki ga mara in dela Amerike, ki ga sovraži.
Zadnje dni je finančno-blogersko sceno zaintrigirala hitra rast cene 100-letnih avstrijskih obveznic. Z njo se je lani trgovalo po ceni med 105 in 115, kar je že sama po sebi perverzija, toda letos aprila je cena poskočila na 130, junija na 160, sredi avgusta pa je prebila že ceno 210.
Zakaj bi kdo pri zdravi pameti kupoval državno obveznico s tako veliko izgubo (in tako velikim tveganjem)?!
Glede na to, da si zadnje dneve glih izpolnjujem glasbene želje. Smashing Pumpkins z eno najlepših ljubezenskih pesmi, ki pa jo morate poslušati zelo na glas, Najbolje. na koncertu. …je pa tudi res, da tale poetika in pick up nista za vsakogar.
Ko sta tvoja glavna ekonomska svetovalca hčerka in zet, ekonomski guru neznani profesor Peter Navarro, katerega glavna naloga je spraviti Trumpovo intuicijo, “ki je vedno pravilna” v ekonomski kontekst, finančni minister Steven Mnuchin, ki je pomagal spraviti v bankrot skupino Sears, sam si pa serijski bankrotiranec na čelu države, imaš res sanjski team za upravljanje krize. Krize, ki si jo sam povzročil z iniciranjem trgovinske vojne z vsemi največjimi partnerji, pred tem pa si v dobrih časih porabil rekordni stimulus v obliki davčne reforme in delaš v času visoke konjunkture proračunski primanjkljaj v višini skoraj 1,000 milijard dolarjev.
What could possibly go right?
Glih sem prišel od vojakov, ko je izšel The Joshua Tree, najbrž eden najboljših albumov vseh časov. Magični zvok Edgove kitare.
Po tem so se U2 skvarili, sparodirali sami sebe in nehal sem jih spremljati. Zamudil sem tudi to njihovo 30-to obletnico izdaje The Joshua Tree. Toda… Spodaj je cel koncert, težko je ostati hladen, ko spet zaslišiš ta magični zvok Edgove kitare.
DAMIJAN blog 
You must be logged in to post a comment.