Jedrska energija je spet nazaj v igri

Po dveh desetletjih eksperimentiranja z obnovljivimi viri energije vode in vetra, da bi zmanjšali škodljive izpuste toplogrednih plinov iz termoelektrarn na premog, se je pokazalo, da so ti alternativni viri koristni, vendar pa predstavljajo izjemno drago in iz vidika stabilnosti elektroenergetskih sistemov zelo nestabilno alternativo premogu. Po nekaj desetletjih demonizacije v zahodnih državah se je pokazalo, da jedrska energija lahko predstavlja najbolj izdatno, stabilno in cenovno ugodno energetsko alternativo pri razogljičenju proizvodnje električne energije.

Včeraj je Agencija za jedrsko energijo pri OECD (Nuclear Energy Agency, NEA) izdala poročilo Unlocking Reductions in the Construction Costs of Nuclear: A Practical Guide for Stakeholders, v katerem identificira dejavnike za znižanje stroškov gradnje jedrskih elektrarn tretje generacije. Ob večji učinkovitosti celotne proizvodne verige poročilo poudarja predvsem pomen vladnih regulatornih okvirjev za gradnjo in delovanje jedrskih elektrarn ter harmonizirane pogoje financiranja gradnje.

Vse to seveda v ospredje prinaša tudi projekt gradnje drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem (JEK 2), katerega priprave so se začele in katerega sta podprli obe zadnji vladi, tako Šarčeva kot Janševa. Dejansko je JEK 2 edina stabilna in cenovno ugodna energetska alternativa zaprtju TEŠ6 ter edina omogoča doseči cilje razogljičenja proizvodnje energije do leta 2050, kot jih je zastavila Evropska komisija.

Glejte tudi

It is time for action if countries around the world are to meet their decarbonisation and energy security policy goals. Nuclear energy can play a key role in meeting these objectives—if the cost of new nuclear build is economic. Governments could support rapid reduction in the costs of new nuclear capacity by creating policy frameworks that capture and apply the hard‑won industrial capabilities developed in recent years.

“Our analysis verifies that high costs and project schedule overruns are not an inherent characteristic of nuclear technology, but are a reflection of weak supply chains and a lack of recent nuclear construction experience in western OECD countries. Nuclear energy can make substantial contributions to both the post‑COVID‑19 economic recovery and the world’s long‑term environmental goals if costs are in line with market needs. Our new report provides compelling evidence for highly achievable pathways to dramatic cost reduction in nuclear new build,” said NEA Director‑General William D. Magwood, IV at the report’s online launch. “Cost reductions are already taking place in some parts of the world, and higher levels of industrial and regulatory harmonisation could bring additional long‑term benefits. Industry still has much to do, but the leadership and timely action by governments is essential.”

This new NEA report focuses on potential cost and project risk reduction opportunities for contemporary Gen‑III reactor designs that could be unlocked in the short term and that are also applicable to small modular reactors (SMRs) and advanced reactor concepts for deployment in the longer term. The study identifies longer‑term cost reduction opportunities associated with the harmonisation of codes and standards and licensing regimes. It also explores the risk allocation schemes and mitigation priorities at the outset of well‑performing financing frameworks for new nuclear that require a concerted effort among government, industry and the society as a whole.

“For those countries that wish to include the nuclear option in their electricity mix, there is a clear window of opportunity to support significant near‑term cost reductions and increase the predictability of large nuclear projects by leveraging on lessons learnt from past projects,” said Mike Middleton, Practice Manager for Nuclear at Energy Systems Catapult, and Chair of the NEA Ad hoc Expert Group on Reducing the Costs of Nuclear Power Generation (REDCOST) which took the lead in preparing the report. “Every new project is an opportunity to improve the constructability of the design, refine the associated delivery processes and reduce perceived construction risks.”

The NEA report identifies eight cost‑reduction drivers that can be exploited at different stages of nuclear construction. These include government support for robust and predictable market and financing frameworks, as well as policy support mechanisms for design maturity and regulatory stability. Implementing these cost‑reduction drivers should also attenuate the technological, organisational and regulatory risks associated with new nuclear plant deployment.

Vir: Nuclear Energy Agency,

8 responses

  1. Povratek jedrske energije je “novica” samo za večino. Sploh tiste družboslovce, ki imajo sicer polna usta “svetovljanstva” in “pravičnosti” zahtevajo pa štrom v vtičnici. Kako, pa ni njihova stvar. In seveda zadnje čase veliko kolesarijo.
    Vsi pa, ki približno razumemo svet in pridobivanje energije ter imamo naravoslovno-tehnični background (zadnje ni nujno) pa smo tako že vsaj nekaj let nazaj vedeli, da je nova energetska politika nateg stoletja. V bistvu je bila le zgodba, da je lahko tok denarja neovirano in legalno tekel od skupnosti (mase) k posameznikom.
    Samo počasi in potiho se vračamo nazaj, ker so se pravi nakrmili, misleci pa ugotovili, da so ga zadnje desetletje na veliko sračkali.
    Pa lep pozdrav, Matjaž

  2. Ne vem, če avtor ima informacije o ceni energije iz sodobnih nuklearnih elektrarn.
    Proizvodna cena v tistih, ki so trenutno v izdelavi (zelo počasni, zaradi nenehnega naraščanja stroškov) je več kot 125€ za MWh, kar je enormno visoka cena. Za bazično elektrarno.
    Na drugi strani, ob upoštevanju porabe energije za bogatenje urana, ter hranjenje in razgradnjo goriva več ne moremo govoriti o CO2 ugodnem viru energije. Vsekakor bo več kot 50 g/ kWh, kar bo kaznovano z boni.
    Poročilo agencije, ki ima neposredni interes pri izgradnji in upravljanju nuklearnih elektrarn ni ravno kredibilno. Lisice predlagajo, da naj redimo kokoši. Lisice tudi računajo CO2 izpuste v trenutnih podatkih.
    Naslednja težava nukleark je slaba odzivnost na spremembe potreb omrežja, kar jih dela še veliko dražje. Slovenija trenutno pogosto prodaja energijo Avstriji (ki seveda nima nukleark) po negativni ceni. Ker nima kam z energijo, a nuklearke ne mojo izključiti iz omrežja ali zmanjšati proizvodnjo. Ta negativna cena seveda dviguje stroške in ceno končnim uporabnikom.
    Ker se ne more hitro prilagoditi potrebam omrežja se pogosto dogaja, da se voda iz hidroelektrarn spušča mimo, čeprav je proizvodna cena energije polovico nižja. Na tak način se prikazuje umetna situacija, da je nuklearka nujna, ker proizvede določen % energije.
    Če zagovorniki verjamejo v nuklearno energijo, naj prepričajo banke in investitorje, ter jo izgradijo sami. Če bi jaz bil država, bi jim zagotovil odkupno ceno in nič več. Naj zaslužijo. Če imajo prav.
    Ne želim, da se financira iz proračuna na katerikoli način, ker bo v času izgradnje proizvodna cena energije (in hranjenja energije) po zdajšnjih trendih padla na takšne ravno, da nuklearka ne bo nikoli zagnana. Ker se ne bo izplačalo.

    • Ne vem od kod Vam te informacije. Cena 125Euro?MWh je npr cena elektrike iz vetrnih elektrarn v Veliki Britaniji. Moderne nuklearke, vsaj tiste, ki jih gradijo rusi, kitajci in korejci so bistveno nižje. Tako npr. je predvidena cena iz 4. generacije ruskih elektran – oplodni reaktorji gnani z “izrabljenim” jedrskim gorivom in torijem in hlajenih s svincem, ki naj bi v naslednjega pol stoletja zagotavljali cca 70% vseh ruskih potreb po el.energiji pod 30 USD /Mwh.

      Slaba odzivnost nukleark. Res je, da nuklearke ne morejo voziti trapeza med 40% in 100% kot npr. TEŠ6, zato pa mirno prilagajajo moč v razponu od 10 do 15%. Če je potreba po znižanju večja pač povniš akumulacije HE . predvsem po tem, ko bo zgrajena Srednje savska veriga, ki bo imela to možnost.

      Cena energije bo padla po zdajšnjih trendih? Dajte no!. Kako to, da nam cena el. energije raste! Zakaj? Zato ker stroški uravnavanja sistema v katerih delež “obnovljivih virov” raste, raste eksponencialno. Vsaj takrat , ko delež “zelene ” energije preseže 15%.

      “Če bi jaz bil država, bi jim zagotovil odkupno ceno in nič več”.

      Si predstavljate kaj bi se zgodilo z vso alternativno energetsko sceno, če bi jim država zagotavljala samo odkupno ceno, ne pa tudi prioritetnega odjema (prednostnega dispečiranja)?!?! Ko bi morali financirati tudi dobavo el.energije takrat ko sonce ne sije in veter ne piha. Tako kot to velja za konvencionalne vire. A me zanima koliko bi jih bilo potem izgrajeno, na komercialni bazi?

  3. V prispevku Tea Bunte je vrsta neumnosti in neresnic, tako da me čudi, kako si avtor upa pisati na ta blog, ki je zavezan znanstveni/objektivni resnici. Saj to ni klet na Trstenjakovi.
    Naj citiram največje kikse:
    – cena kW iz JE presega 125 eur/kWh. To je mogoče pri najbolj nesposobnih investitorjih, ki JE ne znajo več graditi, v glavnem pa je pri bolj sposobnih Korejcih, Kitajcih in Rusih, ki so v zadnjih letih zgradili večino JE, okoli 35 do 45 eur/kwh.
    -emisija CO2/KWh je pri JE 12g, kar je najnižja med vsemi viri, razen pri VE kjer je 11g (vir IPCC 2014, upoštevaje celotni ciklus, tudi pridobivanje uranove rude, goriva in razgradnje)
    -slaba odzivnost JE na potrebe omrežja, zaradi česar povzročajo dodatne stroške omrežju. Ni res, sodobne JE se lahko prilagajajo potrebam v omrežju s trapezastim delovanjem in urnimi odzivnim časi, le cena KWh je v tem primeru za malenkost višja.
    – Slovenija pogosto prodaja viške elektrike Avstriji po negativni ceni. Ni res, obratno, Slovenija zadnja leta stalno kupuje elektriko od Avstrije po komercialnih cenah, ker je proizvedemo manj, kot je uporabimo, kljub obratovanju NEK v pasu.
    – JE naj bi se financirala iz proračuna (verjetno mišljeno s subvencijami). Ni res, NEK2 bi se financirala s povratnim, pretežno komercialnimi viri. Z subvencijami se gradijo OVE, za sončne elektrarne, ki dajo le 2% slovenske elektrike, smo in bomo še dali za tretjino NEK2, dobili pa le dvajsetino njene elektrike.

    Pa še zadnji argument – Slovenija se mora do leta 2050 razogličiti, za kar je v Sloveniji najprimernejši vir JE (poleg HE, ki je je premalo na razpolago, pa še okoljsko sporna je za nekatere okoljevarstvenike). Avtorja sprašujem, kako si predstavlja razogljičenje Slovenije brez JE?

    • Spoštovani Drago,

      ne bi tekmoval, kdo trosi večje neumnosti, to ni produktivno. Opozoril bi le na dve tvoji hudi napaki: cena elektrike okoli 35 do 45 eur/kwh in emisija CO2/KWh je pri JE 12 g.
      Očitno slediš napačnim virom in jih slepo ponavljaš, brez preverjanja.
      Že pred desetimi leti je pokojni dr. Mihael G. Tomšič ocenil: “… investicija okoli 6 milijard €, iz tega sledi, da je delež investicije v ceni energije približno 100 €/MWh, z obratovalnimi stroški do 30 €/MWh pa dobimo proizvodno ceno elektrike 130 €/MWh, vsaj dvakrat dražje od evropske tržne cene.”
      Če trdi jedrski lobi, da ima jedrska elektrika CO2 odtis samo 12 g/kWh, ne laže. Zgolj zavaja, navaja samo odtis pri proizvodnji elektrike. Celoten jedrski gorivni krog, od zibelke do groba, pa ima CO2 odtis med 139 in190 g CO2/ kWh (pri sedanjih obratih) oz. preko 400 pri načrtovanih obratih.
      Za podrobnost pa poglej na https://zaensvet.si/je-jedrska-energija-nazaj-v-igri/?preview=true&_thumbnail_id=3181 in na citirane vire.
      Iz zapisanega sledi, da razogljičenje z jedrsko energijo ni možno.

      Lep pozdrav

      Matjaž

      • Valenčič Vaši podatki so popolnoma napačni.

        Za razliko od Vas sem imel, kot upravljalec državnega premoženja v Gen Energiji, dostop do uradnih podatkov. Ti so sicer je poslovna skrivnost, lahko rečem samo, da je Vaša še bolj pa Tomšičeva ocena popolnoma zgrešena. Videl sem tudi preliminarne ponudbe za NEK 2 in z gotovostjo, tudi s primerjavo podobnih objektov po svetu (ne pa tistih, ki jih v Evropi – Okiloto, Hinkley Point , Flamanville gradij Areva) lahko rečem , da je Tomšičeva ocena za najmanj faktor 2 prevelika.

        Kar se pa emisije CO2 tiče. Več ko jo je, bolje je. Danes bi morali glede na pozitiven vpliv, ki ga ima povečanje koncentracije C02 na produktivnost rastlin in na njihovo odpornost proti suši, subvencionirati termoelektrarne na premog ravno zaradi tega razloga. Da ne omenim pozitivnega vpliva na bilanco elektroenergetskih družb.

  4. Leo Šešerko
    Jedrska energija se tudi pri Jožetu Damjanu vedno znova vrača na začetek
    Kdor bi prebral samo prispevek jpd o nenadnem povratku jedrske energije, uglednega profesorja ekonomije na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ki je bil nekaj dni pri Janezu Janši pri sestavljanju neke prejšnje vlade celo nominiran za ministra za gospodarstvo, bi samo iz tega prispevka lahko povsem zmotno sodil o profesorju.
    Profesor Damjan je skupaj še z enim drugim profesorjem Ekonomske fakultete strokovnjak širokega obzorja, ki ne stlači svojih pogledov in političnih predlogov v nekaj stereotipnih idej. Njemu je pomembna tudi ohranitev delovnih mest v industriji, v podjetništvu, v kmetijstvu in v gospodarski infrastrukturi, medtem ko je večina profesorjev EF skandirala za prodajo Fotone, letališča Brnik, Mercatorja, Gorenja in bi bila pripravljena zagovarjati prodajo Krke, luke Koper, bolnic, avtocest, šolskega sistema in železnic mednarodnim koncernom za prgišče dolarjev in evrov. Zdaj, ko v prodanih podjetjih množično mečejo delavce na cesto, pa so profesorji tiho.
    Damjan se je pred krizo s pandemijo izrekel za nekonvencionalno proračunsko politiko Slovenije in Evropske unije, ki naj v krizi investirata in poživita gospodarsko aktivnost. Zdaj pa je nenadoma razglasil, da vidi rešitev v jedrski energiji in 2. bloku. In obsoja »dve desetletji eksperimentiranja z obnovljivimi viri vode in vetra«, kakor da ne bi bila ravno v tem obdobju glavna investicija v TEŠ 6. In kakor da ne bi jedrski lobi v Sloveniji s svojimi lovkami v zaporednih vladah in najbolje financiranih nevladnih organizacijah uspešno preprečil gradnje tretje in vseh nadaljnjih vetrnic, medtem ko jih sosednje države gradijo v stotinah. De facto ukinitev subvencioniranja sončnih panelov, najcenejšega vira decentralizirane oskrbe z električnim tokom v gospodinjstvih je prav tako uspeh in zasluga političnega krila jedrskega lobija.
    To kar on imenuje »demonizacija jedrske energije v zahodnih državah«, je bila v resnici razsvetljenstvo na področju energetskega sistema. V ozadju pa je šlo za ohranjanje represivnega načina vladanja in javnega gospodarjenja, ki bo pustilo prihodnjim generacijam strahovito okoljsko opustošenje in mega-toksično potrošeno jedrsko gorivo. Prebivalci Slovenije so bili vsa leta kljub intenzivni in z javnimi elektrogospodarskimi milijoni plačani propagandi v korist jedrske energije vselej v večini nenaklonjeni jedrskim elektrarnam. Slovenska vladna politika je rada razglašala, da se pridružuje jedrnim evropskim državam, ki po vrsti opuščajo jedrsko energijo, njena interna energetska logika pa je bila zasidrana nekje med nekdanjimi vazalnimi Stalinovimi režimi, ki so se ohranili v preobleki članic EU. Vsi predsedniki slovenskih vlad po Peterletu so bili bolj ali manj nerodni zagovorniki jedrske energije. Najbolj neroden pa je bil Šarec, ki se je celo pustil fotografirati v komandni sobi NEK, kako pritiska na gumb, potem pa je nejevoljno odgovoril, da je šlo samo za trenažno komandno sobo.
    Profesor Damjan želi tej zmedi narediti konec, vendar navaja zgolj lobistične politična vire, Nuclear Energy Agency, NEA, Evropsko komisijo in obe vladi, Šarčevo in Janševo. Brez vsakršne znanstvene ali konkretno strokovne navedbe. Pri tem pa izhajajo na najbolj uglednih univerzah, žal ne v Sloveniji, nove knjige. Lahko bi se ozrl na eno najnovejših: iz Princetonske univerze: Franka von Hippela pod naslovom Plutonij, Kako so sanje o jedrskem gorivu postale nočna mora, 2019. V njej med nadvse neugodnimi podrobnostmi lahko na str.133 preberemo, da je ameriška uprava za jedrsko energijo (NRC) iztrošeno gorivo, suho hranjeno na sedežu prvih treh že ustavljenih jedrskih elektrarn, pregledovala vsakih 14 let. Ker ni ugotovila pomembne degradacije, je podaljšala inšpekcije posod oz. kanistrov na 60 let, potem pa na vsakih 100 let.
    Zdaj pa vprašanje Damjanu, ki je navdušen nad jedrsko energijo in navdušuje še druge: kakšna pa je doba, ko bo mogoče te inšpekcije ustaviti in ukiniti? In kaj bo, ko se bo bodoča družba po hudih neredih ali vojnah nekega dne sesula v sebe. Kdo bo takrat zagotavljal te inšpekcije in po potrebi vedno novo prepakiranje iz rjavečih posod v nove. In kdo bo zaradi tega trpel? In kdo bo to plačal?

    • Matjaž,

      Spet pravljičarstvo, če se vljudno izrazim.
      1. Emisija CO2 pri JE – navedeni podatek, 12 g CO2/KWh je povzet iz poročila uglednih znanstvenikov v okviru poročila IPCC za leto 2014, ki predstavlja povzetek več sto strokovnih študij na to temo. Od kod vaši podatki?
      2. Cena elektrike iz JE – večinski delež cene, to je 60%, predstavljajo finančni stroški, ki jih določa obrestna mera/diskonta stopnja, ki se obračunava na vložena sredstva. Ta je v zadnjem času in bo tudi v bližnji bodočnosti blizu 0 (taka je tudi obrestna mera na slovenske državne obveznice). Vsi ostali stroški, ki zajemajo tudi stroške goriva in skladiščenja radioaktivnih odpadkov, predstavljajo do 40 % cene. Za referenco, poglejte lastno ceno elektrike iz NEK, ki znaša 27 EUR/KWh. Tomšičeva ocena je iz nekih drugih časov, ko so bile obrestne mere visoke, je bila pa že v štartu precenjena.
      Za izhodišče vzamite “overnight” ceno (to je brez stroškov financiranja), ki je pri večini elektrarn, dejansko zgrajenih v zadnjih letih, predvsem v Aziji in Rusiji, okoli 3 do 4 mio/MW. Izjema so evropske elektrarne, ki jih gradi Areva, te so pa res prava finančna polomijada.
      3. Navajanje Šešerka kot reference – ali je bolj relevantno mnenje nekega profesorja filozofije, ki se na tehniko, tudi jedrsko, ne spozna, ali so dejstva pomembnejša?
      To je pa sploh neumnost, da se dandanes lahko vsak pikzigmar vtakne v strokovne zadeve in je njegovo laično/čustveno mnenje enako upoštevano kot mnenje stroke. Posledice takega stanja so boleče, predvsem za naše denarnice, kot priča situacija v Nemčiji, kjer ljudje in podjetja zaradi hitrega opuščanja JE plačujejo dvojno ceno elektrike v primerjavi z nami (in jo bodo še naprej), obenem ljudje umirajo zaradi emisij trdih delcev iz termoelektrarn, pa še dvakrat več emisij CO2 na KWh elektrike proizvajajo kot mi.
      4. Edina relevantna pripomba se nanaša na radioaktivne odpadke iz obstoječih JE tretje generacije. Pa še za te že obstaja rešitev, to je reciklaža odpadnega goriva v gorivo za nove reaktorje 4. generacije, ki prihajajo. Že sedaj se v jedrsko razvitih državah reciklira približno dve tretjini izrabljenega goriva.

%d bloggers like this: